VSL sklep III Cp 962/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu ter glede toženčevih stroškov postopka nad prisojenim zneskom stroškov vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v preostalem (glede III. točke izreka) pa se pritožba zavrže.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. 11. 2015:

- zavrnilo primarni zahtevek na izročitev vozila Fiat Multipla 1,6, registrska oznaka 000, ter plačila zneska 6.490,00 EUR (oboje v roku 15 dni), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka),

- ugodilo zahtevku na plačilo zneska 3.500,00 EUR (v roku 15 dni od prejema izpodbijane sodbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka),

- v presežku glede plačila 6.490,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila obresti od zneska 3.500,00 EUR za obdobje od 12. 5. 2011 do 12.5.2014 tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka),

- tožniku naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 716,87 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper II., III. in IV. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo pošlje v novo sojenje oziroma da jo spremeni (vse s stroškovno posledico). Sodba naj bi imela pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Sam je v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2015 ugovarjal aktivni legitimaciji za to pravdo, saj je avtomobil skupna lastnina. Za škodo, ki naj bi izvirala iz skupne lastnine, pa ne more biti aktivno legitimiran samo eden od zakoncev. Prav tako je na obravnavi dne 8. 5. 2015 ugovarjal zastaranje, saj tožnik ni navedel, kaj je podlaga za odškodninsko odgovornost ter kdaj naj bi izvedel za škodo, ki mu je nastala. Do teh navedb se sodišče sploh ni izreklo. Glede odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami v spisu. Tožnik ni izkazal škode po višini. Kot materialno škodo 3.500,00 EUR tožnik navaja prodajno ceno avtomobila, kar pa ne more vzdržati, saj ne gre za oceno cenilca, ampak izvršitelja - toženca. Ker znesek 3.500,00 EUR ne predstavlja zneska cenitve avtomobila, bi moral tožnik dokazati višino škode (npr. z izvedencem), vendar drugih dokaznih predlogov v tem oziru ni predlagal. Sodišče je prav tako napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožencu je A. A. povedala, da je tožnikova žena. Avtomobil je bil zarubljen na naslovu dolžnice A. A., ki se je z njim pripeljala domov (avtomobil je bil torej v njeni neposredni posesti). Sama na rubež ni imela nobene pripombe. Pritožnik se sklicuje na prvi odstavek 83. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršitelj rubež opravi nad tistimi premičninami, ki jih ima dolžnik v (dejanski, neposredni) posesti. Velja domneva iz Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, da sta zakonca lastnika vsak do ½ na stvari. Niti A. A. niti tožnik nista v izvršilnem postopku ugovarjala postopku rubeža. Tožnik ni prerekal toženčevih navedb o opravljenih izvršilnih dejanjih, ki jih je podal v svoji pripravljalni vlogi. Ne drži, da je tožnik mislil, da je bil avtomobil zarubljen in prodan v postopku, kjer je on dolžnik. Sklicuje se na tožnikovo izpovedbo podano na glavni obravnavi dne 6.11.2015, da A. A. na prvi javni dražbi ni mogla biti prisotna, saj sta bila 24 ur skupaj. V toženčevem ravnanju tekom izvršilnih postopkov ni protipravnosti. Če pa bi jo tudi sodišče pravilno ugotovilo, bi moralo hkrati ugotoviti, da je tožnik sam s svojimi ravnanji pretrgal vzročno zvezo, saj je vedel, da je toženec avtomobil zarubil ženi zaradi njenih dolgov. Toženec za navedbo o skupni lastnini ne rabi predlagati dokazov, saj velja zakonska domneva iz ZZZDR. Ne drži, da toženec lastništva avtomobila ni prerekal. Tožnik namreč ni zatrjeval, da je bil avtomobil kupljen izven zakonske zveze. Zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka je zmotna tudi odločitev o stroških.

3Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena, v preostalem pa ni dopustna.

5Pritožbena trditev, češ da sta lahko zakonca za uveljavljanje povračila škode, ki se nanaša na skupno premoženje, aktivno legitimirana le skupaj, ne drži. Vrhovno sodišče RS(2) je zavzelo jasno stališče, da bi navkljub kolektivni pravni naravi terjatve,(3) ki je povezana s skupnim premoženjem (glej prvi odstavek 52. člena ZZZDR(4)) zakoncev, vztrajanje, da lahko njeno (celotno) izpolnitev zahtevata oziroma v pravdi uveljavljata le skupaj, pomenilo, da bi bila enemu od njiju(5) odvzeta pravica do (sodnega) uveljavljanja takšne terjatve. Omenjeno stališče je povezano s splošnejšim (v sodni praksi ustaljenim stališčem), da ni moč odreči pravnega varstva enemu izmed udeležencev materialnopravnega razmerja, ki nastopa v pravdi na aktivni strani, če so drugi udeleženci pasivni.(6)

6Upravičeno pa pritožnik ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega ugovora zastaranja oziroma trditev, ki jih je v tem oziru podal na naroku dne 8.5.2015. Gre za materialnopravni ugovor, v primeru utemeljenosti katerega je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Zato se je bilo dolžno do njega (oziroma do trditev, ki so bile v zvezi z njim podane) prvenstveno opredeliti že sodišče prve stopnje.(7) Ker tega ni storilo, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (ugovoru), zaradi česar jo je bilo potrebno v ugodilnem delu (II. točka izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu ter glede toženčevih stroškov postopka nad(8) prisojenim zneskom stroškov vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP(9)).

7Sodišče prve stopnje naj se v ponovnem sojenju v prvi vrsti (obrazloženo) opredeli do toženčevega ugovora zastaranja. V kolikor bo (ponovno) ugotovilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan, pa naj upošteva tudi, da toženčevo stališče glede bremena dokazovanja višine vtoževane (odškodninske) terjatve drži. Slednji prvenstveno pravilno izpostavlja, da je takšno procesno (in sicer trditveno ter z njim povezano dokazno) breme na tožniku. Okoliščina, da je kot izvršitelj zaradi prodaje avtomobila v izvršilnem postopku sam opravil cenitev njegove vrednosti,(10) na to nima nobenega vpliva. Ker toženec ni cenilec, njegova ocena v tem oziru (še zdaleč) ni ključna(11) in se zato nanj tudi ni prevalilo breme dokazovanja njene neustreznosti. V celoti velja osnovno (izhodiščno) pravilo, v skladu s katerim je to okoliščina, ki jo je dolžan zatrjevati in posledično izkazati tožnik. Sodišče prve stopnje, ki je na toženca (posredno(12)) preložilo dokazno breme dokazovanja višine nastale škode, je ravnalo napačno.

8Toženec se pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka), torej zoper odločitev, s katero je v postopku na prvi stopnji uspel. Ker ni razvidno kakšen (pravni) interes naj bi imel za takšno izpodbijanje (tega tudi sam ne pojasni), je bilo potrebno v tem delu njegovo pritožbo kot nedopustno zavreči (četrti odstavek 343. člena v zvezi s 352. členom ZPP).

9Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločitev (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------

...

Op. št. (2): Glej odločbi II Ips 123/2011 z dne 25.10.2012 in II Ips 229/2014 z dne 2.7.2015

Op. št. (3): Kot naj bi bila po mnenju toženca tudi v tem postopku vtoževana.

Op. št. (4): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami

Op. št. (5): V kolikor se oba s tem ne bi strinjala

Op. št. (6): Glej N. Betetto v L. Ude in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2010, str. 256

Op. št. (7): Če bi to kot prvo (sodišče) naredilo to pritožbeno sodišče, bi bila glede tega vprašanja pravdnima strankama pravica do pritožbe (dejansko) odvzeta.

Op. št. (8): V IV. točki izreka izpodbijane sodbe.

Op. št. (9): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (10): Glej 89. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (11): Zato stališče sodišča prve stopnje, da je vrednost predmetnega vozila v času prodaje znašala 3.500,00 EUR in da ta vrednost predstavlja tudi znesek, za katerega je bilo tožnikovo premoženje zmanjšano, ne drži.

Op. št. (12): Češ da naj bi bil dolžan dokazati, da ocena vrednosti, ki jo je glede avtomobila podal v izvršilnem postopku, ne predstavlja njegove „dejanske vrednosti“.