VSRS Sodba X Ips 367/2012

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, št. DT0611-84/2010-1 z dne 8. 11. 2010. Z navedeno odločbo je carinski organ prve stopnje revidentu naložil: da mora za 58,164.870 kg domačega lignita, ki ga je v obdobju od 1. 1. 2007 do 1. 1. 2010 nabavil in porabil brez obračuna okoljske dajatve za obremenjevanje zraka z emisijami ogljikovega dioksida, poravnati okoljsko dajatev in obresti v skupnem znesku 758.257,14 EUR (1. točka izreka); da mora za davčno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 10. 2010 vložiti mesečne obračune okoljske dajatve za domači lignit, ki je bil v tem obdobju porabljen brez obračuna okoljske dajatve (2. točka izreka); da od 1. 11. 2010 dalje uporablja na napravi z okoljsko dajatvijo neobremenjeno vrsto goriv, za katero ima veljavno dovoljenje oproščenega proizvajalca - v nadaljevanju OP (3. točka izreka); in v 4. ter 5. točki izreka odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da stroški v postopku niso nastali. Tožena stranka je z odločbo, št. DT 498-3-133/2010-9 z dne 27. 7. 2011, zavrnila revidentovo pritožbo.

2V razlogih sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi upravnih organov in se na te razloge na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje. Okoljske dajatve in trgovanje s pravicami do emisij sta različna instrumenta varovanja okolja, Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) pa ne določa, da uporaba enega od instrumentov varstva okolja izključuje uporabo drugega. Vključenost upravljavca naprave, v kateri se izvaja dejavnost, ki povzroča emisije toplogrednih plinov, v izpolnjevanje mednarodno sprejetih pogodbenih dejavnosti, ki se nanašajo na zmanjševanje obremenjevanje okolja ter vključenost v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ni razlog za oprostitev zavezanca plačila okoljske dajatve, temveč je to v zelo omejenem obsegu okoliščina, ki pod določenimi pogoji zavezancu daje pravico do vračila že plačane okoljske dajatve. Zaradi izgorevanja goriv se okoljska dajatev ne plačuje le za rabo tistega goriva, ki je navedeno v odločbi za OP, revident pa ne zatrjuje, da je v njegovem dovoljenju za OP kot gorivo naveden tudi domači lignit.

3Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z vrednostjo izpodbijanega upravnega akta (sklicuje se na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Enako kot v tožbi zoper odločbo tožene stranke v reviziji navaja, da odločitev sodišča temelji le na Uredbi o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), na podlagi katere mu je bilo izdano dovoljenje za OP, pri tem pa ni bila upoštevana zakonodaja, ki ureja sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v skupnosti (v nadaljevanju EU). Okoljske dajatve in trgovanje s pravicami do emisij sta vsebinsko povezana finančna instrumenta varstva okolja. Revident je vključen v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov ter v državni načrt razdelitve emisijskih kuponov za obdobje od leta 2008 do leta 2012, zato si je pridobil ustrezno količino emisijskih kuponov. Redno izvaja monitoring toplogrednih plinov in vse obveznosti, predpisane z ZVO-1 za osebe, ki trgujejo s pravicami do emisije toplogrednih plinov, pri tem pa je relevantna zgolj emisija ogljikovega dioksida, ne pa vrsta goriva, ki se uporablja v napravi. Obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva temelji le na nomenklaturi goriv, določenih v Uredbi, ne pa na veljavni carinski nomenklaturi, ki termina domači lignit ne pozna. Odločba Komisije 2007/589/ES z dne 18. 7. 2007 v podtočki g) točke 4 poglavja 2 smiselno določa, da je materialu ali gorivu lahko primešana določena količina druge snovi, pa to ne vpliva na spremembo vrste goriva. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe ter predlaga zavrnitev revizije.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če sodišče odloči meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v obravnavani zadevi znaša 727.060,88 EUR in torej presega 20.000,00 EUR.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), med drugim izhaja, da je Carinski urad Celje na podlagi 15. člena Uredbe dne 22. 6. 2005 revidentu izdal dovoljenje (ki je bilo vsako naslednje leto podaljšano) za OP, s katerim mu je bilo kot energetsko intenzivnemu podjetju in proizvajalcu električne energije dovoljeno, da nabavlja gorivo brez plačila okoljske dajatve, in sicer rjavi premog in ekstra lahko kurilno olje. Za obratovanje naprav Blok 125 MW in dveh plinskih turbin ter za izpuščanje toplogrednih plinov iz teh naprav si je revident dne 28. 12. 2004 pridobil dovoljenje Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO), ki je bilo spremenjeno z odločbo z dne 31. 5. 2006, dne 20. 2. 2007 pa je bilo izdano novo dovoljenje, iz katerega izhaja, da je kot upravljavec razvrščen v razred C z letno emisijo ogljikovega dioksida (CO2), ki presega 500.000 ton; zaradi uporabe rjavega premoga in porabe ekstra lahkega kurilnega olja pa je dolžan izvajati monitoring emisij toplogrednih plinov po metodologiji, določeni v dovoljenju. Na podlagi Odloka o državnem načrtu razdelitve emisijskih kuponov za obdobje od leta 2005 do leta 2007 in za obdobje od leta 2008 do leta 2012 mu je bila z odločbo ARSO o emisijskih kuponih za posamezne enote naprave za izpuščanje toplogrednih plinov določena količina emisijskih kuponov v sorazmernem deležu za posamezna leta. Ob inšpekcijskem nadzoru na sedežu revidenta (dne 23. 8. 2010) in ob ugotavljanju nabave in porabe energentov (rjavi premog in ekstra lahko kurilno olje), nabavljenih brez obračuna carinske dajatve CO2 na napravah Blok 125 MW, plinska turbina 1 in plinska turbina 2, je carinski organ ugotovil, da je revident v obdobju od leta 2007 do leta 2009 nabavljal in kot energent porabil domači lignit v količini 58,164.870 kg brez obračuna okoljske dajatve, saj mu za ta energent ni bilo izdano dovoljenje za OP. Količina nabavljenega in porabljenega domačega lignita v zadevi ni sporna, prav tako tudi ne dejstvo, da si revident za ta energent ni pridobila dovoljenje za OP.

9V obravnavani zadevi je sporno, ali je revident, ki si je pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov in kupone za trgovanje s pravicami do emisij, dolžan plačati okoljske dajatve za 58,164.870 kg domačega lignita, ki ga je nabavil in porabil v obdobju od 1. 1. 2007 do 1. 1. 2010 kot gorivo na Bloku 125 MW brez obračuna okoljske dajatve.

10ZVO-1 v 111. členu določa ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, med drugimi instrumenti pospešuje in vzpodbuja varstvo okolja z instrumentoma, in sicer okoljskimi dajatvami (1. točka prvega odstavka 111. člena ZVO-1) in s trgovanjem s pravicami do emisij (4. točka prvega odstavka 111. člena ZVO-1). Kot izhaja iz predloga Zakona o varstvu okolja - EPA 1073-III je namen okoljskih dajatev vključitev stroškov ukrepov varstva okolja in rabe naravnih dobrin ter odprave škode obremenjevanja okolja v ceno blaga in storitev, ki povzročajo obremenjevanje okolja; hkrati pa je ta ukrep „sredstvo“ integracije ekonomske in okoljevarstvene politike. Drugi ukrep - trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (v nadaljevanju TGP) pa predstavlja fleksibilen mehanizem uresničevanja obveznosti, ki jih je Republika Slovenija prevzela s podpisom in ratifikacijo Kjotskega protokola. Ta ukrep omogoča trgovanje s TGP, njegov namen pa je, da se z najmanjšimi stroški in na ekonomsko učinkovit način doseže zmanjšanje onesnaževanja okolja. Konkretno to pomeni, da lahko upravljavec naprave, ki mu je dodeljena dovoljena količina emisije TGP v obliki emisijskih kuponov, viške TGP proda. Do viškov TGP pa lahko pride tako, da zmanjša emisijo TGP, v obratnem primeru pa mora manjkajoče količine TGP kupiti. Oba instrumenta sta v ZVO-1 urejena ločeno, in sicer okoljske dajatve v členih 112 do 114, trgovanje s pravicami do emisij pa v členih 118 do 147. Ukrepa sta po presoji Vrhovnega sodišča med seboj kompatibilna, se dopolnjujeta, vendar pa uporaba enega od instrumentov ne izključuje uporabe drugega.

11Po določbi prvega odstavka 112. člena ZVO-1 je povzročitelj onesnaževanja dolžan plačati okoljsko dajatev, s katero se obdavčuje onesnaževanje okolja. Osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezanca za posamezno okoljsko dajatev ter njeno višino in način njenega obračunavanja ter odmero in plačevanje določi Vlada (4. točka prvega odstavka 112. člena ZVO-1). Vlada je z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba) določila, da se okoljska dajatev plačuje tudi zaradi onesnaževanja zraka z emisijo CO2 (2. člen) ter da se plačilo okoljske dajatve v skladu s to Uredbo odloži za gorivo, ki ga uporablja oseba, ki si je v skladu z Uredbo pridobila dovoljenje za OP. Dovoljenje za OP izda carinski organ na podlagi pisne vloge upravljavca naprave, ki ima za obratovanje naprave dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja in je energetsko intenzivno podjetje, če v napravi, za katero si je pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, opravlja dejavnost, pri kateri se uporablja gorivo iz te Uredbe. V vlogi za pridobitev dovoljenja za OP mora upravljavec naprave navesti namen in način ter normativ rabe goriva za vsak izdelek, za katerega se rabi gorivo (druga alineja drugega odstavka 15. člena Uredbe). Dovoljenje za OP izda carinski organ na ime upravljavca naprave, v dovoljenju za OP pa navede namen in način rabe goriva, ki ga upravljavec naprave lahko nabavi brez plačila okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva v določenem obdobju, ki ne sme biti daljše od 12 mesecev, in napravo, v kateri bo gorivo uporabljeno (prva alineja drugega odstavka 16. člena Uredbe). Dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja, ki je pogoj za izdajo dovoljenja za oproščenega proizvajalca (15. člen Uredbe), mora upravljavec naprave v skladu z določbo 118. člena ZVO-1 pridobiti še pred začetkom obratovanja naprave od pristojnega ministrstva. V vlogi za pridobitev dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov pa mora upravljavec med drugim navesti tudi surovine in druge snovi, katerih uporaba lahko povzroči emisijo toplogrednih plinov (2. točka drugega odstavka 118. člena ZVO-1).

12Kot so revidentu pravilno pojasnili že sodišče prve stopnje in pred njim upravna organa, je dejstvo, da je vključen v izpolnjevanje mednarodno sprejetih pogodbenih obveznosti države, ki se nanašajo na zmanjševanje obremenjevanja okolja, po določbi 2. točke drugega odstavka 113. člena ZVO-1 okoliščina, ki revidentu daje pravico do oprostitve ali zmanjšanja plačila okoljske dajatve; vendar pa 4. točka istega odstavka 113. člena določa, da Vlada določi merila in pogoje za oprostitev ali zmanjšanje plačevanja okoljske dajatve. Vlada je to storila z Uredbo, ki pa vključenosti v trgovanje s pravicami do emisije ne uvršča med okoliščine, ki dajejo zavezancu pravico do oprostitve okoljske dajatve, temveč je to v zelo omejenem obsegu le okoliščina, ki pod določenimi pogoji zavezancu daje pravico do vračila že plačane okoljske dajatve (22. člen v zvezi s tretjo alinejo 18. člena Uredbe). Revizijski ugovori v zvezi z dovoljenjem za izpust toplogrednih plinov in vključenost v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi zato ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

13Tudi odločba Komisije 2007/589/ES z dne 18. 7. 2007, ki govori o delovanju sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ki ga je vzpostavila Direktiva 2003/87/ES, se, kot sta revidentu pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in tožena stranka, nanaša na trgovanje s pravicami do emisije, torej na ekonomski oziroma finančni instrument, ki je povsem ločen od okoljskih dajatev, ki so predmet revizije.

14Po presoji Vrhovnega sodišča je navedba goriva sestavina dovoljenja za OP, kar izhaja že iz določbe prve alineje drugega odstavka 16. člena Uredbe, po kateri mora carinski organ v dovoljenju za OP navesti namen in način rabe goriva, ki ga upravljavec naprave lahko nabavi brez plačila okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva v določenem obdobju, ki ne sme daljše od 12 mesecev. Prav tako je navedba vrste goriva obvezna sestavina vloge za izdajo dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov (2. točka drugega odstavka 118. člena ZVO-1), to dovoljenje pa je pogoj za izdajo dovoljenja za OP (15. člen Uredbe). Oprostitev plačila okoljske dajatve ureja 11. člen Uredbe, ki v 4. točki prvega odstavka določa, da se okoljska dajatev zaradi izgorevanja goriva ne plačuje za rabo goriva v napravi, za katero si je upravljavec pridobil dovoljenje za OP v skladu s to Uredbo. Besedilo teh določb po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da dovoljenje za OP vsebuje tudi vrsto goriva, ki ga uporablja oproščeni proizvajalec. Revident si za energent domači lignit ni pridobil dovoljenja za OP, zato je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev, da mora poravnati okoljsko dajatev.

15Po presoji revizijskega sodišča je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da Uredba s četrtim odstavkom 9. člena za obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva uvaja lastno nomenklaturo goriv, ki je določena v prilogi 1 Uredbe. Domači lignit je, kot pravilno navaja prvostopno sodišče, v to nomenklaturo v točki 15 uvrščen ločeno od rjavega premoga in lignita iz tarifnih oznak 2702 10 00 in 2702 20 00, zato se revident ne more sklicevati na siceršnjo razvrstitev domačega lignita v carinske ali kakršnekoli druge nomenklature oziroma definicijo „čisto“ v zvezi z domačim lignitom, ki naj bi bil primešan rjavemu premogu.

16Vrhovno sodišče se je opredelilo do revizijskih navedb, ki so pomembne za odločitev, do ostalih, ki jih ocenjuje kot nebistvene, pa se ne opredeljuje.

17Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih uveljavlja revizija, in niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18Ker revident z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.