VSL sodba V Cpg 81/2016

I. Pritožbi tožeče stranke zoper točko VII izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da morajo toženke v 15 dneh tožeči stranki solidarno plačati 42.500,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 5. 2015 naprej do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se glede točke IV b (kolikor se nanaša na uničenje na stroške tožene stranke) zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožba toženk zoper točke III. a), IV. a), V. a) VI. in VIII. izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

IV. Pritožbi tožeče stranke zoper točko VIII izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da morajo toženke tožeči stranki solidarno povrniti še 1.056,25 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

V. Toženke morajo tožeči stranki solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.270,26 EUR v15 dneh od vročitve te sodbe. Če bodo s plačilom zamudile, bodo morale plačati še zakonske zamudne obresti od izteka roka do plačila.

1Spor se je vodil zaradi kršitve pravic iz znamke.

2Tožeča stranka je postavila vrsto zahtevkov. Po spremembi tožbe je zahtevala naslednje (v oklepaju spodaj je navedba točke prvostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno o zahtevku):

1) ugotovitev, da so bile z 9840 pari športnih copatov kršene pravice iz vrste tožničinih znamk (točki III. a) in III. b) izreka);

2) uničenje teh izdelkov pod carinskim nadzorom, in sicer tako, da bi bile toženke to dolžne storiti solidarno in na svoje stroške (točki IV. a) in IV. b) izreka);

3) prepoved (veljavno v Republiki Sloveniji), da bi toženke v Evropsko unijo uvažale ali čez ozemlje Republike Slovenije prevažale obutev, označeno s štirimi vzporednicami, pri čemer sta po dve sosednji na spodnji strani povezani z vodoravnico; prepoved prodaje takšne obutve v Republiki Sloveniji, veljavno zoper prvo toženko (točka V. a) izreka);

4) prepoved vsakršnega drugega prometa s takšno obutvijo, prepoved prometa z vsakršnim drugim znakom, ki bi bil zamenljivo podoben tožničinim znamkam in prepoved kakršnekoli drugačne uporabe teh znamk in njim podobnih znakov v gospodarskem prometu, ki je tožeča stranka ni odobrila (točka V. b) izreka),

5) objavo sodbe v 4 dnevnih časopisih (točka VI izreka),

6) plačilo odškodnine v višini 42.500,93 EUR in zakonske zamudne obresti (točka VII izreka);

7) povrnitev pravdnih stroškov (točka VIII izreka).

3Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica 12 mednarodnih znamk in 1 znamke Evropske skupnosti. Vseh 13 znamk pokriva obutev oziroma športno obutev (razred 25 Nicejske klasifikacije). Vse imajo skupen element treh vzporednih črt. Le dve znamki ne obsegata grafične upodobitve treh črt, temveč le besede.

4Carinski urad v Brežicah je pri izvajanju carinskega nadzora pregledal 9840 parov športnih copatov, in jih je z odločbo z dne 19. 6. 2014 zasegel. Na zaseženi obutvi se je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča na osrednjem delu obuvala nahajal znak vzporednih nagnjenih črt. Te črte so bile štiri, pri čemer sta po dve sosednji na spodnjem delu tudi povezani z manjšo vodoravno črto (prvostopenjska sodba, r. št. 27). Vzporedne črte tečejo od podplata do vezalk. Vzporedne črte so bele barve, bel je tudi zgornji del pete copata. Na petnem delu zaseženih copatov je prikazan znak iz znamke, katere imetnik je S. T., ki je poslovodja tretje toženke. Na petnem delu je prikazan zgolj stilizirani „a“, ne pa tudi napis „Active Zone“ (prvostopenjska sodba, r. št. 27).

5Bele ali pa kontrastne barve glede na podplate so tudi tri črte in petni del športnih copatov Samba, ki jih izdeluje tožeča stranka in opremlja z znakom, ki je zavarovan z znamko.

6Prvostopenjska sodba je ugotovila, da gre pri znamkah v imetništvu tožeče stranke za znamke z ugledom v Republiki Sloveniji (prvostopenjska sodba, r. št. 32). Vodoravnih trakov, ki tik ob podplatu čevljev povezujeta po dva navpična trakova, se ne vidi, če se čevelj glede od zgoraj (prvostopenjska sodba, r. št. 35). Štiri vzporedne črte so na zaseženih čevljih najbolj vpadljivo okrasje. V primerjavi z njim je dosti manj izrazit nevpadljivi stilizirani „a“, upodobljen na petnem belem polju čevlja. Malega „a“ se sploh ne vidi, če hlačnica dolgih hlač prekriva petni del copata. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je podana podobnost prevladujočih (dominantnih) delov znakov, ki so zavarovani z znamko v imetništvu tožeče stranke, z znaki na zaseženih športnih copatih.

7Sklep prvostopenjskega sodišča je bil, da je očitno, da je mogoče miselno povezovati znake na čevljih tožene stranke in znamke v imetništvu tožeče stranke. Izdelki tožene stranke posnemajo izdelke tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 39). Uporaba štirih črt na zaseženih športnih copatih pomeni namerno obešanje na dobrino tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 40). Po presoji sodišča je tožena stranka neupravičeno izkoristila razlikovalni značaj in sloves znamk tožeče stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 37). Tožena stranka je storila kršitev po pododstavku c) 1. odstavka 47. člena ZIL-1. Preizkusa glede mogoče kršitve po pododstavku b) 1. odstavka 47. člena ZIL-1 prvostopenjsko sodišče ni opravilo in tudi ne glede nelojalnega konkuriranja (prvostopenjska sodba, r. št. 41).

8Od miselnega povezovanja je prvostopenjsko sodišče izključilo, posledično pa zanikalo kršitev le glede dveh mednarodnih besednih znamk št. 365299 in 3704450. Obe sta v tujih jezikih.

9V nadaljevanju obrazložitve se je sodba prvostopenjskega sodišča nanašala na kršitelje. Zaseženi športni copati so bili vsaj sprva zanesljivo namenjeni na Hrvaško. Obutev je bila poslana prvi toženki, ta jo je preposlala drugi toženki. Prva toženka je (preko pooblaščenke) vložila deklaracijo za sprostitev 9.840 parov športnih copatov v prosti promet. Kot prejemnica obutve je bila navedena druga toženka. Prvotoženkina deklaracije je pomenila predlog za izpeljavo carinskega postopka sprostitve v prosti promet z davčno oproščeno dobavo v Republiko Hrvaško. Carinski urad Brežice je zadržal blago zaradi suma, da je blago v smislu Uredbe 608/2013/EGS ponarejeno. Prva toženka je nasprotovala uničenju blaga. Tretja toženka je bila na nalepkah na škatlah zaseženega blaga navedena kot njegova uvoznica. Z računom z dne 17. 6. 2014 (priloga B 14) je prva toženka zaračunala drugi toženki 11.997,54 EUR za „storitev“ v zvezi s športnimi platnenimi copati“. Druga toženka je bila prejemnica sicer na Kitajskem izdelanih športnih copat. Tudi sicer je bila povezana s prvo toženko, sicer ne bi prva toženka drugi toženki zaračunala svojo storitev v zvezi z zadevnimi copati. Tretja toženka je bila uvoznica blaga. Poslovodja tretje toženke je kot imetnik znamke Active Zone prvi toženki dovolil uvoz copat in njihovo ocarinjenje in je z s prvo toženko sklenil pogodbo o poslovnem sodelovanju glede uporabe te znamke. Prva toženka se je tudi uprla carinskemu uničenju blaga, zatrjujoč vsaj implicitno, da ni ponarejeno.

10Blago je bilo uvoženo v EU zato, ker je bil zaradi njega opravljen carinski postopek sprostitve v prosti promet, s čimer je spremenil carinski status blaga iz neskupnostnega v skupnostno. Pravna posledica je bila, da je vneseno na carinsko območje EU in je kot takšno enakovredno blagu, ki je pridobljeno ali izdelano znotraj tega območja. Izvedba tega carinskega postopka na pobudo carinskega deklaranta je treba šteti za njegovo dejanje uvoza ne glede na to, da so bili zaseženi športni copati namenjeni na Hrvaško (prvostopenjska sodba, r. št. 53 in 54).

11Prvostopenjsko sodišče je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku v pretežnem delu (točka III. a) izreka), razen glede kršitev obeh besednih znamk (točka III. b) izreka).

12Kolikor se je obrazložitev nanašala na zahtevek za uničenje blaga, je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da bo izvršba v zadevah zaradi kršitve znamk, specifična. Presodilo je, da mora tožeča stranka na temelju Uredbe št. 608/2013/EGS najprej založiti stroške uničenja sama; svoje stališče je oprlo na uvodne razmisleke v tej uredbi (št. 24) in člene 6 ods. 3 q), 23 ods. 2 ter 29 ods. 1 navedene uredbe. Tožnica lahko ugotovi stroške uničenja in te lahko zahteva, ne more pa zahtevati neopredeljenih stroškov uničenja, za katere tudi ni jasno, ali so že nastali.

13Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku za uničenje blaga pod carinskim nadzorom (točka IV a) izreka); zahtevek za uničenje je zavrnilo zgolj v delu, da so toženke dolžne uničiti blago solidarno in na svoje stroške (točka IV. b) izreka).

14Vsem toženkam je v Republiki Sloveniji prepovedalo uvažati ali čez ozemlje Republike Slovenije prevažati obutev, označeno z znakom štirih vzporednic, pri čemer sta dve sosednji vzporednici povezani z vodoravnico (točka V. a) izreka.

15Zavrnilo je zahtevek, naj se toženkam prepove vsak drug promet s takšno obutvijo in vsak takšen promet z vsakim drugim znakom, ki bi bil zamenljivo podoben znamkam tožeče stranke (točka V. a) izreka).

16Toženke je zavezalo k objavi delov prvostopenjske sodbe (točka VI. izreka prvostopenjske sodbe).

17Zavrnilo je zahtevek na plačilo odškodnine (točka VII. izreka prvostopenjske sodbe).

18Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe stranki.

A. PRITOŽBENI RAZLOGI IN ODGOVOR NA PRITOŽBO

I. PRITOŽBENI RAZLOGI TOŽEČE STRANKE IN NJEN ODGOVOR NA PRITOŽBO

19Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper zavrnitev zahtevka, da so toženke dolžne uničiti izdelke tako, da bodo to storile na svoje stroške (točka IV. b) izreka), zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka (točka VII izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (točka VIII izreka).

20V pritožbi je navedla, da je zahtevek na uničenje na lastne stroške zahtevek na temelju ZIL-1 in ne na temelju carinskih predpisov. Kršitelj mora zato uničiti blago na svoje stroške. Ne glede na to, da so bili športni copati zaseženi v carinskem postopku in bodo uničeni pod nadzorom carine, sodišče ne sme odvzeti pravice imetniku znamke, da zahteva od kršitelja, da sam poravna stroške uničenja.

21Odškodninski zahtevek naj bi bil utemeljen zato, ker ZIL-1 ne omejuje uporabe licenčne analogije na „ustrezne“ primere. Omogoča močnejše varstvo pravic kot direktiva. Višine zahtevane odškodnine toženke niso niti prerekale. Prvostopenjsko sodišče ni poleg tega niti ugotavljalo, ali gre v tej zadevi za „ustrezen“ primer.

22Pritožba tudi graja, da prvostopenjsko sodišče tožeči stranki ni prisodilo DDV od zahtevanih stroškov.

23Tožeča stranka je tudi odgovorila na pritožbo tožene stranke. V odgovoru je podrobno obrazložila svoja stališča, s katerimi je nasprotovala pritožbi tožene stranke.

II. PRITOŽBENI RAZLOGI TOŽENE STRANKE

24Pritožba meni, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo, katere dokaze je izvedlo v teku dokaznega postopka in na katerih temelji sodba. Navedlo naj bi tudi ne, katerih dokazov ni izvedlo.

25Nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila storjena zato, ker ni bil zaslišan poslovodja tretje toženke S. T.

26Sodba naj bi ničesar ne obrazložila glede tega, ali je A. A. imela pooblastila za to, da je poblastila pooblaščence tožeče stranke.

27Materialnopravno zmotno naj bi bilo stališče prvostopenjske sodbe, da znamka na zaseženi obutvi ni bistveno različna od znamke tožeče stranke. O tem naj bi sicer lahko presodil le izvedenec s področja intelektualne lastnine. Ugotovitev prvostopenjske sodbe, da naj bi imeli zaseženi izdelki na osrednjem delu dominantni znak nagnjenih štirih vzporednih nazobčanih črt, naj bi bil zmoten. V resnici naj bi šlo za dvojno črko U. Povprečni uporabnik naj bi lahko opazil različno število črt in povezanost po dveh navpičnih črt z vodoravnima črtama. Na športnih copatih je napis Active Zone, kar je mogoče ločiti od napisa Adidas. V nadaljevanju pritožba še trdi, da nosijo športni copati znak „a“, ki pa naj ne bi bil podoben znaku Adidas.

28V nadaljevanju pritožba opisuje, da je S. T. sklenil poravnavo s tožečo stranko. V njej se naj bi zavezal, da ne bo registriral ali uporabljal znamk družbe Adidas, in da tudi ne bo označeval blaga z dvema, tremi ali štirimi ravnimi črtami.

29Po mnenju tožene stranke ni mogoče govoriti o kršitvi kakršnihkoli pravic tožeče stranke v Republiki Sloveniji, ker naj bi v konkretni zadevi ne šlo za gospodarski promet z blagom v Sloveniji. Iz listin je jasno razvidno, da je bilo blago namenjena v Republiko Hrvaško.

30Zmotno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da sta druga in tretja toženka imetnici lastninski podobne pravice razpolaganja s športnimi copati. Drugi in tretji toženki tako ni mogoče naložiti uničenja zaseženega blaga. Objava dela izreka sodbe v kar štirih časopisih naj bi bil nesorazmeren ukrep.

31Odločitev o stroških postopka pa izpodbija pritožba tožene stranke zato, ker naj bi bil uspeh tožeča stranke manjši od 1/3. Glede na izid pravde bi moralo sodišče vsaki stranki priznati polovičen uspeh v pravdi.

ODLOČITEV O PRITOŽBAH

32Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, kolikor se nanaša na točko VII izreka prvostopenjske sodbe in na stroške prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo na temelju 355. člena ZPP. Pritožba tožeče stranke je glede preostanka neutemeljena in jo je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

33Carinski urad v Brežicah je pri izvajanju carinskega nadzora pregledal 9840 parov športnih copatov, in jih je z odločbo z dne 19. 6. 2014 zasegel. Tožeča stranka je imetnica 12 mednarodnih znamk (št. 289063, 300802, 300803, 300804, 300805, 300806, 300807, 391692, 426376 in 730835) in 1 znamke Evropske skupnosti. Vseh 13 znamk pokriva obutev oziroma športno obutev (razred 25 Nicejske klasifikacije). Vse imajo skupen element treh vzporednih črt. Le dve znamki ne obsegata grafične upodobitve treh črt, temveč le besede.

34Prvostopenjska sodba je ugotovila, da gre pri znamkah v imetništvu tožeče stranke za znamke z ugledom v Republiki Sloveniji (prvostopenjska sodba, r. št. 32).

35Teh ugotovitev nobena pritožba ne izpodbija in so zato temelj za odločitev pritožbenega sodišča.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

36V začetnem delu pritožba tožene stranke izpodbija vodenje dokaznega postopka.

37Pritožba najprej očita sodbi prvostopenjskega sodišča, da sploh ni navedla izvedenih dokazov. Ta očitek je neutemeljen. Sodba mora sicer navesti dokaze (4. odstavek 324. člena ZPP), ZPP pa glede načina navedbe dokazov ne določa ničesar. Prvostopenjska sodba je izvedene dokaze navajala sproti, ko je ugotavljala posamezna dejstva (glej npr. r. št. 35 in 39 glede listinskih dokazov), s tem pa ni kršila določb procesnega prava. Celo če je nemara izpustila navedbo kakšnega dokaza, čeprav ga je izvedla, je to sama po sebi nebistvena kršitev postopka. Bistvena bi postala šele, če bi bilo kakšno dejstvo zaradi tega neugotovljeno ali ugotovljeno napačno. To pa se upošteva le, če to pritožba uveljavlja, in uveljavljati mora konkretno.

38Edini kolikor toliko konkretni očitek glede opuščenega dokaza se nanaša na zaslišanje S. T., in še ta ostaja preveč nedoločen. Prvostopenjska sodba je njegovo zaslišanje zavrnila zato, ker tožena stranka ni pred njegovim zaslišanjem podala nobenih konkretnih trditev, ki bi se z zaslišanjem šele dokazale. Dokaz z zaslišanjem S. T. bi bil torej povsem raziskovalne narave (prvostopenjska sodba, r. št. 39). Temu razlogu pritožba konkretizirano sploh ne nasprotuje. Ne navaja nobenih konkretnih trditev, ki bi naj jih dala tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka in bi se lahko pravilno ugotovila z zaslišanjem prav S. T. Očitno je torej, da ima prvostopenjska sodba prav.

39Pooblaščenca tožeče stranke sta dvome v upravičenost A. A. za pooblastitev obeh pooblaščencev tožeče stranke odpravila s pisanjem z dne 23. 7. 2015 (l. št. 113). V njem sta pojasnila, da sta A. A. pooblastila dva prokurista tožeče stranke. Tadva prokurista sta podelila A. A. pooblastilo, da lahko sama naprej podeljuje pooblastilo za zastopanje tožeče stranke. Priložila sta tudi ustrezne listine vključno s prevodom, ki to dokazujejo (prilogi A149 in A 150).

40Zahtevek tožeče stranke je bil oprt na pododstavek c) 1. odstavka 47. člena ZIL-1, kolikor se je nanašal na znamko ES (št. 35117646) pa je bil oprt na čl. 9 ods. 1 c) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti. Slovenska nacionalna ureditev znamke in pravic iz znamke, in ista iz navedene uredbe ES, sta si vsebinsko enaki. Njuna vsebina je takšna: pravice iz ugledne znamke krši, kdor uporablja znak, ki je enak ali podoben ugledni znamki, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ugled (ugledne) znamke. Izkoriščanje ugleda je lahko podano tudi, če se znak tožene stranke naslanja („obeša“) na z znamko zavarovani znak tožeče stranke, kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče.

41Ali je bila znamka kršena, je značilno materialnopravno vprašanje in zato je tudi odločanje o podobnosti znamke in znaka materialnopravno vprašanje. Isto velja za vse ostalo, kolikor se nanaša na izkoriščanje ugleda. Ali je ta predpostavka podana, je v celoti materialnopravno vprašanje. O tem odloča sodišče in ne izvedenec. Opustitev postavitve izvedenca torej ni imela učinka na pravilnost prvostopenjske odločitve.

42Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da se uvoženi izdelki naslanjajo na z znamko zavarovane znake tožeče stranke, razen na mednarodni znamki št. 365299 in 370450.

43Samega opisa znakov, ki jih je uporabljala tožena stranka na zaseženih športnih copatih, tožena stranka ne izpodbija v celoti. Gre za štiri vzporedne bele trakove enake širine, pri čemer sta po dva sosednja trakova povezana z ravno črto. Ravna črta je tik ob podplatu. Pritožba izpodbija zgolj, da ne gre za štiri vzporedne črte, temveč trdi, da gre za dvojno črko „U“. Takšna pritožbena navedba se nanaša izključno na to, kako opisati znak, ki ga je uporabljala tožena stranka, medtem ko samega bistva opisa pritožba ne izpodbija. Ali se paroma spodaj z ravno črto povezanih štirih vzporednih črt opiše tako in s tem sledi opisu iz prvostopenjske sodbe, ali pa se jih opiše kot dve vzporedno postavljeni črki „U“, je vseeno. Prevladujoči („dominantni“) del oblikovanja obeh znakov so vzporedne črte, ne glede na to, ali se celotni znak opiše tako ali drugače. Petna dela nista enaka. Na petnem delu uvoženih športnih copat je črka „a“ . Ta črka se ne vidi, če se nosi športne copate in dolge hlače (r. št. 35), takšna je tudi presoja pritožbenega sodišča. Že pri športu se ne nosijo zgolj kratke hlače, temveč dovolj pogosto tudi dolge hlače. Poleg tega se športni copati pogosto ne nosijo pri športu, temveč tudi skupaj z dolgimi hlačami. Oboje skupaj kaže na to, da dodana črka „a“ na petnem delu ni prevladujoči del.

44Pritožba tudi trdi, da lahko opazi različno število črt in povezanost po dveh navpičnih črt z vodoravnima črtama. Glede zadnjega je prvostopenjska sodba že pojasnila, da se vodoravna črta, če se gleda na športni copat od zgoraj navzdol, ne more videti. S tem sklepanjem se pritožbeno sodišče strinja. Kolikor pritožba utemeljuje, da si kupec pred nakupom zagotovo ogleda celoten izdelek z vseh strani, s tem zgreši bistvo očitane kršitve. Ta je, da ne sme nihče izkoristiti ugleda ugledne znamke in ne sme uporabiti niti podobnega znaka. Pri tem ni pomembno to, ali bo morebitni kupec prepoznal razliko ali je ne bo. Tudi če jo bo, je zaradi vzporednih črt podobnost znaka na zaseženih športnih copatih v primerjavi s športnimi copati tožeče stranke prevelika, da ne bi prišlo do izkoriščanja ugleda znamke tožeče stranke. Poleg tega je razlika, ki je med obema znakoma že tako majhna, pri nošenju športnih copatov še dodatno zabriše. Ko so namreč katerikoli čevlji na nogah, bodo tipično deležni pogledov od zgoraj, in na razmeroma veliko razdaljo. Pri takšnih pogledih pa se s podplatom vzporedna črta ali črti bodisi ne vidi, bodisi vidi le še komajda.

45Prvostopenjska sodba niti ni zanikala, da obstaja razlika med znakom na uvoženih športnih copatih in znamkami tožeče stranke. Zanikala tudi ni, da bi porabnik ne mogel razlikovati med znakom Adidas in znakom na uvoženih športnih copatih. Presodilo je celo obratno, da namreč izdelki z znakom tožene stranke verjetno sploh ne bodo zamenjevali z znakom Adidas (glej r. št. 74 in opombo pod črto št. 32; gl. tudi r. št. 35 – na koncu).

46Pritožbeno sodišče ne vidi nobenega mogočega vpliva med tožečo stranko in S. T. sklenjene poravnave na odločitev v tej zadevi. Prav tako ne vidi nobenega vpliva trditve tožene stranke, da S. T. ravna v skladu s svojimi obveznostmi iz poravnave. Poravnava zavezuje obe stranki, torej S. T. in tožečo stranko. S. T. ni bil stranka tega postopka. Tudi če uresničuje določbe poravnave, to še vedno ne pomeni, da to velja tudi za toženke, ki so vse tri pravne osebe, in kot takšne v pravnem smislu povsem ločene od S. T.

47Glede na 2. stavek 1. odstavka 47. člena ZIL-1 je imetnik znamke upravičen preprečiti tretjim osebam uporabo znaka v gospodarskem prometu. Celoten 2. odstavek 47. člena ZIL- 1 zgolj primeroma našteva ravnanja, ki se opravljajo v gospodarskem prometu. Ta ravnanja so torej tista, ki jih imetnik znamke lahko prepreči. Glede na pododstavek c) 2. odstavka in 1. odstavka 47. člena ZIL-1 je imetnik znamke upravičen prepovedati uvoz blaga pod z znamko zavarovanim znakom. Za znamko ES velja enako, le pravni temelj je v čl. 9 ods. 2 c) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti.

48Tožena stranka v pritožbi (str. 5) navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi do uvoza blaga ne prišlo. Tudi glede tega je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno. Ali je tretji toženec pravna oseba po hrvaškem, torej inozemskem pravu, ali po slovenskem, je povsem vseeno. Enako nepomembno je, ali je bilo blago namenjeno za prodajo v Republiki Hrvaški, ali ne. Prej navedene določbe glede tega ne delajo nobene razlike. To pa je tudi razumljivo, saj ima celotna EU enoten carinski prostor. Vsako blago se lahko brez (dodatne) carine ponuja in seveda prodaja v vsaki državi članici potem, ko je enkrat bilo ocarinjeno in sproščeno v prosti promet. Glede na prej navedene določbe je odločilno le, ali je prišlo do poskusa uvoza tega blaga v EU, ali ne.

49Prav ima prvostopenjska sodba, da blago s sprostitvijo v prosti promet spremeni carinski položaj iz neskupnostnega v skupnostno blago (prim. 3. odstavek 129. člena Uredbe 450/2008/ES (t. i. Modernizirani carinski zakonik). Blago odslej velja za skupnostno blago. Znotraj EU se ne carini več (1. odstavek 26. člena Pogodbe o delovanju EU) in sme poslej prosto krožiti po EU.

50Ker je tretji toženec naveden kot uvoznik blaga, je jasno, da je prav on na najbolj očiten način od vseh treh tožencev kršil pravice tožeče stranke. Poleg tega je poslovodja tretjega toženca S. T. že sklenil poravnavo s tožečo stranko. V tej poravnavi se je zavezal, da lastnega blaga ne bo označeval z dvema, tremi ali štirimi ravnimi črtami. Kot poslovodja tretjega toženca je torej vedel, kakšne so pravice tožeče stranke kot imetnice različnih znamk. Poleg tega so bili uvoženi športni copati označeni z znamko, ki jo je registriral prav S. T.

51Drugi toženec je bil prejemnik blaga, in zanj je prvi toženec opravil storitev v zvezi z zadevnimi športnimi copati (prvostopenjska sodba, r. št. 48 in 49), ki jo je prvi toženec tudi zaračunal. Drugi toženec ni zanikal, da s tem blagom ne imel nobenega pomembnejšega stika. Glede na odločbo VS RS, opr. št. III Ips 90/2004 pa je prav drugi toženec potem, ko je tožeča stranka navedla okoliščine o njegovem sodelovanju pri uvozu blaga, nosil trditveno in dokazno breme glede nasprotnega. Temu bremenu ni zadostil. Pravilo sicer velja tudi za prvega in tretjega toženca, ki mu prav tako nista zadostila.

52Prvi toženec je opravil opravila pri uvozu blaga, ki so pomenila vsaj posredovanje pri uvozu blaga. Prvi toženec je deklariral blago, carinskemu uničenju blaga pa se je zoperstavil. Nasprotovanja si tudi pritožbeno sodišče ni mogoče razložiti drugače, kot posredno trditev, da blago ni ponarejeno. Prvi toženec ni mogel biti neveden glede vrste in videza blaga (enako že prvostopenjska sodba, r. št. 50). Drugi toženec je lahko bil pomočnik tretjega toženca, ali pa resnični uvoznik. To je sicer vseeno tudi po presoji pritožbenega sodišča, saj je bila v enem in drugem primeru storjena kršitev znamk tožeče stranke.

53Tako ugotovljene okoliščine jasno kažejo na to, da so vse tri toženke kršile pravice tožeče stranke.

54Imetnik znamke lahko zoper vsakega, ki posega v znamko, zahteva uničenje izdelkov, objavo sodbe in prepoved kršenja (pododstavki d), g) in a) 1. odstavka 121. člena ZIL-1. Iz tega razloga je ugoditev zahtevkom pod IV. a), V. a) in VI. pravilna.

55Pritožba navaja, da je objava delov sodbe v 4 časnikih v Republiki Sloveniji nesorazmerna pravna posledica. Karkoli v prid takšnemu mnenju ni navedla. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da se morajo deli sodbe objaviti v vseh 4 največjih dnevnikih v Republiki Sloveniji, saj se s tem doseže največje mogoče število bralcev. Objava ni nesorazmerna, saj niso bile kršene nepoznane znamke, temveč ugledne znamke.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

1Stroški uničenja športnih copatov

56Pritožba je neutemeljena v tistem delu, ki se nanaša na del točke V. b) izreka prvostopenjske sodbe. S točko IV. a) je prvostopenjsko sodišče zavezalo toženke k uničenju zaseženih športnih copatov. Pritožbo tožencev zoper ta del je sicer pritožbeno sodišče zavrnilo. V povezavi s to točko je bil zahtevek tožeče stranke, da morajo toženci uničiti športne copate solidarno in na svoje stroške. Ta del zahtevka je bila zavrnjen v točki IV b) izreka. Tožeča stranka je vložila pritožbo le zoper tisti del, ki se nanaša na stroške. Ta del je v povezavi z zahtevkom na uničenje in ga brez njega ni mogoče razumeti, zato ga je pritožbeno sodišče tudi povzelo.

57Pritožbeno sodišče je pritožbo v tem delu zavrnilo zato, ker glede na 121. člen ZIL-1 imetnik znamke takšnega zahtevka nima. To sicer ne pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve stroškov izvršitve pravnomočne sodbe. Če se bo sodba izvršila v izvršilnem postopku, se bo o povrnitvi izvršilnih stroškov odločalo v tem postopku. V okviru tega postopka mora končno stroške nositi dolžnik, če tako zahteva upnik (5. odstavek 38. člena ZIZ). Vendar pa to ni nekaj, kar bi lahko tožeča stranka zahtevala že v pravdnem postopku.

2Odškodninski zahtevek

58Pritožba tožeče stranke je utemeljena v tistem delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek v višini 42.500,93 EUR. Zahtevek tožeče stranke je utemeljen tako po temelju, kot tudi po višini.

59Prvostopenjsko sodišče je takšen zahtevek zavrnilo iz materialnopravnih razlogov. Drugače kot prvostopenjsko sodišče pritožbeno sodišče nima pomislekov zoper ugoditev odškodninskemu zahtevku na temelju 121.a člena ZIL-1.

601. odstavek 121.a člen ZIL-1 določa, da je predpostavka za odgovornost zgolj, da so izpolnjene predpostavke po splošnih pravilih o povzročitvi škode. Nadaljnjih omejitev ta določba nima.

61121.a člen ZIL-1 je bil dodan ZIL-1 šele z novelo ZIL-1C. Predloga za to novelo je bila Direktiva 2004/48/ES, točneje, njen čl. 13. V resnici čl. 13 odst. 1 b) navedene direktive ne zahteva od držav članic, da bi ustvarile pravni temelj za odškodninski zahtevek na temelju t. i. licenčne analogije, ki bi dajal odškodnino oškodovanemu imetniku znamke v vsakem primeru. Odškodninski zahtevek na temelju licenčne analogije je lahko omejen na tiste primere, ki so „ustrezni primeri“. Tako se izraža sama direktiva.

62Vsebino direktive je morala Republika Slovenija prenesti v notranji slovenski pravni red. Direktiva sama ni določila, da bi država članica ne smela določiti predpostavk za odgovornost kršitelja širše, kot direktiva sama. Povedano drugače, direktiva sama ni določila, da država članica ne sme opredeliti predpostavk za odgovornost tako, da kršitelj odgovarja strožje, kot je to predvidela direktiva sama. To ne izhaja iz uvodnega dela direktive (št. 26), kolikor se ta izrecno nanaša na takšen zahtevek. Sicer pa pomeni postrožitev odgovornosti morebitnega kršitelja (v primerjavi s predlogo iz navedene direktive) zgolj tisto, za kar se sicer zavzema direktiva sama (gl. npr. št. 3 uvodnega dela). Pomeni namreč nastanek še bolj učinkovitega sredstva za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine kot je tisti, ki ga predvideva direktiva sama. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče meni, da besedilo 121.a člena ZIL-1 ne nasprotuje direktivi, ne glede na to, da gre za odstopanje od tega, kar predvideva.

63Sodišče si mora, če naleti na nedovoljeno odstopanje od evropskega prava, prizadevati, da bi z v nacionalnem pravu dovoljenimi sredstvi razlage odpravilo morebitno odstopanje. Takšno ravnanje ima svoje meje v ustavnopravno še dopustnih mejah razlage. Te določa nacionalno pravo. Slovensko nacionalno pravo sicer izjemoma dopušča tudi neuporabo določenega pravnega pravila, toda to mora biti posebej utemeljeno. V primerih, kot je ta, v katerih ni kakšnih notranjih nasprotij v samem besedilu določbe, bi prišla v poštev predvsem t. i. teleološka redukcija. Zanjo pa pritožbeno sodišče ne najde pravega razloga, saj se s postroženo odgovornostjo kršitelja namen ZIL-1 pravzaprav uresničuje celo bolj in bolje kot bi se z določbo, ki bi ožje sledila predlogi iz čl. 13 ods. 1 b) Direktive 2004/48/ES. 121.a člen ZIL-1 ni notranje protisloven ali v nasprotju s kakšno drugo določbo, kar bi nemara prav tako lahko bil razlog za njegovo neuporabo.

64Splošno pravilo o odgovornosti za povzročitev škode je v 1. odstavku 131. člena OZ. Te predpostavke morajo biti izpolnjene, da je podana odgovornost tožene stranke po temelju.

65Glede višine odškodnine se lahko uporabljajo splošne določbe o povrnitvi škode (164. člen in nasl. OZ) ali pa 2. odstavek 121. a člena ZIL-1. Višina odškodnine se lahko določi po t. i. licenčni analogiji. Tožeča stranka se je odločila za to, da bo oprla svoj zahtevek po višini na licenčno analogijo.

66Odgovornost tožene stranke je podana po temelju zato, ker je tožena stranka povzročila škodo toženi stranki. Povzročila jo je s kršitvijo premoženjske pravice. Ta premoženjska pravica je znamka. Da je bila kršitev storjena, je bilo obrazloženo že v predhodnih delih te sodbe. Ponavljanje razlogov na tem mestu ni potrebno.

67Toženci so ravnali malomarno, kar je tudi razvidno iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča o njihovi udeležbi pri poskusu uvoza športnih copatov, ki so bili zaseženi pri carinskem pregledu. Tudi to je že bilo obrazloženo v predhodnih delih te sodbe in dodatno obrazlaganje ni potrebno.

68Odgovornost tožencev je solidarna. Tretja toženka je navedena kot uvoznica športnih copat in je torej povzročiteljica škode. Ostali dve sta pomagali tretji toženki. Nedvomno so vse tri osebe povzročile kršitev pravic tožeče stranke skupaj (1. in 2. odstavek 186. člena OZ). Celo če udeležba prve in druge toženke ne ustreza pomoči v smislu 2. odstavka 186. člena OZ, je jasno, da so vse tri osebe med seboj povezane in da je škodo povzročila uvoznica športnih copat. To pa v vsakem primeru zadošča za solidarno odgovornost po 4. odstavku 186. člena OZ.

69Zahtevek tožeče stranke je v celoti utemeljen tudi po višini. Tožeča stranka je postavila odškodninski zahtevek šele s pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2015. V tej vlogi je tožeča stranka utemeljila svoj zahtevek po višini (str. 24 in nasl. = l. št. 77 in nasl. spisa). Pri tem se je oprla na zadevo z opr. št. VS RS, III Ips 126/2007. V tej zadevi je znašala licenčnina 5,6 % od prodajne vrednosti. Da naj bi v tej zadevi znašala licenčnina več, in sicer 8 %, je tožeča stranka utemeljila z najmanjšo ceno za športne copate tožeče stranke „Samba“. Ti so tisti športni copati, ki so še najbolj podobni športnim copatom, s katerimi je tožena stranka storila kršitev znamk tožeče stranke. Najmanjša cena naj bi znašala 53,99 EUR, število zaseženih copatov je znašalo 9840, in tako je zahtevala odškodnino v višini 42.500,93 EUR. V pripravljalni vlogi tožene stranke, ki je sledila tej vlogi tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 29. 6. 2015), je tožena stranka sicer nasprotovala odgovornosti tožencev, ker naj bi sploh ne bila podana (str. 3 pripravljalne vloge = l. št. 95 spisa). Glede same višine je navedla le tole: „Cena copat Samba toženo stranko ne zanima, ker se z njimi ne ukvarja, in raje prodajajo kvalitetne športne copate Active Zone. Tudi ni jasno od kod tožeči stranki 8% zahtevane licenčnine in tožena stranka tudi po višini zavrača izračune tožeče stranke.“

70Narok za glavno obravnavo z dne 16. 7. 2015 je bil potem preložen (l. št. 112). Na tem naroku je sicer tožeča stranka omenjala licenčno analogijo (zapisnik, str. 2 = l. št. 111 spisa), kakšnih natančnejših utemeljitev pa ni podala. V naslednji pripravljalni vlogi (vloga z dne 3. 9. 2015) je tožena stranka sicer povsem splošno nasprotovala svoji odgovornosti (str. 2 vloge = l. št. 115 spisa), vendar brez navedbe razlogov. Svoj zahtevek je tožeča stranka potem utemeljila še v pripravljalni vlogi z dne 17. 9. 2015 (str. 120 = l. št. 120). V tej vlogi je licenčno analogijo utemeljila tudi z med prvim tožencem in S. T. sklenjeno pogodbo. Po tem pogodbi se naj bi prvi toženec zavezal plačati licenčnino v višini 3,70 EUR za vsako enoto prodanih izdelkov, ki nosijo znamko Active Zone. Tožeča stranka je zahtevala licenčnino v višini 8 %, kar naj bi pomenilo 4,32 EUR za posamezen par športnih copatov (8 % od 53,99 EUR). Če je prvi toženec pripravljen plačati za uporabo popolnoma neznane znamke 3,70 EUR, naj bi bila po njenem mnenju utemeljena tudi licenčnina za uporabo svetovno znanih znamk Adidas v višini 4,32 EUR po paru.

71Na prvem naroku za glavno obravnavo tožena stranka temu ni nasprotovala. Po tej zadnji pripravljalni vlogi tožeče stranke tožena stranka tudi ni vložila nobene pripravljalne vloge več, torej zahtevku ni nasprotovala niti v kakšni pripravljalni vlogi.

72Navedbe tožeče stranke so bile podane še pred prvim narokom za glavno obravnavo, in so bile pravočasne (1. odstavek 286. člena ZPP). Ker trditvam o primerni višini odškodnine po licenčni analogiji tožena stranka sploh ni nasprotovala, veljajo zatrjevana dejstva, še posebej o licenčnini za uporabo znamke Active Zone, za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP).

73Pritožba tožene stranke omenja zgolj, da je Active Zone ugledna znamka. Tega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, kakršnihkoli konkretnih graj glede tega pa pritožba tožene stranke ne navaja. Pritožbeno sodišče je zato kot temelj za svojo presojo vzelo dejstvo, da Active Zone ni ugledna znamka. Pritožbeno sodišče je presodilo, da če je prvi toženec za uporabo znamke Active Zone, ki ni ugledna znamka, pripravljen plačati licenčnino v višini 6,8 %, tudi licenčnina v višini 8 % nikakor ni pretirana. Zato je tudi ugodilo civilnemu deliktnemu zahtevku tožeče stranke v celotni zahtevani višini.

74V zamudo je zašla tožena stranka, ko je tožeča stranka začela sodni postopek zoper toženo stranko (2. odstavek 299. člena OZ). Sodni postopek se začne s tožbo (179. člen ZPP). Kolikor je tožeča stranka zahtevala odškodnino od tožene stranke, se je sodni postopek zoper toženo stranko začel šele s postavitvijo odškodninskega zahtevka. Tega je tožeča stranka postavila v vlogi z dne 28. 5. 2015. Tožeča stranka je zato po pravici zahtevala zamudne obresti od 28. 5. 2015 naprej. Dolžna jih je plačati v višini zakonskih zamudnih obresti (378. člen OZ).

C. STROŠKI POSTOPKA

75Obe stranki sta se pritožili zaradi odločitve o stroških postopka. Tožena stranka se je pritožila zato, ker naj bi ji prvostopenjsko sodišče naložilo plačilo glede na njen uspeh nesorazmerno visokega deleža stroškov tožeče stranke. Tožeča stranka se je pritožila zato, ker ji prvostopenjsko sodišče ni prisodilo še DDV. Pritožbo je vložila seveda tudi zato, ker bi po svojem mnenju morala zmagati tudi glede odškodninskega zahtevka in bi bil torej njen celotni uspeh še večji. Drugih pritožbenih razlogov ni navedla.

76Glede na to, da je tožeča stranka s pritožbo uspela skoraj v celoti, je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). S tem je postala odvečna posebna obrazložitev v zvezi s pritožbo tožene stranke.

77Tožeča stranka je označila vrednost spornega predmeta s 50.000,00 EUR. Tožbo glede dveh denarnih zahtevkov v skupni višini 7.639,04 EUR je umaknila. Ni navedla vrednosti spornega predmeta glede svojih nedenarnih zahtevkov. V celoti je uspela s svojim denarnim zahtevkom v višini 42.500,93 EUR. Prvostopenjsko sodišče je zato odmerilo stroške postopka glede na znižano vrednost spornega predmeta in glede na sodno takso, kolikor ta ni bila plačana za umaknjeni del tožbe. Zoper takšno odločitev tožeča stranka ni navedla nobenih pritožbenih razlogov.

78Tožeča stranka je s pritožbo dosegla skoraj popoln uspeh in enako velja za celotno pravdo. V celotnem postopku ni uspela le glede točk III b) in IV. b) izreka prvostopenjske sodbe. Ti zahtevki so bili nedenarni in glede na ostale zahtevke razmeroma malo pomembni. Glede na takšen uspeh je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožena stranka nositi stroške postopka tožeče stranke v celoti (2. odstavek 154. člena ZPP). Toženke morajo nositi svoje stroške postopka. Toženke morajo tožeči stranki solidarno povrniti njene pravdne stroške na temelju 3. odstavka 161. člena ZPP.

79Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev DDV od stroškov za storitev pooblaščencev. Davek na dodano vrednost se po tar. št. 6007 ZOdvT lahko zahteva, če je pooblaščene sam tudi davčni zavezanec. To je nedvomno mogoče razbrati iz 2. odstavka te tarifne številke, zato je odvetnik upravičen do povrnitve DDV.

80Pooblaščenci so delovali v okviru I. d. o. o., ki je pravna oseba, namreč družba z omejeno odgovornostjo in je sama zavezana k plačevanju davka na dodano vrednost. Tarifa o pravnih storitvah pooblaščenca I. d. o. o. je bila sprejeta na temelju 4. odstavka 131. člena ZIL-1 in objavljena v Uradnem listu RS, št. 16/2004. Njena bistvena določba je v 3. členu, ki določa, da se uporablja vsakokratna odvetniška tarifa Odvetniške zbornice. Ker pa je v času vodenja postopka tarifo določal ZOdvT, je torej mogoče to nenamerno nastalo praznino zapolniti le z uporabo tarife iz ZOdvT. Hkrati to tudi pomeni, da so pooblaščenci tožeče stranke upravičeni zahtevi tudi DDV od svoje nagrade, saj tako določa tarif. št. 6007 ZOdvT. Pritožbeno sodišče ne vidi načina, kako odstopiti od te sicer jasne določbe, ne glede na pomisleke, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče v svoji odločbi.

81Stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke so sestavljeni iz nagrade za delo pooblaščencev, drugih stroškov in iz sodne takse. Nagrada za delo pooblaščencev znaša 1.592,50 EUR (brez DDV; tar. št. 3100 in 3102 ZOdvT). K drugim stroškom je spadal zahtevek v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Tožeča stranka lahko torej zahteva povrnitev 1.967,25 EUR (z DDV). Sodna taksa je znašala 492,00 EUR. Tožeča stranka lahko zahteva skupaj povrnitev 2.459,25 EUR. Ker je tožena stranka že bila obsojena na plačilo 1.403,00 EUR pravdnih stroškov, bo torej morala plačati še 1056,25 EUR.

82Ta znesek bodo morale toženke povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bodo s plačilom zamudile, bodo morale plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe. Glede izpolnitvenega roka in zamude zapisano smiselno velja tudi za stroške prvostopenjskega postopka.

83Nagrada za delo pooblaščenca znaša v zvezi s pritožbo znaša 1.091,20 EUR brez DDV (tar. št. 3210 ZOdvT) in 1.331,26 EUR z DDV. Tožeča stranka lahko poleg tega zahteva še povrnitev 939,00 EUR, ki jih je plačala za sodno takso, skupaj torej 2.270,26 EUR.

84Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Ko je odgovarjala na pritožbo, se je njen odgovor nanašal izključno na nedenarne zahtevke, in še to ne na vse, saj tožena stranka ni vložila pritožbe zoper odločitev o vseh nedenarnih zahtevkih. Vrednosti nedenarnih zahtevkov tožeča stranka ni navedla razčlenjeno po posameznih nedenarnih zahtevkih, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Kolikšna je bila vrednost spornega predmeta za odgovor na pritožbo tožene stranke torej iz samih navedb tožeče stranke ni bilo mogoče dognati. Pritožbeno sodišče ne more odmeriti nagrade za odgovor na pritožbo in je zato zahtevek tožeče stranke v tem delu neutemeljeni.

85Glede plačilnega roka za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in zamude smiselno velja že tisto, kar je bilo obrazloženo v zvezi s stroški prvostopenjskega postopka.