VSC sodba Kp 224/2000

Pritožba obtoženega P. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi P. K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po IV. odstavku 255. člena v zvezi s III. in I. odstavkom 251. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije. Izrečena je bila kazen dve leti zapora. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 173.088,00 SIT; plačila povprečnine je bil oproščen. Oškodovani M. B. in J. Š. sta bili s celotnima premoženjskopravnima zahtevkoma v znesku 10,000.000,00 SIT in v znesku 2,399.000,00 SIT napoteni na pravdo. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Dokazna ocena izpovedb zaslišanih prič je pravilna, zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da so bila v njih prezrta dejstva, ki da so obtožencu v prid. Predvsem se je sodišče prve stopnje glede dejstva, da na tem delu cestišča poledice ni bilo, oprlo na jasno ugotovitev policijskega ogleda. To ugotovitev sta posredno podprli tudi priči S.Z. in N.J. Pa tudi iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče dežurne preiskovalne sodnice ne izhaja, da bi bilo cestišče ob njenem prihodu poledenelo. Obtoženčev zagovor glede poledice je tako v celoti in zanesljivo ovržen.

Sodišče prve stopnje ni ocenjevalo obtoženčeve vinjenosti na podlagi izpovedb prič, ki so imenovane v pritožbi, pač pa predvsem na podlagi mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke, ki je oprto na analizni izvid obtožencu odvzete krvi. Izvedenec je bil edini, ki je ocenil vpliv ugotovljene vinjenosti na obtoženčevo vožnjo. Zato pritožbena trditev, da je bila obtoženčeva vožnja kljub alkoholiziranosti zanesljiva, nima opore v tem dokazu. Res je bila alkoholiziranost ugotovljena samo v krvi, kar pa glede na določilo I. odstavka 164. člena v času prometne nezgode veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa povsem zadostuje. V njem ni predpisano, da bi bil veljaven samo izvid kumulativno opravljene analize (kri in urin).Zato ugotovljena alkoholiziranost nima nobenih formalnih napak.

Za pravilno odločitev o obtožbi v pritožbi zatrjevano neskladja glede talnih označb na cestišču pred mestom prometne nesreče v policijskem in v sodnem zapisniku o ogledu sploh niso pomembna. Ves čas tega kazenskega postopka je bilo jasno, na katerem delu in na kateri strani cestišča je prišlo do trčenja, pri čemer talne označbe niso imele prav nobenega pomena. Enako velja glede razlike v času med policijskim in sodnim ogledom, pa tudi glede odredbe preiskovalne sodnice o odvzemu telesnih tekočin obtožencu. Iz analiznega izvida Inštituta za sodno medicino v Ljubljani je razvidno, da je bila obtožencu odvzeta le kri, kar je skladno z odredbo preiskovalne sodnice. Na grajani policijski skici je mesto trčenja označeno sicer na ravnem delu ceste. Ves čas pa se je obtožencu očitalo,da je zaradi vinjenosti prehitro pripeljal v pregledni desni ovinek in je zato njegovo vozilo zaneslo na levi vozni pas,kjer je prišlo do trčenja z nasproti vozečim osebnim avtomobilom. Za odločitev o obtožbi način, zlasti pa hitrost vožnje priče S. Z., sploh ni bil pomemben. Ne glede na pritožbena izvajanja v tej smeri je potrebno poudariti, da je S.Z. pripeljal na mesto prometne nesreče takoj za obtožencem in je uspel zvoziti mimo obeh v trčenju udeleženih vozil brez posebnosti. Sledi njegovega vozila, označene v skici in fotografirane na fotografijah z ogleda napotujejo na zaključek, da ga pri vožnji v isti ovinek ni zanašalo. To pa je tudi sam izpovedal.

Ker je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenih dokazov dejansko stanje pravilno ugotovilo, resnično ni bilo potrebe po sodelovanju izvedenca cestnoprometne stroke. Enako velja glede ugotavljanja vremenskih razmer s poizvedbami pri Hidrometeorološkem zavodu Republike Slovenije v Ljubljani. Poudariti je, da se je samo obtoženec skliceval na poledico, ki pa je niti priče niti uradne osebe, navzoče na mestu prometne nesreče, niso ugotovile. Zato tudi s časopisnimi izrezki, priloženimi pritožbi, ni mogoče omajati pravilnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da poledice ni bilo.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam. Hude posledice in kaznovanje pri sodniku za prekrške zaradi voženj pod vplivom alkohola po tem kaznivem dejanju ne dovoljujejo kakršnekoli spremembe kazni v obtoženčevo korist. Glede na obrazloženo tako pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obtoženi plačati povprečnino kot strošek tega pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.