VSL sodba I Cp 3099/2015

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se ta pravilno glasi: „Ugotovi se, da je izvršba s prodajo nepremičnine ID znak ..., posamezni del št. ..., v stavbi št. ..., k. o. ... (ID ...), ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. 3191 In 946/2012, nedopustna.“

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 3.496,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 2.688,07 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izvršba s prodajo nepremičnine ID znak ..., posamezni del št. ..., v stavbi št. ..., k. o. X (ID ...), ki se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. 3191 In 946/2012, nedopustna in zahtevek, da je toženka dolžna tožniku povrniti nastale pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila. (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.860,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne nazaj sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom, s stroškovno posledico. Navaja, da izpodbijana sodba zanj predstavlja sodbo presenečenja, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po oceni sodišča dejansko stanje med pravdnima strankama ni bilo sporno, sporna so bila zgolj pravna vprašanja v zvezi z omenjeno problematiko. Sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo predlaganih zaslišanj. Sodišče tožniku ni dalo niti najmanjšega namiga v smeri, da je tožbeni zahtevek neutemeljen ali da je utemeljen po kakšni drugi pravni podlagi. Sodišče bi bilo dolžno zaradi zagotavljanja materialno procesnega vodstva, v okviru odprtega sojenja, tožniku predstaviti okoliščine, ki jih šteje za pravno relevantne ter mu s tem omogočiti pravico do sodelovanja in izjave v postopku. Sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Toženka ni odgovorila na zadnje navedbe tožnika iz druge pripravljalne vloge z dne 7. 4. 2015, niti jih ni prerekala na prvi obravnavi 5. 5. 2015, zato bi sodišče moralo celotno trditveno podlago upoštevati kot neprerekana dejstva. Tožnik je v tej pripravljalni vlogi navajal, da je bila kvečjemu toženka neskrbna pri urejanju zavarovanja svojih terjatev, ki jih ima do dolžnika A. A. Ne toženka ne sodišče nista odgovorila na tožnikovo vprašanje, zakaj je toženka kot upnica kljub dejstvu, da ni prejela terjatev plačanih v celoti, zoper dolžnika umaknila izvršbe na nepremičnini z ID znakom ..., parc. št. ..., k. o. Y. Iz pogojne sodne poravnave z dne 24. 6. 2010 namreč izhaja, da je bila toženka kot upnica dolžna umakniti izvršbe na drugi nepremičnini, še preden je sama prejela plačilo celotne terjatve. Sodišče ni odgovorilo na neprerekana navajanja, da toženka ni pravočasno ukrepala za zaščito svojih interesov in je zato ravnala neskrbno, tožnik pa je bil v dobri veri in skrben v času nakupa predmetne nepremičnine. Sodišče je zmotno ugotovilo dejstvo, da je tožnik že z dnem 6. 6. 2015 fizično razpolagal z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom glede vknjižbe lastninske pravice na njegovo ime pri predmetni nepremičnini po prodajni pogodbi z dne 30. 3. 2015, saj iz trditvene podlage tožnika izhaja, da se je realizacija nakupa predmetne nepremičnine zavlekla za nekaj mesecev, in sicer zaradi krivde oziroma razlogov na strani prodajalcev oziroma tretjih oseb, ki so sodelovale v samem procesu prodaje predmetne nepremičnine. Tožnik ponavlja trditve, da je zaradi zamude s strani prodajalcev pri realizaciji nakupa nepremičnine prišlo do tega, da tožnik kot kupec ni mogel, preden je zapustil Slovenijo, urediti tudi prepisa lastništva kupljene nepremičnine na njegovo ime. Sodišče je spregledalo neprerekano trditev tožnika, da so prodajalci njegovi nepremičninski posrednici šele konec leta 2012 dostavili original notarsko overjene pogodbe, ki se je nanašala na nakup predmetne nepremičnine, tožniku pa do 24. 9. 2012 ni bil izročen original notarsko overjene prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom. Tožnik je tujec in mu ni poznana veljavna zakonodaja, ki ureja problematiko med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Tožniku ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri urejanju zemljiškoknjižnega prepisa na njegovo ime. Kako je sodišče prišlo do zaključka, da naj bi tožnik odklonil, da bi notar vložil zemljiškoknjižni predlog in da naj bi prejel izvirnik pogodbe in nikogar pooblastil za vložitev predloga, tožniku ni jasno, slednje ne izhaja iz podane trditvene podlage. V vmesnem obdobju nobeden izmed prodajalcev, posrednik ali notar niso tožniku kot kupcu poskušali dostaviti pogodbe. Pravilno je stališče sodišča, da se upnik (toženka), ki je hipoteko pridobila z zaznambo izvršbe, ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Sodišče pa nadalje izpelje napačen sklep in naknadno ugotavlja ravno tista dejstva, o katerih se je v predhodni obrazložitvi izreklo, da so v konkretnem primeru nerelevantna. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, vprašanje skrbnosti je v konkretni zadevi nerelevantno. Pritožnik navaja sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 132/2009 in II Ips 475/2008 in zaključuje, da se toženka ne more uspešno braniti s sklicevanjem na dobro vero, ker je zastavno pravico pridobila šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. V skladu s sodno prakso je pravno relevantno zgolj dejstvo, na kakšen način in kdaj je toženka kot upnica na predmetni nepremičnini pridobila zastavno pravico.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo podala pravočasen odgovor. Predlagala je zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. 3191 In 946/2012 za poplačilo denarne terjatve toženke do njenega dolžnika A. A. vodi izvršba s prodajo nepremičnine ID znak ..., posamezni del stavbe št. ..., v stavbi št. ..., k. o. X (ID ...). Tekom izvršilnega postopka je tožnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi. Izvršilno sodišče je njegov ugovor obravnavalo kot ugovor tretjega. Ugovor je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. 3191 In 946/2012 z dne 9. 6. 2014 zavrnilo. Tožnik je vložil obravnavno tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe (tretji odstavek 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je (kot nesporna med strankama) ugotovila sledeča, za konkretni primer odločilna dejstva:

- tožnik je 6. 6. 2012 razpolagal s pravno veljavnim zemljiškoknjižnim dovolilom za predmetno nepremičnino; pred tem je bila sklenjena prodajna pogodba, katere predmet je bila zadevna nepremičnina;

- toženkina zaznamba izvršbe na predmetni nepremičnini in s tem pridobljena hipoteka (zastavna pravica na nepremičnini) je začela učinkovati 31. 8. 2012(1);

- tožnikova vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo na predmetni nepremičnini je pričela učinkovati 28. 9. 2012.

7Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni ugotavljalo, ali je toženka (upnica) v smislu načela zaupanja v zemljiško knjigo ravnala dovolj skrbno in pošteno, saj se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more sklicevati upnik, ki je hipoteko pridobil z zaznambo izvršbe (18. in 19. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Nadalje pa je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 9. člen ZPP (pošteno uporabo pravic), zaključilo, da je bila toženka o tem, da tožnik razpolaga z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom, ki mu omogočata pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, seznanjena po vložitvi predloga za izvršbo in po tem, ko je zaznamba izvršbe začela učinkovati. Zaključilo je, da toženki ni mogoče očitati, da ni bila skrbna in da je zlorabila svoje pravice (21. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Utemeljeno v tej zvezi pritožnik graja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, za katera je predhodno ocenilo, da niso pravno relevantna.

8Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve zavzelo (končno) stališče, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na nedopustnost izvršbe treba presojati tudi, ali je v primeru obstoja lastninske pravice v pričakovanju tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo pri vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo in ali je toženka vedela za obstoj lastninske pravice v pričakovanju ter je bila nedobroverna, čemur po mnenju sodišča prve stopnje pritrjuje novejša sodna praksa višjih sodišč in Vrhovnega sodišča (sodišče prve stopnje je izrecno navajalo zgolj odločbi II Ips 132/2009 in II Ips 475/2008). Ugotovilo je še (27. točka obrazložitve), da niso obstajale opravičljive ovire za to, da tožnik ne bi mogel predloga za vpis lastninske pravice vložiti že 7. 6. 2014 (višje sodišče ocenjuje, da je imelo sodišče prve stopnje v mislih datum 7. 6. 2012).

9Navedeno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Pritožnik utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

10Novejša, ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, zavzema stališče, da mora v primerih kot je konkretni, torej ko je tožnik izkazal, da je že pred toženkino pridobitvijo hipoteke v izvršilnem postopku z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za predmetno nepremičnino, sodišče upoštevati, da so nanj, kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa, že prešla stvarnopravna upravičenja v takem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. Tožnik je izkazal obstoj lastninske pravice v pričakovanju, in s tem pravico, ki preprečuje izvršbo. Vprašanje tožnikove ustrezne skrbnosti, da zemljiškoknjižno stanje uskladi z dejanskim, ni materialnopravno pomembno. Poseg v stvarno pravico neskrbnega pridobitelja lahko upravičuje le varstvo pravnega prometa, toženka pa hipoteke ni dobila na pravnoposlovni podlagi. Tudi toženka se ne more uspešno braniti s sklicevanjem, da ni vedela za dolžnikovo razpolaganje z nepremičninami. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kot to velja za toženko. Prednost pred nevknjiženim lastnikom ima torej le tisti upnik, ki je hipoteko pridobil na pravnoposlovni podlagi in je pošteno zaupal v zemljiškoknjižno stanje (primerjaj 7. točko obrazložitve sodbe VSRS II Ips 441/2010 z dne 26. 9. 2013, ki obravnava povsem primerljiv primer).

11Tudi v novejšem sklepu II Ips 284/2015 z dne 18. 2. 2016, ki tudi obravnava konkretnemu primerljiv primer, je Vrhovno sodišče RS izrecno navedlo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, izoblikovano na primerih nedopustnosti izvršbe, spada med pravice, ki preprečujejo izvršbo na nepremičnino, tudi lastninska pravica v pričakovanju; le-ta pripada osebi, ki razpolaga z zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet zavarovanja, čeprav se še ni vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine. Položaj pridobitelja je torej pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini v izločitveni pravdi varovan še pred vpisom v zemljiško knjigo. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje samo tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tudi tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele v izvršilnem postopku ali postopku zavarovanja (t. i. prisilna zastavna pravica).

12Navedeni odločbi vrhovnega sodišča obravnavata (se sklicujeta) tudi na odločbi II Ips 132/2009 in II Ips 475/2008, na kateri se sklicujeta tako sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi kot tudi pritožnik v pritožbi, zato nadaljnje opredeljevanje do navedenih odločb s strani pritožbenega sodišča ni potrebno.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva (navedena v 6. točki te obrazložitve), ki že sama po sebi, kot obrazloženo, narekujejo ugoditev tožnikovemu zahtevku na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na zadevni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je svojo (zmotno) odločitev gradilo na pravno nerelevantnih dejstvih.

14V nadaljevanju se višje sodišče opredeljuje še do ostalih pritožbenih navedb.

15Pritožnikov očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstvo, da je tožnik že 6. 6. 2015 (višje sodišče navedbo letnice v pritožbi ocenjuje kot očitno pomoto in kot pravilno šteje 2012) fizično razpolagal z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom (drugi odstavek na 4. strani pritožbe), je podan v okviru izkazovanja tožnikovega skrbnega ravnanja, ki pa, kot že pojasnjeno, v konkretnem primeru ni pravno relevantno. Odločilna je izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sicer pa je tožnik izrecno navedel, da je razpolagal z veljavnim zemljiškoknjižnim dovolilom (v tožbi na list. št. 4) in ne držijo očitki o nasprotnem. Datumska ugotovitev sodišča prve stopnje pa se ujema tako s trditvami pravdnih strank kot tudi z listinsko dokumentacijo (priloga A 7).

16Višje sodišče je že pojasnilo, da kupčeva (tožnikova) skrbnost, da zemljiškoknjižno stanje uskladi z dejanskim, v konkretnem primeru ni pravno relevantna, kot tudi ni pravno pomembna upničina (toženkina) dobra vera in sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje. Zato se sodišče druge stopnje dodatno ne opredeljuje do pritožbenih navedb glede umikov izvršb na nepremičnini v Y, da toženka ni pravočasno ukrepala za zaščito svojih interesov, da je tožnik pri nakupu nepremičnine postopal v dobri veri in z običajno skrbnostjo, da je krivda drugih (predvsem prodajalcev in njihove posrednice) in ne tožnika, da kot kupec ni mogel, še preden je zapustil Slovenijo, urediti prepisa lastništva na njegovo ime, da je tujec in ne pozna slovenske zakonodaje, da je bil tožnik prisiljen zaradi obveznosti zapustiti Slovenijo, da je šele 24. 9. 2012 tožnik prejel original notarsko overjene prodajne pogodbe z zemljiškoknjižnim dovolilom, ter do zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s pravno nerelevantnimi dejstvi. S tem je odgovorjeno tudi na vse konkretizirane očitke, ki jih tožnik navaja v zvezi s svojo drugo pripravljalno vlogo in tudi na posplošen pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo zaslišanj.

17Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodba sodišča prve stopnje za tožnika sodba presenečenja. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve pojasnilo, da med pravdnima strankama dejansko stanje ni sporno, sporna so zgolj pravna vprašanja. Pritožnik pritrjuje, da sta se pravdni stranki na naroku strinjali z oceno sodišča. Da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, samo po sebi ne predstavlja sodbe presenečenja, sam pritožnik pa ne konkretizira, spoznanje katerega pravno odločilnega dejstva, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločilo, mu je bilo onemogočeno.

18Očitek kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni konkretiziran in zato ne terja dodatne obravnave.

19Višje sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

20Ker je sodišče druge stopnje spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

21Toženka v pravdi ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), svoje stroške pa nosi sama. Stroški tožnika so odmerjeni v skladu s predloženim stroškovnikom (list. št. 72). Sodišče je tožniku priznalo 956,80 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3100, 883,20 EUR nagrade za narok po tar. št. 3102, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, povečan za 22 % DDV po tar. št. 6007. Tožniku je priznalo tudi plačano sodno takso v višini 1.227,00 EUR. Skupaj je tožniku priznanih 3.496,20 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka. Sodišče tožniku ni priznalo zahtevanega pavšalnega zneska za fotokopiranje v zahtevani višini 1,50 EUR, saj ga tožnik ni konkretiziral in posledično onemogočil presojo, ali priglašen strošek izpolnjuje pogoje, navedene v tar. št. 6000.

22Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče jih je odmerilo v skladu s stroškovnikom, navedenim v pritožbi, in sicer 1.177,60 EUR nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 ter pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007. Tožniku je priznalo tudi plačano sodno takso za pritožbo v višini 1.227,00 EUR. Skupaj gre za znesek 2.688,07 EUR, ki ga je toženka dolžna tožniku plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka. Sodišče tožniku ni priznalo zahtevanega pavšalnega zneska za fotokopiranje v zahtevani višini 1,50 EUR, saj ga tožnik ni konkretiziral in posledično onemogočil presojo, ali priglašen strošek izpolnjuje pogoje, navedene v tar. št. 6000.

23Odgovor na pritožbo toženke ni pripomogel k odločanju višjega sodišča, zato ni bil potreben in toženka sama krije stroške, ki so ji z njegovo vložitvijo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): V 14. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje sicer zapisalo, da je zaznamba izvršbe in s tem zastavna pravica začela učinkovati 31. 8. 2013, vendar glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj, da med strankama o tem dejstvu ni spora, ob tem, da je v samem povzetku navedb tožnika v 1. točki obrazložitve izrecno zapisalo datum 31. 8. 2012, navedeni datum pa je navedlo tudi v povzetku navedb toženke v 2. točki obrazložitve, višje sodišče ocenjuje, da gre pri zapisu 31. 8. 2013 namesto 31. 8. 2012 za očitno pisno pomoto. Pravilnost ugotovljenega datuma potrjuje tudi priloga A 5.