VSL sodba in sklep II Cp 857/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Prva toženka je upnica v razmerju do drugega toženca, njenega brata oziroma dolžnika, tožnica pa je njegova bivša žena. (Tožnica in drugi toženec prebivata v predmetni nepremičnini.) Navedena nepremičnina je predmet izvršbe v dveh izvršilnih postopkih, ki potekata pred Okrajnim sodiščem v Domžalah (In 110/2005 in In 02/00114). V zemljiški knjigi je bil v času vložitve aktualnega izvršilnega predloga (In 02/00114) kot lastnik vpisan drugi toženec. Tožnica je po ugovoru v tem izvršilnem postopku vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na 1/2 predmetne nepremičnine, in sicer iz naslova skupnega premoženja zakoncev.

2Tožnica in drugi toženec sta sklenila zakonsko zvezo avgusta leta 1977, razvezala sta se novembra leta 2000. Pred poroko naj bi dve leti živela v zunajzakonski skupnosti. Toženčev oče ... je tožencu avgusta 1976 z darilno pogodbo podaril predmetno nepremičnino, in sicer v III. gradbeni fazi. Upnica je vložila predlog za izvršbo leta 2002. Leta 2007 sta tožnica in drugi toženec z notarskim zapisom o delitvi skupnega premoženja zakoncev, prodajno pogodbo in pogodbo o ustanovitvi dosmrtne služnosti SV 225/2007 uredila medsebojna razmerja. Drugi toženec tožnici vseskozi priznava njen polovični delež na predmetni nepremičnini iz naslova skupnega premoženja.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo spremembo tožbe, zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe In 110/2005.

4Tožbeni zahtevek za nedopustnosti izvršbe, ki se vodi pod In 02/00114 na ½ stanovanjske hiše, ki leži na parc. št. 111/7, k. o. X, pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. V posledici neuspeha je tožnici naložilo v plačilo tudi pravdne stroške prve toženke v višini 7.425,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, če zamudi s plačilom.

5Tožnica se zoper sklep in sodbo pritožuje v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po Zakon o pravdnem postopku (ZPP). Vsebinsko oz. konkretno pa prereka zgolj zavrnitveni del izreka (sodbo) ter odločitev o stroških. Predlaga spremembo oz. razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Zatrjuje, da je prišlo do bistvene kršitve pravdnega postopka s kršitvijo pravice do kontradiktornega postopka, ker je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njen predlog za postavitev novega izvedenca gradbene stroke, svoje odločitve ni obrazložilo, gre pa po njenem za ključen dokaz. Nadalje navaja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in vztraja, da je pridobila lastninsko pravico na originarni način iz naslova skupnega premoženja, ki je nastalo v času trajanja zunajzakonske skupnosti oziroma zakonske zveze. Ponavlja, da je skupno premoženje nastalo pred poplačilno pravico upnice na originaren način. Sodišču še očita, da je tudi napačno zaključilo, da tožnica in drugi toženec nista bila v zunajzakonski skupnosti že dve leti pred poroko, njuna vlaganja v predmetno nepremičnino pa so po mnenju pritožbe bistveno povečala vrednost nepremičnine, zaradi česar se je spremenila tudi njena kvaliteta. Pravna podlaga, ki bi jo moralo uporabiti prvostopenjsko sodišče, je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ne Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), še meni pritožba, ki na več mestih obsežno citira posamezne judikate, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, jim bodisi nasprotuje bodisi smiselno (?) meni, da so ji v korist.

6Na pritožbo sta odgovorila prva toženka in drugi toženec. Prva predlaga zavrnitev pritožbe in opredeljuje svoje nadaljnje pritožbene stroške, drugi toženec pa pritožbi pritrjuje.

7Vložen je bil tudi odgovor na odgovor na pritožbo ter odgovor na odgovor na odgovor, česar obojega pritožbeno sodišče ne upošteva, saj ZPP dodatnih vlog v pritožbenem postopku ne predvideva.

8Pritožba ni utemeljena.

9Ker pritožnica izpodbija sodbo in sklep v celoti, obrazloženo pa le sodbo, je pritožbeno sodišče glede sklepa opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ki pa ni pokazal nepravilnosti in je pritožbo v tem delu takoj zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

10Sicer pa noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

11Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče postaviti še enega izvedenca gradbene stroke. Pritožba se moti, ko meni, da je šlo za ključni dokaz, saj glede na oceno (drugih) relevantnih dejstev niti izvedba dokaza z enim izvedencem ni bila nujno potrebna. Prvostopenjsko sodišče je dokazni predlog za novega izvedenca v vsakem primeru upravičeno zavrnilo (in to za silo tudi obrazložilo, 11. tč.). Izvedenec je strokovno opredelil, kaj je predstavljala tretja gradbena faza v času sklenitve darilne pogodbe, katere predmet je bila predmetna nepremičnina v tej fazi. Pritožnica le pavšalno (in kapciozno) omenja, da bi naj bil podarjeni objekt v času darila zgrajen do prve plošče (20 % celote), česar pa ni uspela dokazati in tega tudi z novim izvedencem ne bi mogla, saj tak dokaz za razlago vsebine pogodbe ni primeren. Tožnica je imela možnost, da se do izvedenskega mnenja opredeli, zato njena pravica do poštenega, kontradiktornega postopka ni bila kršena. Strankino nestrinjanje z mnenjem izvedenca še ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje nujno postaviti novega izvedenca (2. odst. 254. čl. ZPP). Utemeljiti bi morala razumen dvom v njegovo mnenje (bodisi v uporabljeno metodo bodisi v zaključke) in prikazati, kako naj bi zatrjevana napaka v njem vpliva na odločitev, česar pa tožnica ni storila.

12Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila drugemu tožencu podarjena predmetna nepremičnina njegovo posebno premoženje. Hišo v III. gradbeni fazi mu je podaril oče avgusta 1976, in sicer je bila podarjena samo njemu. Prvostopenjsko sodišče, kot tudi pritožnica, se je zato povsem brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem, ali in kdaj točno je skupnost toženca in tožnice pred sklenitvijo njune zakonske zveze že postala enakovredna zakonski skupnosti. Obstoj zunajzakonske skupnosti bi bil za vprašanje njunega skupnega lastništva predmetne nepremičnine relevanten zgolj, če bi bila ta pridobljena odplačno (z delom) oz. podarjena obema partnerjema. Nič od tega pa ni bilo niti zatrjevano.

13Ključno vprašanje je bilo, ali je zaradi vlaganj tožnice in toženca, ki niso sporna, v nepremičnino, ki je bila samo njegova, ta nepremičnina postala skupna. Prvostopenjsko sodišče je pravilno odgovorilo negativno.

14Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da skupna vlaganja zakoncev niso povzročila nastanka nove stvari ali spremenila njene identitete (21. čl. ZTLR). Hišo, ki jo je toženec dobil v dar v III. gradbeni fazi, sta dokončala, kar ni sporno. Zaradi teh skupnih vlaganj, ki so brez dvoma povečala vrednost nepremičnine, pa ta ni postala skupno premoženje zakoncev, ostala je posebno toženčevo premoženje (51. čl. ZZZDR). Sodišče prve stopnje se je pri tem ustrezno oprlo na stališča oz. prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in tudi na strokovno literaturo, ki njegove zaključke dodatno potrjuje.(1) Tudi sodna praksa, ki jo v pritožbi navaja sama pritožnica(2), tej ne pomaga, prav nasprotno, kaže, da je bila pravilno razumljena in uporabljena in da izpodbijana odločitev od nje ne odstopa, pač pa je z njo skladna.

15Pritožnica se moti, ko trdi, da ni pomembno ali je sploh nastala nova stvar, hkrati pa sama navaja sodno prakso, v kateri so sodišča presojala prav to vprašanje (9. str. pritožbe). Neutemeljeno je njeno prepričanje, da bi morala biti odločilna (že samo) večja vrednost nepremičnine in sprememba njene kvalitete (posledica tožničinih vlaganj). Ni šlo za skupno ustvarjanje nove stvari, pač pa ravno obratno, za (skupno) povečanje vrednosti posebnega premoženja. Sprememba vrednosti nepremičnine je sicer lahko eden izmed relevantnih pokazateljev novonastale stvari, a ne edini; v tem primeru je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da posebno premoženje toženca ni spremenilo svoje identitete, posledično pa (originarno, s skupnim ustvarjanjem zakoncev) ni prišlo spremembe stvarnopravnega položaja na predmetni nepremičnini.(3) Pravice, ki bi preprečevala izvršbo (65. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju), tožnica torej ni dokazala, zato je zavrnitev njenega tožbenega zahtevka pravilna in zakonita.

16Niso razumljive (še manj pa utemeljene) sicer precej pavšalne pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ZZZDR in ne ZTLR, saj se določbe teh dveh zakonov ne izključujejo, pač pa se v konkretnem primeru dopolnjujejo.

17Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženka sama.

-------------

Op. št. (1): Višje sodišče tu usmerja še na članek J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 127/2010 11-12, str. 747 – 791, v tej zadevi pa predvsem v delu na str. 763-766.

Op. št. (2): VSL sodba in sklep II Cp 941/2013, VSL sodba in sklep II Cp 1142/2012, strani 10 in 11 v pritožbi.

Op. št. (3): Glej J. Hudej, I. Ščernjavič, prav tam, str. 764.