VSK sklep II Kp 59070/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru obsojenega K.K. in sklep Okrožnega sodišča v Kopru XI Kpr 34657/2015 z dne 1. februarja 2016 delno spremenilo tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi za znesek 43.200,50 EUR zavrne in se v I. točki izpodbijanega sklepa znesek 145.945,00 EUR nadomesti z zneskom 102.744,50 EUR. V preostalem je ugovor obsojenega K.K. kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper takšen sklep je zastopnik obsojenega K.K. vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, pravice do obrambe in pravice do zasebne zastnine iz 33. člena Ustave Republike Slovenije, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve 22., 25., 29. in 33. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in predlog okrožnega državnega tožilstva za zavarovanje zavrne, podrejeno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Pooblaščeni odvetnik obsojenega K.K., enako kot v ugovoru zoper sklep s katerim je bilo odrejeno začasno zavarovanje (XI Kpd 34657/2015 z dne 1. februarja 2016), tudi v pritožbi problematizira datum uvedbe finančne preiskave zoper pritožnika. Kot navaja, Okrožno državno tožilstvo v predlogu z dne 10. septembra 2015 ne navaja, kdaj naj bi bila finančna preiskava zoper pritožnika uvedena, gre pa po prepričanju pritožnika za odločilni razlog. To je okrožno državno tožilstvo navedlo šele v odgovoru na ugovor z dne 22. februarja 2016, pri čemer za take navedbe ni predložilo nobenega dokaza (npr. odredbe). Na podlagi katerega dokaza je sodišče to ugotovilo, iz vsebine izpodbijanega sklepa (točka 4 obrazložitve) ne izhaja, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Če je bila finančna preiskava zoper pritožnika uvedena pred 10. septembrom 2014 in ni bila podaljšana, je predlog za začasno zavarovanje bil vložen prepozno. S tem v zvezi se pooblaščeni odvetnik sklicuje na 18. člen Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju:ZOPNI), ki določa, da mora okrožni državni tožilec v času trajanja finančne preiskave bodisi vložiti predlog za zavarovanje odvzema premoženja oziroma vložiti tožbo. Gre za zakonski prekluzivni rok, zato mora biti v predlogu konkretno in jasno navedeno, kdaj je bila finančna preiskava uvedena, saj gre sicer za nesklepčen predlog. Poleg tega okrožni državni tožilec v predlogu in ne v odgovoru na ugovor ne ponuja dokazov, da je bila zoper pritožnika uvedena finančna preiskava, saj ni bila predložena odredba o uvedbe finančne preiskave, kot je določeno v 10. členu ZOPNI. S takim ravnanjem je bila pritožniku kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dvoma, da je datum uvedbe finančne preiskave okoliščina, na katero je vezana tudi odreditev začasnega zavarovanja. Po določbi drugega odstavka 17. člena ZOPNI lahko finančna preiskava traja največ eno leto, z odredbo vodje pristojnega državnega tožilstva pa se trajanje zaradi objektivnih razlogov lahko podaljša za največ 6 mesecev. Glede na določbo prvega odstavka 18. člena ZOPNI pa se v primeru, če državni tožilec v roku iz drugega odstavka 17. člena ZOPNI sodišču ne predlaga začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora oziroma ne vloži tožbe za odvzem takega premoženja, finančna preiskava z odredbo ustavi. Kot je razvidno iz predloga Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, vloženega na podlagi 20. člena ZOPNI za odreditev začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora (pri čemer je predlog očitno pomotoma vložen kot predlog za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi), se je tožilstvo v obrazložitvi predloga uvodoma sklicevalo na kazenski postopek, ki je tekel zoper obsojenega K.K. pri Okrožnem sodišču v Kopru I K 59070/2013 in s tem v zvezi na pravnomočno sodbo z dne 19. februarja 2014 s katero je bil obsojeni obsojen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, ki je kataloško kaznivo dejanje, iz nadaljnje obrazložitve (drugi odstavek) pa je razvidno, da se v tej zadevi opravlja finančna preiskava, ne da bi bilo konkretno navedeno kdaj je bila uvedena oziroma podaljšana, glede na to, da je ta predlog sodišče prejelo šele 11. septembra 2015. Res je državno tožilstvo v odgovoru na ugovor pooblaščenega odvetnika obsojenega K. zapisalo, da je bila finančna preiskava uvedena 15. decembra 2014 ter da je bilo začasno zavarovanje predlagano 11. septembra 2015, kar je vodilo sodišče prve stopnje do zaključka, da je bila finančna preiskava uvedena pravočasno, torej v obdobju enega leta po pravnomočnosti sodbe v kazenski zadevi, vendar za tak zaključek v spisovnih podatkih sodišče prve stopnje ni imelo nikakršne podlage, saj razen zatrjevanega dejstva s strani tožilstva ni bil predložen noben dokaz o tem. Kot je bilo že povedano, sta odreditev in podaljšanje začasnega zavarovanja vezana na datum uvedbe finančne preiskave (23. člen ZOPNI), zato ni dovolj navedba v predlogu za odreditev zavarovanja, da teče finančna preiskava, pač pa mora državni tožilec o tem predložiti tudi dokaze – odredbo, glede na časovne omejitve (eno leto in možnost podaljšanja za šest mesecev ) in potek časa v obravnavanem primeru pa tudi o podaljšanju finančne preiskave, da je možno njegove navedbe preveriti. Ker državno tožilstvo v odgovoru na ugovor za navedbo, da je bila finančna preiskava uvedena 15. decembra 2014, ni predložilo nobenih dokazov, razlogi izpodbijanega sklepa nimajo podlage v dokazih v spisu in je zato podana kršitev, ki jo v pritožbi uveljavlja tudi zagovornik (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Zato je bilo treba takšen sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev. Sodišče bo tako moralo pred ponovno odločitvijo preveriti navedena dejstva od katerih je odvisna odločitev o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženja nezakonitega izvora (in ne premoženjske koristi), glede na potek časa pa tudi o morebitnem podaljšanju. Odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP.