VSK sodba Cpg 340/2015

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka III, V in VI izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje med drugim odločilo, da se ugotovi, da obstoji tožnikova terjatev zoper drugo toženko v višini 264,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2011, pri čemer je sodišče prve stopnje odločilo, da mora druga toženka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 264,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2011 do plačila. Prav tako je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh plačati drugi toženki 832,58 EUR pravdnih stroškov.

Zoper ugodilni del te sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila druga toženka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zahtevka na plačilo 84,32 EUR s pp pritožba druge toženke navaja, da samo dejstvo, da je druga toženka potrdila, da je kopija police enaka izvirniku, ne potrjuje protipravnega ravnanja druge toženke. Na kopiji police je le potrdilo, da je kopija enaka originalu, saj je stranka prišla do druge toženke prav s takšno polico. Če je bilo ugotovljeno, da polica št. 1 ne obstaja, to seveda ne pomeni, da je pritožnica s tem, ko je potrdila, da je kopija enaka originalu, ravnala protipravno. Očitno je, da je nekdo drug ponaredil polico. Druga toženka ni vedela, da je listina ponarejena. Tožeča stranka drugi toženki ni očitala, da je polico A. ponaredila, temveč le to, da naj bi na kopiji potrdila, da je kopija enaka originalu. Druga toženka pa ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je bila polica ponarejena oziroma da sploh ni obstajala. Tožeča stranka tudi ni trdila, da je druga toženka vedela, da je original ponarejen, ker dejansko ne obstaja. Ravno tako tožeča stranka drugi toženki ni očitala, da bi lahko preverila, ali polica obstaja ali ne. Tožeča stranka pa je tista, ki mora dokazati protipravno ravnanje in nastalo škodo. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj je sodišče nepravilno uporabilo procesne določbe o dokaznem bremenu. Glede višine škode pritožba navaja, da izračun temelji na predpostavki, da ima zavarovanec nič popusta. Takšen izračun pa ni nujno pravilen. Če bi na primer tožeča stranka pri sklepanju zavarovanja upoštevala, da je imel zavarovanec pri predhodni zavarovalnici že 20 % popusta, bi ob sklenitvi zavarovanja bil upravičen do dodatnega 10 % popusta. Namesto tega pa je tožeča stranka priznala popust v višini 50 %. To pomeni, da je bil neupravičeno priznan popust 20 %, tožeča stranka pa je pri izračunu škode upoštevala, kot da zavarovanec pri predhodnih zavarovalnici ni imel nič popusta. Za S.M. tožeča stranka ni trdila, do kakšnega popusta je bil upravičen v predhodnem zavarovalnem letu. Tožeča stranka tudi ni postavila trditev o tem, kolikšna bi morala biti premija za tega zavarovanca, če naj bi imel nič popusta. Druga toženka je višino izračunane škode prerekala, ker se ne da preveriti. Glede zahtevka za plačilo 179,99 EUR, pa pritožba opozarja, da pri sestavi kupoprodajne pogodbe ni sodelovala. Podpis druge toženke na samem zahtevku za vračilo premije potrjuje le, da ga je druga toženka prejela. O dejanski prekinitvi zavarovanja in o vračanju premije nato odloča zavarovalnica A. d.d.. Druga toženka je zgolj agencija te zavarovalnice, katera prejeto dokumentacijo posreduje na sedež zavarovalnice. Če zavarovalnica nato zavarovanja ni prekinila, zato ne more biti odgovorna druga toženka. Tožeča stranka tudi ni trdila, da je kupoprodajna pogodba navidezna in da bi morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Oblika notarskega zapisa pa tudi sicer ne velja, saj je šlo za prodajo podjetnikovega premoženja, ki pa ni skupno premoženje. Druga toženka je v vlogi z dne 21.11.2014 tudi navedla, da ni vedela in ni mogla vedeti, da je kupoprodajna pogodba lažna. Tožeča stranka ni izkazala, da je kupoprodajna pogodba zares lažna. Dejstvo, da zavarovanje pri A. ni bilo prekinjeno, ni dokaz, da vozilo ni bilo prodano. Priča B.Š. je povedal, da je to vozilo dejansko prodal, tožeča stranka pa dokaza o nasprotnem ni predložila. Prodajna pogodba in zavarovalna pogodba sta dva povsem ločena pravna posla, ki sta med seboj neodvisna. Samo dejstvo, da pogodba ni bila overjena, ni v vzročni zvezi z domnevno nastalo škodo. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je priča B.Š. izpovedal, da je iskal pri avtomobilskem zavarovanju za najcenejšo varianto. Ta izjava pa nedvomno pomeni, da zavarovanja v konkretnem primeru ne bi sklenil, če bi moral plačati za 179,99 EUR višjo premijo. Sicer pa sodišče prve stopnje v tej zvezi priči sploh ni postavilo vprašanja. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.S., ki ga je druga toženka predlagala kot dokaz na naroku 8.10.2014. Gre za delavca druge toženke, kateri je komuniciral z zavarovanci in kateremu so znane vse okoliščine glede konkretnih polic. Zakaj sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Če bi sodišče to pričo zaslišalo, bi lahko ugotovilo okoliščine, kako je A.S. potrdil, da je kopija enaka originalu in kako je prišlo do sprejema zahtevka B.Š.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo druge toženke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pravnih stroškov ni priglasila.

Pritožba druge toženke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tudi nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Drži sicer pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni podalo obrazložitve o tem, zakaj ni izvedlo dokaznega predloga druge toženke (podanega na naroku za glavno obravnavo 8.10.2014 - listovna št. 35, šesta stran zapisnika o naroku za glavno obravnavo) za zaslišanje priče A.S., vendar pa ta procesna pomanjkljivost ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča bi šlo na tem mestu kvečjemu za bistveno kršitev procesnih določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa sama po sebi (neobrazloženost neizvedbe dokaznega predloga) ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Dokazni predlog, da bo priča izpovedala o okoliščinah glede konkretnih zavarovalnih polic, namreč po presoji pritožbenega sodišča sploh ni dovolj substanciran (konkretiziran) dokazni predlog, zato sodišče prve stopnje tega dokaza upravičeno ni izvedlo. Poleg tega pa iz spisovnih podatkov niti ne izhaja, da bi druga toženka v postopku na prvi stopnji (ob sprejemu sklepa o zaključku naroka za glavno obravnavo) to procesno kršitev sploh uveljavljala. Tudi zaradi tega te procesne kršitve ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Kar zadeva pritožbene navedbe, da bi omenjena priča izpovedala okoliščine, kako je potrdila, da je kopija enaka originalu in kako je prišlo do sprejema zahtevka zavarovanca B.Š., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za prepozne in zato pravno neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP).

Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka v obravnavani zadevi dokazala, da ji je zaradi protipravnega ravnanja druge toženke nastala premoženjska škoda, ki jo iztožuje v konkretnem postopku.

Kar zadeva zahtevek za plačilo odškodnine v višini 84,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2011 dalje (22. točka seznama primerov, A 758), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je druga toženka lažno potrdila, da je kopija police enaka izvirniku police zavarovalnice A., čeprav original te police sploh ni obstajal, kar je razvidno tudi iz evidence SZZ. V tej zvezi je namreč pravilen zaključek sodišča prve stopnje (ki ga obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da so podatki iz registra SZZ verodostojni podatki, ki se vnašajo v sistem na podlagi podatkovnih baz vseh zavarovalnic. Prav tako je sodišče prve stopnje na tem mestu tudi pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba tudi ne izpodbija), da je imel v spornem obdobju zavarovanec po omenjeni neobstojoči zavarovalni polici zavarovalnice A. sklenjeno veljavno avtomobilsko zavarovanje pri drugi zavarovalnici G. d.d. s 14. premijskim razredom (A232).

Tudi glede zahtevka za plačilo odškodnine v višini 179,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2011 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki jih obravnavana pritožba dejansko niti ne prereka. Tožeča stranka je zavarovancu B.Š. priznala bonus na podlagi police zavarovalnice A., in sicer na podlagi zahtevka za vračilo premije in sporazuma o prenehanju zavarovalne pogodbe pri A., ki ga je potrdila druga toženka, pri čemer je bil razlog za prenehanje avtomobilskega zavarovanja z zavarovalnico A. prodaja vozila. To vozilo pa ni bilo prodano, niti ni bilo odjavljeno iz zavarovanja, saj je bila polica A., na podlagi katere je bil prenesen bonus, 8.11.2010 še vedno veljavna (podatki iz evidence SZZ).

Nobenega dvoma ni, da je bila druga toženka v spornem obdobju zavarovalni zastopnik zavarovalnice A., kar pomeni, da je v imenu in za račun te zavarovalnice sklepala zavarovalne pogodbe in spremembe teh pogodb, upravičena pa je bila v imenu in za račun te zavarovalnice tudi podaljševati veljavnost zavarovalnih pogodb, izdajati zavarovalne police ter pobirati premije in sprejemati izjave, namenjene na zavarovalnico (prvi odstavek 930. člena OZ). Druga toženka v konkretnem postopku tudi ni trdila, da ji je zavarovalnica A. zakonito pooblastilo za zastopanje kakorkoli omejila, zato je treba šteti, da je imela druga toženka kot zastopnica zavarovalnice A. v spornem obdobju polno pooblastilo za zastopanje te zavarovalnice s komitenti. To pa tudi pomeni, da so v konkretnem primeru vsa pravna dejanja, ki jih je opravila druga toženka, neposredno učinkovala za zastopano zavarovalnico A. (drugi odstavek 70. člena OZ), saj ima izjava volje zastopnika enak učinek, kot če bi to voljo z enako vsebino izjavil zastopani sam. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, pa neposredno zavezuje zastopanega in drugo pogodbeno stranko (prvi odstavek 70. člena OZ).

Iz teh razlogov ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da potrditev, da je kopija enaka (neobstoječemu) izvirniku police A., ne potrjuje protipravnega ravnanja druge toženke (ker naj bi stranka prišla k drugi toženki s takšno originalno polico). Druga toženka je bila kot zastopnica zavarovalnice A. upravičena in dolžna preverjati, ali je original police A. pristen ali ne, saj se njena ravnanja štejejo kot ravnanja zavarovalnice A. Zato tudi ni pravno pomembno, ali je druga toženka vedela, ali je bil original ponarejen (ker dejansko ni obstajal). Najmanj kar je, bi morala druga toženka vsaj preveriti, ali original sporne police sploh obstaja. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sama potrditev zahtevka za vračilo premije in sporazuma o prenehanju zavarovalne pogodbe z zavarovalnico A. s strani druge toženke (na podlagi predložene neoverjene kupoprodajne pogodbe) ne pomeni, da je druga toženka storila kaj protipravnega. Ravnanja zavarovalniškega zastopnika se namreč štejejo kot ravnanja same zavarovalnice, zato je tožeča stranka povsem utemeljeno verjela, da je prišlo do prekinitve zavarovalne pogodbe z zavarovalnico A. zaradi prodaje vozila. Zato nikakor ne drži pritožbena navedba, da je v konkretnem primeru o dejanski prekinitvi zavarovanja in vračilu premije odločala zavarovalnica A., kar bi morala tožeča stranka upoštevati. Druga toženka bi morala, preden je potrdila zahtevek za vračilo premije, tudi preveriti, ali je bila predložena kupoprodajna pogodba za vozilo sploh overjena, česar pa očitno ni storila, pač pa je to potrdilo (v katerem je navedla, da je izdano na podlagi overjene kupoprodajne pogodbe - priloga A748) izdala, na podlagi neoverjene kupoprodajne pogodbe (priloga A750). To pravno pomembno dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obravnavana pritožba te odločitve z ničemer ne uspe ovreči, pri čemer tudi ni mogoče slediti pritožbi, da sta bila kupoprodajna pogodba in zavarovalna pogodba dva povsem ločena in neodvisna posla. Prav tako pa ne drži pritožbeni očitek, da neoverjena kupoprodajna pogodba ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Pravilna in zakonita je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede same višine iztoževane odškodninske terjatve. Tožeča stranka je namreč zaradi (prenesenega) bonusa (do katerega je prišlo zaradi opisanega protipravnega ravnanja druge toženke) utrpela materialno škodo, saj je oba zavarovanca (S.M. in B.Š.) uvrstila v nižji premijski razred, čeprav bi ju glede na 12. člen tedaj veljavnih Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti morala uvrstiti v najvišji, 14 premijski razred (kjer je premija najvišja). Škoda je torej premalo plačana premija, ki se pokaže kot razlika med uvrstitvijo v 14. oziroma nižji premijski razred, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Glede zavarovanca S.M. je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da iz podatkov SZZ izhaja, da je bil tudi pred sklenitvijo spornega zavarovanja dejansko uvrščen v 14. premijski razred (priloga A232). Zato ni mogoče slediti dokazno nepodprti pritožbeni navedbi (ki je sicer hipotetične narave), da ni nujno, da bi tožeča stranka glede tega zavarovanca pri sklepanju zavarovanja (uvrstitvi v premijski razred) izhajala iz predpostavke, da ima 0 % popusta. Glede uvrstitve tega zavarovanca v 14. premijski razred (če ne bi bilo obravnavanega škodnega ravnanja druge toženke) je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji podala tudi ustrezno procesno gradivo, zato ne drži pritožbena trditev, da tožeča stranka ni postavila trditev o tem, kolikšna bi morala biti premija za tega zavarovanca, če naj bi imel nič bonusa.

Oba zavarovanca, ki sta bila v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi zaslišana kot priči, prav tako nista potrdila trditev druge toženke, da pri tožnici ne bi sklenila avtomobilskega zavarovanja, če bi morala plačati polno premijo. V tej zvezi je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje glede ocene izpovedbe priče Š., ki je glede tega vprašanja izpovedal le, da mu je bila premija vodilo pri izbiri zavarovalnice. Ta priča pa nikakor ni potrdila trditev druge toženke, da spornega zavarovanja s tožečo stranko ne bi sklenil, če bi moral plačati za 179,99 EUR višjo premijo. Priči se lahko postavlja vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo, pri čemer ta vprašanja (poleg sodnika) lahko zastavljajo tudi pravdne stranke (prvi odstavek 239. člena ZPP). Zato ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje o omenjenem spornem dejstvu sploh ni postavilo nobenega vprašanja. To možnost je v postopku na prvi stopnji imela tudi druga toženka, a je ni izkoristila.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).