VSK sklep Cp 1027/93

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v pobijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Spor se nanaša na plačilo obresti od zneska, ki ga je tožnica kot kupovalka avtomobila vplačala toženki kot prodajalcu in sicer za čas od plačila do izročitve avtomobila. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo v pretežnem delu, ker je menilo, da ima njen zahtevek oporo v 26. členu Zakona o blagovnem prometu. Drugačna stališča tožene stranke, s katerimi je ta poskušala prikazati, da je bil dogovor o kupnini pogojen tudi z dogovorom o obrestih, je zavrnilo, pri čemer je dopuščalo možnost, da bi si toženka lahko določila višjo kupnino, ki bi vsebovala tudi sporne obresti.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V razlogih vztraja na svojem stališču, da sta pri njej dejansko obstajala dva načina prodaje, da pa so se kupci dosledno odločali za tak nakup, po katerem je bila cena garantirana ob pogoju, da se kupnina ne obrestuje. Dogovor o obrestih je bil tako sestavni del kupoprodaje. Tudi ekonomsko ravnotežje med strankama je bilo na podlagi takega dogovora vzpostavljeno. Če dogovor o obrestih ne velja, potem bi se morala upoštevati kupnina v času izročitve vozila, in razlika med tedaj obstoječo kupnino ter vplačanim zneskom je večja kot pa jo dajo obresti za sporni čas. S priznanjem spornih obresti ob upoštevanju vplačila kot kupnine, se nezakonito poruši dogovorjen ekvivalent iz pogodbenega razmerja pravdnih strank. Tako stališče tožene stranke ima oporo tudi v ceniku, iz katerega so razvidne cene v času vplačila in cene v času izročitve vozil. Iz previdnosti pobija tudi izračun obresti, ker so te previsoke in ni podlage, da se vzame izračun obresti pri A Banki, niti število obrestovanih dni ne odgovarja dejanskemu času, ki ga ločita datum vplačila in datum izročitve vozila.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Niso sicer utemeljena pritožbena izvajanja, da je tožnica s tem, ko je zahtevala od vnaprejšnjega plačila kupnine obresti, odstopila od fiksno dogovorjene cene. Tožnica je namreč obresti uveljavljala na podlagi 26. člena Zakona o blagovnem prometu, ki je predpis prisilnega značaja in torej tega zahtevka ni oprla na dogovor oziroma kupno pogodbo, ki sta jo stranki sklenili. Po določbah citiranega 26. člena Zakona o blagovnem prometu, pa mora prodajalec, ki izrečno ali molče postavi kupcu kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača kupnino, plačati obresti od takega plačila. Ker se določba 26. člena uporablja tudi v primerih, ko je vnaprej plačana celotna kupnina, kot je že zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, ima tako kupec načeloma pravico zahtevati plačilo obresti od vnaprejšnjega plačila kupnine ter so drugačna pritožbena izvajanja toženke neutemeljena. Kljub takšni v sodni praksi že enotni razlagi določbe 26. člena Zakona o blagovnem prometu pa je po mnenju pritožbenega sodišča v tej zadevi preuranjeno odločeno, ker sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi z oblikovanjem cene avtomobila, na katere je opozarjala tožena stranka že med postopkom, zaradi zmotnega naziranja, da se cena na tak način ne more oblikovati, ni raziskalo in ocenilo konkretnih okoliščin dogovora. Zato je tudi preuranjeno odločeno o tem, v kolikšnem delu je tožničin zahtevek utemeljen. V postopku je tožena stranka trdila, to pa ponavlja tudi v pritožbi, da je bila cena avtomobila oblikovana iz dveh elementov, to je fiksno določenega zneska v predpogodbi in obresti od tega zneska za čas od vplačila do dogovorjenega roka izročitve avtomobila (kar pomeni, da naj bi bila dejanska kupnina znižana za obresti na višino dejansko vplačanega zneska). Ker se stranki o ceni v prodajni pogodbi lahko dogovorita tudi opisno, le da je cena dovolj določljiva (člen 462 ZOR), takšna v pogodbi iz dveh elementov dogovorjena kupnina (ki jo pravilno dopušča tudi sodba sodišča prve stopnje - razlogi na 3. strani v 2. odstavku), po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti nična. Kupnino v takem primeru sestavljata oba zneska, to je fiksen znesek, zapisan v pogodbi in obresti od tega zneska od vplačila do v pogodbi dogovorjenega roka dobave. Če je bila med strankama cena tako dogovorjena, pa toženi stranki ni mogoče očitati, da je za čas do dogovorjene izročitve avtomobila brezplačno uporabljala tožnikov denar, oziroma da je kupec brezplačno kreditiral prodajalca (in da njun ekonomski položaj ni izenačen). Tak trenutek - brezplačne uporabe tožničinega denarja - je v danem primeru lahko nastopil šele po poteku dogovorjenega roka izročitve avtomobila, saj tožena stranka za uporabo tožničinega denarja šele od tega trenutka dalje ni imela podlage v pogodbi. Od tedaj dalje pa bi tožnica glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka vnaprejšnje plačilo kupnine pogojevala za obdobje prekoračenega izročitvenega roka (kar je bilo po podatkih spisov njena praksa in torej zavestno ravnanje), imela pravico zahtevati po 26. členu Zakona o blagovnem prometu obresti, saj bi sicer od tega trenutka dalje tožena stranka brezplačno uporabljala njen denar.

Namen te zakonske določbe je zgolj v tem, da ekonomsko zavaruje kupca pred brezplačnim kreditiranjem prodajalca, s takšno razlago pa bi po mnenju pritožbenega sodišča bil namen tega predpisa v celoti dosežen.

Taka razlaga ima po oceni pritožbenega sodišča podlago v vsebini že citiranega 26. člena Zakona o blagovnem prometu, ki izrecno govori o končnem obračunu (ki mora zajeti elemente kot so višina plačila, višina kupnine in znesek obresti). Dejanske elemente za tako oceno pa ponujajo tudi trditve toženke o tem, da je razlika med vnaprej plačano ceno in dejansko kupnino v času izročitve vozil kupcem celo presegala zneske po 26. členu cit. zakona izračunih obresti. Če se te trditve dokazno potrdijo (vsaj v pomembnem obsegu), bo to dodatna pravno pomembna okoliščina (kot je tudi ta, da se za vplačane zneske na dan plačila avtov ni dobilo - pač pa za višjo ceno). Ker zaradi zmotnega pravnega stališča, da je dogovor o obrestih ničen, ni sodišče prve stopnje upoštevalo možnosti, da predstavljajo obresti element dogovorjene kupnine in da je šlo za kreditiranje prodajalca šele od zamude izročitvenega roka dalje, tudi ni ugotovilo in ocenilo zadevnih dejanskih okoliščin primera. To je imelo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je terjalo razveljavitev sodbe iz razlogov 1. odstavka 370. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo pobijano sodbo tudi v delu, ki zadeva pobotne ugovore toženke. Tak ugovor je eventualen in pravno aktualen šele, če se izkaže tožbeni zahtevek tožeče stranke za utemeljen (sicer ga niti ni in zato o njem samostojno ni mogoče odločati).

V nadaljnjem postopku naj sodišče prve stopnje izvedene dokaze oceni še v smeri ugotavljanja, kakšna kupnina je bila med strankama dejansko dogovorjena ter zatem ugotovi, od kdaj dalje je tožena stranka brezplačno uporabljala tožničin denar in po oceni vseh odločilnih okoliščin ponovno odloči o sporu. Izvede naj dokaze še po cenitvah za avtomobile iz časa spornega plačila in časa dogovorjenega roka dobave. Kar zadeva višino obresti pa pritožbeno sodišče pripominja, da ne morejo biti utemeljeni pomisleki o višini obresti, ki jih je priznavala A Banka d.d. Y varčevalcem za hranilne vloge na vpogled ter ne sprejema drugačnih naziranj tožene stranke, ki nimajo ne dejanske in ne pravne podlage. Namreč tožnica je imela prebivališče v Y in je zato prepričljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica svoja prosta sredstva lahko imela na banki, ki je ponujala najvišjo obrestno mero za vloge na vpogled.