UPRS sodba II U 292/2015

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikovo napoved za odmero dohodnine za leto 2013 kot nedovoljeno pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 10. 11. 2014 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2013. Dne 31. 3. 2014 pa je bil tožniku izdan informativni izračun za leto 2013, zoper katerega ni podal ugovora. Prav tako tožnik v zakonsko določenem roku, to je do 31. 7. 2014, ni oddal napovedi za odmero dohodnine. Glede na to, da je tožnik vložil napoved šele 10. 11. 2014, torej po zakonsko določenem roku, je organ njegovo vlogo kot nedovoljeno pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine zavrgel.

2Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Pri tem se sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki v 63. členu določa, da je samoprijava dopustna le do vročitve odmerne odločbe. Ker je bila odmerna odločba (informativni izračun dohodnine) vročena dne 15. 4. 2014, torej samoprijava ni več dopustna. Prvostopni organ je zato pravilno navedeno samoprijavo štel kot pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine za leto 2013 in jo kot nedovoljeno pravilno zavrgel.

3Tožnik v laični tožbi navaja, da se mu dogaja krivica glede plačila davka v znesku 3.517.01 EUR. Na sklep o izterjavi davka je pravočasno odgovoril s pritožbo, ki pa mu je bila zavrnjena. Ima pet otrok ter nezaposleno partnerko, tako da z njegovo plačo in otroškimi dodatki težko preživijo mesec. Razen tega imajo tudi stanovanjski kredit v znesku 800,00 EUR. Napovedi za odmero dohodnine je oddajal redno. Davčni organ je prosil, da mu naredijo ponovni izračun, kar pa so mu zavrnili. Prosil je tudi za odpis dolga, čemur tudi ni bilo ugodeno, ker presega dohodek na družinskega člana. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Po podatkih spisa je tožnik dne 10. 11. 2014 vložil napoved za odmero dohodnine za leto 2013. V skladu z določbo 267. člena ZDavP-2 davčni organ ugotovi dohodnino z odločbo, odmera dohodnine pa se opravi na podlagi podatkov, s katerimi razpolagata davčni organ in davčni zavezanec. Na podlagi navedenih podatkov davčni organ najpozneje do 31. maja tekočega leta za davčnega zavezanca sestavi informativni izračun dohodnine, ki velja za njegovo napoved, če davčni zavezanec nanj v 15 dneh od vročitve ne vloži ugovora. Vročitev informativnega izračuna dohodnine se na podlagi 85. člena ZDavP-2 opravi z navadno vročitvijo, pri čemer se šteje za vročenega 15 dan od dneva odpreme. Ker tožnik v predpisanem roku (ki je v obravnavanem primeru potekel 30. 4. 2014) kar tudi ni sporno, zoper informativni izračun ni ugovarjal, je ta 1. 5. 2014 postal odločba o odmeri dohodnine za leto 2013. Po izteku navedenega roka, torej ni več možno vložiti ugovora zoper informativni izračun.

7Po določbi 63. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec tudi vloži davčno napoved na podlagi samoprijave. Takšno napoved pa lahko vloži najpozneje do vročitve odmerne odločbe (prvi odstavek 63. člena ZDavP-2). V konkretnem primeru to pomeni, da bi bilo treba tožnikovo vlogo – napoved za odmero dohodnine, ki jo je tožnik vložil dne 10. 11. 2014, zavreči. V obravnavanem primeru je davčni organ sicer štel, da navedena napoved pomeni pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine, in jo je zavrgel kot nedopustno. Čeprav je tožena stranka navedeno vlogo štela kot da gre za pritožbo, pa je sama odločitev o zavrženju pravilna, saj po določbi prvega odstavka 63. člena vložitev davčne napovedi po vročitvi odmerne odločbe ni več dopustna, torej je nedovoljena.

8Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožnikovi laični ugovori, kakor tudi sklicevanje na težko socialno stanje. Navedene okoliščine je možno upoštevati le v okviru izterjave davčnega dolga, kolikor izpolnjuje predpisane pogoje.

9Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).