VSL sodba II Cpg 216/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193727/2013 z dne 5. 12. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193727/2013 z dne 13. 12. 2013 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi glede plačila 3.841,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 9. 2013 do plačila (I. točka izreka sodbe), da se navedeni sklep o izvršbi v preostalem delu, glede plačila 947,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 9. 2013 do plačila, razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka sodbe) ter da naj toženka tožnici povrne stroške postopka 309,87 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2Zoper obsodilni del citirane sodbe - tj. zoper I. in III. točko izreka - je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži tudi stroške pritožbenega postopka.

3Na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica.

5Pritožba ni utemeljena.

6Zahtevek tožeče stranke v obravnavani zadevi je v plačilu stroškov vode, ki jo je toženec od januarja do konca julija 2013 porabil pri obratovanju najete avtopralnice, ter stroškov za sanacijo meteornega črpališča v skupni višini 4.788,53 EUR. Glede na tožničine trditve sta namreč pravdni stranki dne 1. 1. 2013 sklenili najemno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka vzela v najem avtopralnico na naslovu ... v ..., za mesečno najemnino 380,00 EUR brez DDV. Zavezala pa se je (po trditvah tožeče stranke) plačevati tudi vse pripadajoče stroške.

7Tožeča stranka je zaradi izterjave navedenega zneska tako dne 27. 11. 2013 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani (COVL) zoper dolžnika A. A. s.p. (EMŠO/Mat. št.: 000; dav. št. 000) vložila predlog za izvršbo na podlagi štirih verodostojnih listin (in ga kasneje - zaradi delnega plačila dolžnika v znesku 646,60 EUR - delno tudi umaknila). Glede na zatrjevano dejansko podlago spora je torej predlog za izvršbo pravilno vložila zoper tistega, za katerega trdi, da se ji je zavezal za plačilo vtoževanih stroškov.

8Po podatkih Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES), o katerih se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom vanje, pa je bil dolžnik kot samostojni podjetnik posameznik dne 7. 12. 2014 izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije. To je v času odločanja ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in v uvodu presojane sodbe kot toženo stranko označilo A. A. - fizično osebo (v izreku pa sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193727/2013 z dne 5. 12. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193727/2013 z dne 13. 12. 2013 - ki sta sicer glasila na dolžnika A. A. s.p. - pustilo v veljavi). A v nasprotju z očitki pritožnice po presoji pritožbenega sodišča takšno postopanje prvostopenjskega sodišča ni niti nepravilno niti nezakonito.

9Podjetnik po Zakonu o gospodarskih družbah(1) (v nadaljevanju: ZGD-1) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. To pomeni, da je samostojni podjetnik posameznik enako kot gospodarska družba pravnoorganizacijska oblika opravljanja gospodarskega podjema, ki pa se od gospodarskih družb razlikuje po tem, da nima lastnosti (kvalitete) pravne osebe. Povedano drugače, pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).(2)

10To pa pomeni, da okoliščina, da je bil toženec kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz registra, ne vpliva na njegovo pasivno legitimacijo. Izbris ne vpliva na njegove pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik posameznik namreč ni pravna, pač pa fizična oseba, torej (prej in še vedno) tožena stranka. V vsakem primeru gre za fizično osebo in sodišče prve stopnje je - potem ko je ugotovilo, da je bil toženec kot samostojni podjetnik v vmesnem času izbrisan iz registra - v uvodu pravilno zapisalo, da je tožena stranka A. A. – fizična oseba.

11Iz opisanih razlogov (tj. da je samostojni podjetnik fizična in ne pravna oseba in torej ves čas A. A.) pa na pravilnost odločitve tudi ne vpliva dejstvo, da je v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193727/2013 z dne 5. 12. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 193727/2013 z dne 13. 12. 2013 kot dolžnik naveden A. A. s.p. Zaradi pomanjkanja ločene pravne subjektivitete samostojnega podjetnika posameznika je podana enotnost podjetniškega in osebnega premoženja in povsem nerelevantno je, kako je bila tožena stranka označena v sklepu o izvršbi in kako je označena v uvodu izpodbijane sodbe - zaradi izbrisa njena odgovornost za obveznosti, ki so nastale v času trajanja podjema, ni prenehala. Sodišče prve stopnje temu vsled v obrazložitvi tudi ni bilo dolžno pojasnjevati, da je bil toženec kot samostojni podjetnik posameznik izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije, in tega tudi ni storilo (v uvodu sodbe je zgolj izpustilo pristavek s.p.). Pritožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pasivno legitimacijo tožene stranke presojalo mimo trditvene podlage tožeče stranke. V zvezi s pasivno legitimacijo izpodbijana odločitev ne vsebuje nobenih razlogov. Sprememba v uvodu je tehnična in na pasivno legitimacijo nima vpliva. Dolžnik vtoževane terjatve je fizična oseba.

12Dejstva, da je tožena stranka kot fizična oseba odgovorna za obveznosti, katere je prevzela kot samostojni podjetnik, pa ne more spremeniti niti (sicer prepozna) pritožbena navedba, da je tožena stranka podjetje podjetnika prenesla na družbo Prevozi A. A. d.o.o. Je pa res v takšnem primeru njegova odgovornost subsidiarna (za izpolnitev je zavezan le, če družba kot primarni dolžnik upniku obveznosti ne izpolni). A ker v obravnavanem primeru tožena stranka okoliščin v zvezi s statusnim preoblikovanjem podjetnika ni zatrjevala, niti ni uveljavljala, da je zaradi prenosa podjetja na d.o.o. tožbeni zahtevek zoper njo preuranjen, ker bi morala tožeča stranka na plačilo najprej (neuspešno) terjati družbo Prevozi A. A. d.o.o., (čeprav je imela možnost - tovrstna dejstva bi glede na podatke v AJPES-u o vpisu z dne 8. 12. 2014 namreč lahko navedla še v svoji zadnji pripravljalni vlogi, ki jo je v predmetni spis vložila 30. 9. 2015, kar je skoraj leto dni po vpisu družbe v register), v pritožbenem postopku ne more uspeti z navedbami, da je ugoditev tožbenemu zahtevku napačna. Na toženi stranki je bilo breme omenjenega ugovora in če se tega ni pravočasno poslužila, sodišču prve stopnje ne more očitati, da bi moralo tožbeni zahtevek zaradi subsidiarne odgovornosti zavrniti. Sodišče prve stopnje namreč ni bilo dolžno samo ugotavljati, ali je tožena stranka svoje podjetje prenesla na novo ustanovljeno d.o.o.

13V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo (in pritožbeno sodišče je na te ugotovitve vezano - prvi odstavek 458. člena ZPP), da sta pravdni stranki dne 1. 1. 2013 sklenili najemno pogodbo v stečajnem postopku ter v njenem 3. členu dogovorili (le), da bo najemodajalec najemniku izročil avtopralnico v uporabo z dnem podpisa te pogodbe ter da bo najemnik najemodajalcu plačeval mesečno najemnino v višini 380,00 EUR brez DDV (ter za plačilo mesečne parkirnine v višini 180,00 EUR). Glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča pa se pravdni stranki nista ničesar dogovorili v zvezi z ostalimi stroški, ki nastanejo v zvezi z najetim poslovnim prostorom. V zvezi s temi (tj. vtoževanimi stroški vode) je torej moralo ugotoviti, ali jih tožeča stranka (ki je lastnik v najem dane avtopralnice in je račune za vodo poravnavala dobavitelju) v tem postopku utemeljeno zahteva od tožene stranke (tj. najemnika).

14ZPSPP kot specialen predpis sodišču prve stopnje na to vprašanje ni dal odgovora. V 19. členu ZPSPP je namreč določeno, da mora, če v pogodbi ni drugače določeno, plačevati najemnik najemnino mesečno vnaprej, in sicer najkasneje do petega dne v mesecu, ter povračilo za stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi, ne pa tudi, kdo mora plačati ostale (individualne) stroške, ki nastanejo v zvezi z najetim poslovnim prostorom. Pritožbeni očitek, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da ZPSPP ne ureja vprašanja plačila stroškov, ki nastanejo v zvezi z uporabo najetega poslovnega prostora, je zato popolnoma neosnovan. Takšnega stališča sodišče prve stopnje ni zavzelo, temveč je izrecno pojasnilo, povračilo katerih stroškov (ki nastanejo v zvezi z najetim poslovnim prostorom) ZPSPP ureja oziroma da povračila stroškov, kakršni so vtoževani v tej zadevi, ta zakon ne ureja.

15Če pa specialni predpis določenega vprašanja v zvezi z najemom poslovnega prostora ne ureja, pa pritožbeno sodišče ne vidi nikakršnega zadržka, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na splošnejši predpis (ki prav tako ureja zakupno oziroma najemno pogodbo). Obratovalni stroški so namreč v času trajanja najema nedvomno nastali in potrebno je ugotoviti, ali tožeča stranka njihovo plačilo lahko zahteva od tožene stranke, za katero je račune poravnavala dobaviteljem. Ni namreč mogoče pritrditi pritožnici, da jih v primeru, če v najemni pogodbi niso urejeni(3), najemnik (avtomatično) ni dolžan plačati oziroma da je skladno z 19. členom ZPSPP dolžan plačati najemodajalcu le najemnino in povračilo za stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi. V obravnavanem primeru stroški uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi sploh niso nastali. Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilno uporabilo pravilo iz tretjega odstavka 589. člena OZ, ki določa, kako se med stranki delijo bremena v zvezi stroški same rabe, če ni določeno drugače.

16Zakupno oziroma najemno razmerje je po svoji naravi trajajoče razmerje in smisel najema je, da je najemniku omogočena raba stvari ves čas trajanja razmerja. Zato je treba v razmerju med pogodbenima strankama rešiti vprašanje delitve stroškov, povezanih z vzdrževanjem in obratovanjem stvari. Predvsem lahko ugotovimo, da je porazdelitev tega bremena najprej predmet dogovora med pogodbenima strankama. Pravilo 589. člena OZ je dispozitivne narave (enako kot pravilo iz 19. člena ZPSPP) in ne izključuje drugačnega dogovora, ki gre lahko celo v eno ali drugo skrajnost. Vse stroške je mogoče prevaliti na eno od strank, to breme pa se normalno potem izravna pri določitvi najemnine kot odmene za rabo.(4) Pravilo 589. člena OZ pa uzakonja domnevo, kako naj se med stranki porazdelijo bremena, če ni določeno drugače.

17Domneva o porazdelitvi bremen temelji na vsebini najemnega razmerja. Šteje se, da najemodajalec najemniku zagotavlja pogoje za rabo stvari ves čas trajanja najemnega razmerja. Zato v dvomu nosi tiste stroške, ki so potrebni za ohranjanje primernega stanja stvari. Najemnik za rabo plačuje najemnino, ta pa se običajno odmerja glede na možnost popolne in nemotene rabe. Nasprotna domneva pa se postavlja glede stroškov, ki so povezani s samim izvrševanjem rabe oziroma običajnim poslovanjem najemnika. Ti naj bremenijo najemnika.(5)

18Pri tem zaključek prvostopenjskega sodišča tudi v ničemer ne nasprotuje sodni praksi, na katero se je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje sklicevala tožena stranka. Gre namreč za sodno prakso v zvezi upravljanjem poslovnih stavb ter vprašanjem, ali je upravnik poslovne stavbe aktivno legitimiran od najemnika zahtevati stroške obratovanja, vzdrževanja in upravljanja. In bistvo teh odločb je v ugotovitvi, da v razmerju do upravnika (oziroma do dobaviteljev) ne gre za zakonsko predpisano obveznost najemnika za plačilo navedenih stroškov. Da torej najemnik po zakonu navedenih stroškov ni dolžan poravnavati upravniku oziroma dobavitelju.

19Prav tako ni mogoče slediti navedbam pritožnice, da določba tretjega odstavka 589. člena OZ, da gredo stroški same rabe v breme zakupnika, še ne pomeni, da se navedeni stroški plačujejo poleg zakupnine. Nikjer v OZ (niti v ZPSPP) namreč ni določeno, da zakupnina vključuje tudi stroške obratovanja. Ravno nasprotno. Obveznost plačila zakupnine je treba ločevati od morebitnih drugih obveznosti zakupnika po pogodbi. Zakupnika že na podlagi 589. člena OZ bremenijo stroški drobnih popravil in stroški, povezani z rabo stvari. Drugače povedano: če se stranki zakupne pogodbe ne dogovorita drugače, je dolžan stroške v zvezi z rabo stvari nositi zakupnik.

20Tudi bistvo odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 114/2011, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ne nasprotuje takšnemu pojmovanju. Navedena odločba namreč odgovarja na vprašanje razmerja med dobaviteljem oziroma izvajalcem storitve na eni strani in zakupodajalcem oziroma zakupnikom na drugi strani. Pri tem zavzame jasno stališče, da v razmerju med dobaviteljem oziroma izvajalcem storitve, ki povzroča stroške, ne gre uporabiti tretji odstavek 589. člena OZ in zanje bremeniti zakupnika ne glede na to, kdo je takšno dobavo oziroma storitev naročil dobavitelju oziroma izvajalcu storitve, ker navedena določba OZ ureja le razmerja med zakupodajalcem in zakupnikom, ne pa razmerja med dobaviteljem oziroma izvajalcem storitve in zakupnikom.

21Uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 100/11 - skl. US, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US, 82/13 in 55/15.

Op. št. (2): dr. Nina Plavšak v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str.:156.

Op. št. (3): V najemni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, sploh ni govora o stroških (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje).

Op. št. (4): M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 650.

Op. št. (5): Prav tam.