VSRS Sodba I Ips 34935/2012-74

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se:

A. A., rojen ...., EMŠO: ..., državljan Republike Slovenije, stanujoč v ...,
oprosti obtožbe, da je

razžalil župana Mestne občine ..., B. B., s tem, da je v C. oziroma Č. dne 27.3.2012 ob komentiranju članka „Presedlajmo na kolo!“ na spletnem portalu www...net župana človeka ter kot nepopravljivega čobana (pastirja) in kroničnega osiralca C., s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika.

II. Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovanega B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi drugega odstavka 158. člena in 47. člena KZ-1 mu je bila izrečena denarna kazen dvajset dnevnih zneskov po 15,00 EUR, skupno v višini 300,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se pogojna obsodba po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. I K 19739/2011 z dne 20. 6. 2011, pravnomočna dne 7. 11. 2012, s katero je bila A. A. za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 določena enotna kazen sedem mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let, ne prekliče. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo še, da je A. A. dolžan oškodovancu B. B. iz naslova nematerialne škode za razžalitev dobrega imena in časti plačati 1.500,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbo obsojenega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitve 22., 25., 28., 29. in 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter kršitve 6. in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Svobode izražanja, kot je opredeljena v 10. členu EKČP, ni mogoče razumeti tako, da bi bil oškodovanec zgolj zaradi svojega javnega delovanja in kontrole javnosti dolžan trpeti žalitve in ponižanja tistih, ki se z njim ne strinjajo. Pravilno je povzeti zaključke izpodbijane sodbe, da je protipravnost ravnanja obsojenca lahko izključena tudi zaradi izredno ostrih kritik urbanističnih posegov, nikakor pa ne, ko ta kritika preide na osebnost župana in z izrazi ter njihovo vsebino pomeni napad nanj, s podajo negativne ali celo zaničevalne vrednostne ocene. Očitek, da je sodišče dosodilo oškodovancu odškodnino, ne da bi za to imelo podlago, pomeni ponovitev pritožbenega očitka, na katerega je v celoti in popolnoma odgovorilo pritožbeno sodišče.

4V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke pa obsojenec izraža svoje nestrinjanje z njenim stališčem ter opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-128/12-17 z dne 14. 5. 2015, kjer je navedeno, da je po prvem odstavku 39. člena Ustave zagotovljena svoboda izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je svoboden posameznik, sposoben racionalnega odločanja, temelj demokratično organiziranega političnega sistema. Nepogrešljivi sestavni del takega sistema je tudi javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Nadalje poudarja, da je eno od pomembnih vprašanj pri presoji v konkretni zadevi, ali je bila pritožnikova izjava usmerjena v kritiko ravnanja oškodovanca v javni funkciji (ad rem) ali je bil njen namen v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam). Kadar kritične in ostre izjave niso usmerjene v vprašanja, ki so predmet javne razprave, pač pa preidejo na osebno raven (ad personam), se lahko zastavi vprašanje, ali so bile podane izključno z namenom zaničevanja prizadete osebe. Varstva pravice do svobode izražanja namreč ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe. V konkretnem primeru pa sam ni poimensko kritiziral župana B., temveč je kritiziral gradbene posege v ..., kar nenazadnje izhaja tudi iz same kazenske ovadbe pooblaščenca oškodovanca, saj je navedel, da je bistveni namen sestavljavca zaničevati obravnavani projekt Mestne občine ... Meni tudi, da so očitki v izreku iztrgani iz celotnega konteksta njegovega komentarja, iz katerega jasno izhaja, da je kritiziral politična dejanja ne pa samega B., D. ali E.

B.

5Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je razžalil župana Mestne občine ..., B. B., s tem, da je ob komentiranju članka na spletnem portalu:

- označil župana za balkanoida, ki nima pameti in znanja in kulture urbaniziranega človeka,

- kot nepopravljivega čobana in

- kroničnega osiralca C.

6Kot izhaja iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča je to presodilo, da je obsojenec hotel z besedo balkanoid označiti osebo, ki ravna kot balkanec. Zatem je nadaljevalo, da je po Slovarju novejšega besedja slovenskega jezika (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU) beseda „balkanec“ izraz, ki se uporablja za osebo, ki ne upošteva zakonov, urejenih gospodarskih, političnih odnosov in kot primer uporabe navedlo: „primitivni so, barbarski narod, balkanci ...“. Povprečen bralec torej glede na uveljavljeni zaničevalni pomen besede „balkanec“ in „balkansko“ tudi besedi „balkanoid“ pripiše zaničevalni pomen, oziroma gre za označbo primitivne, nekultivirane osebe, ki ne upošteva zakonov in urejenih gospodarskih in družbenih izrazov (obrazložitev sodbe v točki 8). Izraz „čoban“ pa po stališču prvostopenjskega sodišča pomeni osebo z Balkana, brez izobrazbe, ki ne zna drugega kot pasti ovce, medtem ko po presoji istega sodišča besedna zveza kronični osiralec pomeni vulgarni izraz za „z iztrebljanjem umazati“. Sodišče je nadalje zaključilo še, da je ravnal obsojenec z zaničevalnim namenom, saj je tudi v zagovoru večkrat izrazil svoje negativno osebno mnenje o oškodovancu, čeprav je skušal zanikati zaničevalni pomen svojih izjav z navedbo, da zoper oškodovanca osebno nima nič. V zagovoru je sodišču jasno pokazal svoj osebni prezir nad oškodovancem z vztrajnim poudarjanjem nacionalnega izvora njegovega očeta, ki je bil Črnogorec. S tem pa je po presoji sodišča žalil ne le oškodovanca samega, temveč tudi njegovo družino. Sodišče je zatem povzelo še njegov zagovor v zvezi s srbsko-črnogorsko enklavo, ki jo pojmuje kot skupnost posameznikov, „ki niso pripadniki tukajšnjega naroda, ki niso enakovredni pripadniki tukajšnjega prebivalstva, skratka kot tujce, brez znanja in kulture“. Tudi siceršnja kritika „županovih del“ kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ko obsojenec govori o „B. šlosarskih zmazkih“, „tankih za kioske“ ter o tem, da je sedaj „nasral še kokošnjake“ - kolesarnice, kaže na izrazito negativno vrednostno sodbo in zaničevalni namen.

7Pritožbeno sodišče se je sicer strinjalo s pritožbeno oceno, da je potrebno pri presoji žaljivosti posameznih oznak ali trditev upoštevati celotno besedilo kritike in njeno sporočilnost, ki je lahko tudi ostra, neprizanesljiva in tudi pretirana. Trditev je res lahko tudi objektivno žaljiva, vendar po mnenju pritožbenega sodišča le tedaj, kadar je podana kot odgovor na določeno dejanje ali izjavo politika, ki je bodisi za prizadetega ali po splošnih vrednostnih merilih, ocenjena kot žaljiva ali drugače neprimerna. Da obsojenec oškodovanca ne tolerira in da je njegov odkrit nasprotnik, po mnenju pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, saj navedeno ne izhaja samo iz obravnavanega komentarja, temveč tudi iz njegovega zagovora ter vloge, ki jo je naslovil kot „B.-vščina“ in priložil pritožbi. Drži tudi, da je v komentarju na članek „Presedlajmo na kolo“ obsojenec sicer kritiziral objekte za izposojo koles, ki so po njegovem okusu preveliki in neestetski ter služijo bolj za reklamne površine, nadalje tudi ni nobenega dvoma, da se je obtoženec tudi poklicno ukvarjal z arhitekturo in kot tak imel pravico izraziti svoje mnenje o obliki objektov in da njegov komentar v tem delu ni žaljiv, vendar pa je po drugi strani res, kot nadalje ugotavlja pritožbeno sodišče, da oškodovanec kot župan v celotnem članku ni omenjen, saj članek govori le o projektu izposoje koles, je pa sicer navedeno, da si ponudnik obeta zaslužek od prodaje oglasnega prostora na postajališčih, pri čemer pa razen tega, da je javni razpis objavila ... občina, župan B. ni omenjen. Po oceni višjega sodišča njegov komentar predstavlja negativno mnenje ne samo projektov za izposojo koles, temveč tudi drugih posegov v prostor, ki po obsojenčevem mnenju kazijo izgled mesta in izvirajo že iz obdobja prejšnjih županov. Navedeno stališče, torej kritika objektov, je po oceni pritožbenega sodišča povsem legitimna. Ni pa sprejemljiva obsojenčeva oznaka županov „kot balkanoidov, ki nimajo pameti in znanja in kulture urbaniziranega človeka ...“. Res je, da se ta oznaka nanaša na vse župane, vendar pa je sodišče prve stopnje, kot nadalje presoja pritožbeno sodišče, povsem pravilno ugotovilo, da se vsebina celotnega komentarja prvenstveno nanaša le na župana B., saj slednjega v nadaljevanju identificira in ga tudi označi za nepopravljivega „čobana“ oziroma „pastirja“. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni dvoma, da je obtoženec s temi navedbami, s povsem dovoljene kritike urbanističnih posegov v mesto Koper (postavitev klopi, razsvetljave, konstrukcijskih in pomožnih objektov), prešel na osebnostno raven, na oškodovanca in sicer na njegov izvor po očetu Črnogorcu. Ta namen izhaja predvsem iz njegove oznake, da „vsi podedujemo kulturo, ki nam jo prinašajo očetje v patriarhalni družbi“. Tako je obtoženec oškodovancu z izrazi „balkanoid, čoban in osiralec“ pripisal primitivnost, neznanje in kulturno zaostalost zaradi svojega izvora in s takšnimi navedbami je o oškodovancu povsem neupravičeno podal negativno in celo zaničevalno vrednostno oceno, oziroma takšno njegovo ravnanje občutno presega dovoljeno kritiko delovanja javne osebe in tudi „retorično figuro pretiravanja“.

C.

8Vložnik v zahtevi uveljavlja kršitev 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitev 22., 25., 28., 29. in 39. člena Ustave ter kršite 6. in 10. člena EKČP;

- dejanje, ki se mu očita nima zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve;

- namen njegovega ravnanja je kritizirati gradbene posege Mestne občine ...;

- gre za svobodo izražanja misli in idej;

- v demokratičnem sistemu je zagotovljena kontinuirana razprava o zadevah splošnega pomena, zato morajo osebe, udeležene v procesu političnega odločanja, bolj kot osebe, ki so z izvajanji drugih prizadete v okviru zasebnega spora, sprejemati kritiko svojega ravnanja;

- kritika je lahko ostra, neprizanesljiva in tudi pretirana, izražena neredko v polemičnih razpravah v javnosti;

- opis kaznivega dejanja je šaljiv in ne predstavlja hude negativne vrednostne ocene oškodovanca;

- izraz „čoban“ je naveden v kontekstu, da mu ovce sledijo - da mu sledijo volivci;

- v prvem komentarju članka je dejansko navedel, „da čoban onesnažuje mesto in je to zadnja reč na svetu, ki bi ga ganila in da je na občini menda nekaj arhitektov, v birojih kar precej, pa nobenega izgleda nič ne vpraša, ta kronični osiralec ... Kdaj se bomo tega dirkača formule 00 znebili“; v drugem komentarju pa je navedel: „Ti balkanoidi nimajo in nimajo sreče, to je pameti in znanja in kulture urbaniziranega človeka, kaj in kako izbrati kot urbano, pameti in znanja in kulture urbaniziranega človeka, kaj in kako izbrati kot urbano opremo. Kapinere iz Beograda ali okolice, ki jih je začel uvajati D. D., ki je pač potreboval denar za volilne plakate, preden je seveda odstranil neoporečne nadstreške arhitekta Mächtiga, ki so dobili tudi neke diseignerske nagrade, nadaljeval je B. - njemu pa je seveda sledil nepopravljivi čoban, ki mu reklamnih panojev za volitve ni dovolj. In tako s skupnimi močmi osirajo glavno slovensko obmorsko mesto. Nas utegne več koštati odstranjevanje v eni besedi B.-kićeve nesnage iz mesta kot občino in občane košta njeno postavljanje“.

- Tako iz vsega navedenega po mnenju vložnika ne izhaja, da je župana B. poimensko kritiziral, temveč je kritiziral le njegovo delo. Zapisane besede niso žaljive ne same po sebi, ne glede na celoten kontekst njegovega komentarja. Dejstvo je tudi, da sicer izrazi „balkan“, „balkansko“, „balkanizirati“ zaradi zgodovinskega nemira na polotoku na splošno pomenijo slabšalno vrednoto, ne more pa slediti presoji sodišč, da se teh besed ne sme uporabljati za neurejene razmere, oziroma za kritiko nedopustnih gradbenih posegov nekega župana. Še toliko bolj pa je v demokratični družbi treba dopustiti kritiko dela župana, torej osebe, ki je pod strogim nadzorom javnosti.

D.

9V ustaljeni ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je svoboden posameznik, sposoben racionalnega odločanja, temelj demokratično organiziranega političnega sistema(1). Nepogrešljivi sestavni del takega sistema je javna in odprta razprava o zadevah, ki so splošnega pomena. Svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave. Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Prav tako so po ustaljeni ustavnosodni presoji meje sprejemljive kritike v pomembni meri odvisne od družbene vloge tistega, ki ga zadevajo. Človek, ki se odloči za javno funkcijo oziroma nastopanje, vzbuja večji interes javnosti.(2) Praksa ESČP namreč vztrajno in dosledno zahteva najstrožjo presojo svobode izražanja na političnem področju, kar je neločljivo povezano s kritiko tistih, ki so nosilci politične moči na katerikoli ravni, državni ali lokalni. Na tem področju so tudi meje proste presoje nacionalnih oblasti najožje.(3)

10Ustavno zagotovljena pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave) je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Pogosto prihaja v kolizijo s pravico do varstva osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. V koliziji dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni strani ter pravica do varstva osebnega dostojanstva in osebnostnih pravic na drugi strani, je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju(4) to pomeni, da lahko oba nosilca svojo pravico uresničujeta (le) v omejenem (zoženem) obsegu, to je tako, da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega(5), vendar pa ugotovitev, da gre za pretirane, ostre in žaljive izjave, sama po sebi ne daje podlage za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja. V ustavnosodni presoji je nadalje sprejeto stališče, da je lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje(6). V interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so splošnega pomena, je namreč treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih sodb lahko ohromi javno razpravo, tako, da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala.(7)

11Tudi ESČP v svojih odločitvah vedno znova poudarja, da svoboda izražanja (10. člen EKČP) sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj pa tudi za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samouresničitev. Demokracija ne more obdržati svoje raisons d'être brez svobode govora na političnem področju. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve te pravice, je treba to ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. ESČP poseg presoja v luči primera kot celote in oceni, ali je bil ta sorazmeren z legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient). Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP, ter pravico do varstva časti in dobrega imena, ki je varovana kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, je treba upoštevati več kriterijev, zlasti tudi, ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v interesu javnosti.(8) Po ustaljenem stališču ESČP svoboda izražanja iz 10. člena EKČP ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirijo. Vse to so zahteve pluralizma in strpnosti, brez katerih ni demokratične družbe. Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav.(9) Varstvo pravice do svobode izražanja pa ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev) katerih edini namen je žaljenje oziroma blatenje.(10) Kot pomemben vidik ESČP poudarja tudi razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami; med tem ko so trditve o dejstvih podvržene dokazovanju resničnosti, pri vrednostnih sodbah takšno dokazovanje po naravi stvari ni mogoče. Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za takšne izjave obstajala zadostna dejanska podlaga (a sufficient factual basis). Vrednostno sodbo je mogoče šteti kot pretirano, če je dana brez vsakršne dejanske podlage.

12Podobne pravne zaključke je sprejelo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 334/2005, kjer je zapisalo, da je v določbi tretjega odstavka 169. člena KZ urejena kolizija med dvema pravnima vrednotama; med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani, ki je temelj demokracije, saj mislečemu človeku omogoča, da rezultat svojih razmišljanj posreduje drugim. Navedena določba predstavlja tudi mejo grobim vrednostnim ocenam. Ta je prekoračena, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom oziroma kadar storilcu ne gre za uveljavljanje interesov, navedenih v tretjem odstavku tega člena, pač pa s svojimi grobimi izjavami predvsem žali drugega. Zakonski pogoji iz tretjega odstavka 169. člena KZ je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih, in posege v dostojanstvo drugih sankcionirati le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja. V sodbi I Ips 237/97 pa je Vrhovno sodišče poudarilo, da je v primerih, ko novinarji pri opravljanju svojega poklica ocenjujejo ravnanje in javne izjave posameznih političnih funkcionarjev, prav zaradi javnega interesa oziroma ustavno zagotovljene človekove pravice do svobode izražanja, potrebno, da sodišče določbo tretjega odstavka 169. člena KZ o obstoju „namena zaničevanja“ presojajo po najstrožjih merilih. Pravilna uporaba te določbe torej zahteva, da sodišče v postopku ugotovi, kakšni nameni so vodili novinarja pri pisanju inkriminiranega članka, ali zgolj osebni, da razžali zasebnega tožilca ali pa izključno oziroma pretežno interes javnosti, da jo informira. Pri ugotavljanju namena zaničevanja je potrebno tudi kritično presoditi rubriko (žanr), v katerem je bila objavljena razžalitev zasebnega tožilca ter nato inkriminirano besedilo oceniti v kontekstu celotnega objavljenega članka.

13Slednjič pa je judikatura ESČP v zadevah, kjer gre za politično debato zaradi zagotovitve najstrožjega testa sorazmernosti v okviru presoje, ki opravičuje poseg v pravico do izjavljanja vnesla še preizkus ali obstaja manj omejujoča alternativa, oziroma ali bi bilo mogoče cilj doseči z milejšimi ukrepi.(11)

E.

14V konkretni kazenski zadevi je potrebno pri presoji upoštevati predvsem naslednja že ugotovljena dejstva:

- oškodovanec B. B. je kot župan mesta ... izpostavljena politična in zato javna osebnost, in mora zaradi tega izkazovati višjo stopnjo strpnosti ter zato prenašati tudi oznake, pri katerih gre za izrazito negativne in splošne vrednostne sodbe (tako tudi pritožbeno sodišče v točki 5 sodbe);

- da je v članku „Presedlajmo na kolo“ navedeno, da si ponudnik obeta zaslužek od prodaje oglasnega prostora na postajališčih ter da je javni razpis objavila ... občina, da gre torej za delovanje oziroma pristojnost organa katerega predstojnik oziroma župan je oškodovani B.;

- da se obsojenčeva komentarja, ki jih je treba oceniti kot celoto, nanašata predvsem na ravnanje župana (sodba sodišča prve stopnje ugotavlja v točki 1, sodba pritožbenega sodišča pa v točki 7: „da je obtoženec kritiziral objekte za izposojo koles, in v točki 8; „da je obsojenec prešel s svoje povsem dovoljene kritike urbanističnih posegov v mestu ... (postavitev klopi, razsvetljave konstrukcijskih in pomožnih objektov …), na osebno raven“);

- da je uporabil besedno zvezo „balkanoidi, ki nimajo pameti in znanja in kulture urbaniziranega človeka ...“ ne samo za župana B., temveč tudi za prejšnja župana D. D. in E. (točka 8 sodbe pritožbenega sodišča);

- da je zapisal še, da je B. kronični osiralec mesta ter nepopravljivi čoban, ki mu reklamnih panojev za mesto ni dovolj;

- da je podan javni interes v zvezi z obravnavano problematiko;

- da obsojenec sicer nima strokovnega naziva, da pa se je ukvarjal z arhitekturo ter

- da je podan javni interes pri izgradnji raznih objektov v mestu.

15Ob upoštevanju judikature ESČP, predvsem meril sprejetih v odločbi Axel Springer AG proti Nemčiji, odločb Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča ter ugotovljenih dejstev v tem postopku je Vrhovno sodišče presodilo, da gre v ravnanju obsojenca res za pretirano, grobo kritiko del sedanjega in prejšnjih županov, ki vsebuje tudi slabšalne izraze (kokošnjaki sredi mesta, b.-kićevi šlosarski zmazki z veliko železna, klump bitvice namesto prejšnjih žogastih lučk, karaarmatih / tankih za kioske …) ter, da ima do te kritike obsojeni V. kot občan oziroma prebivalec tega dela Slovenije vso pravico, saj je gradnja objektov v mestu v interesu državljanov, sploh pa občanov, ki s svojimi prispevki in davki objekte sofinancirajo. Prav tako imajo pravico biti z objekti tudi nezadovoljni in to jasno izraziti. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da ima kritika tudi dejstveno podlago. Torej, da ne gre le za kritiko zaradi kritike, ampak ima kritiko svoj vzrok v za obsojenca izrazito neestetskih, predimenzioniranih objektih, ki so po njegovem mnenju preveliki ravni zaradi plakatiranja (in pobiranja provizij). Res je, da je uporabil pri kritiki tudi poleg že omenjenih slabšalnih izrazov, ki se nanašajo na delo župana, še besedno zvezo „balkanoid, ki nima pameti in znanja in kulture urbaniziranega človeka“, vendar pa ob upoštevanju konteksta celotnega zapisa (obeh komentarjev) ne samo, da je ta termin uporabil tudi v zvezi s prejšnjimi župani (E. in D.), temveč je izraz uporabil izrazito v zvezi z delom županov („… v Ljubljani imajo za kolesa preproste cevne naslone oziroma priveze, diskretne, komaj opazne, ne obremenjujejo okolice z vizualno vsiljivostjo kot ti B.-kićevi šlosarski zmazki, na katere lahko obesiš par slonov, toliko je železja, nikomur potrebnega (razen za provizije …), kaj dela na sliki tista kapinera oziroma kokošnjak sredi mesta, po karaarmatih oziroma tankih za kioske, ki so jih nasrali po mestu in okolici sedaj še kokošnjake, … za tem kabinere - iz Beograda ali okolice, začel jiih je uvajati D. D., ki je pač potreboval denar za volilne plakate. Pred tem je seveda odstranil neoporečne nadstrešnike arhitekta Mächtiga, ki so dobili tudi neke diseignerske nagrade, nadaljeval je E. - njemu pa je seveda sledil nepopravljivi čoban …“). Da je šlo pri izrazu balkanoid …“ za kritiko dela župana in njegovih predhodnikov pa ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ko navaja, da je obtoženec hotel s temi besedami oškodovanca označiti kot osebo, ki ravna kot balkanec, torej kot osebo, ki ne upošteva zakonov, urejenih gospodarskih, političnih odnosov … Označevanje nekega ravnanja kot balkanskega pa, kot to na to upravičeno opozarja vložnik v zahtevi ne more biti kaznivo. Gre namreč le za slikovit, neposreden, plastičen izraz za nesprejemljivo, površno, nezakonito ravnanje. Zato tudi ni mogoče sprejeti stališča nižjih sodišč, da je obsojenec besedno zvezo „balkanoid …“ uporabil zaradi porekla oškodovančevega očeta, ampak izključno, kot to navaja tudi sam, zaradi dela sedanjega in prejšnjih županov. Tudi besedna zveza kronični osiralec ... se nanaša na ravnanje B. kot župana v zvezi z njegovimi posegi v prostor, ki po mnenju vložnika niso samo neokusni in posledično nesprejemljivi, temveč oškodovanec z njihovo izgradnjo zasleduje tudi določene nelegitimne cilje. Tudi za izraz čoban ni mogoče trditi, da je bil uporabljen tako, da pri tem ostala vsebina ne bi bila več pomembna, saj ne gre le za golo negativno vrednostno sodbo kar tako, brez podlage, temveč kot izhaja iz komentarja, predstavlja sintezo očitkov o nekulturnem obnašanju oškodovanca do mesta. V ospredju kritike je torej ravnanje župana in njegovih urbanističnih posegov v mestu in šele posledično župana samega kot tistega, ki je najbolj odgovoren za slabšanje izgleda mesta. Kritika župana je tako le stranska škoda kritike dela tega župana in njegovih predhodnikov, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o zaničevalnem namenu, kot posebni obliki naklepa (dolus coloratus). Pri ugotavljanju zaničevalnega pomena pa je nadalje pomembno tudi, v kakšni obliki, publikaciji ali forumu so bile sporne besede izražene (merilo: oblika in posledica sporočila). V konkretnem primeru sta bila to komentarja na spletni strani www...net, zanimivi le za ... in morda še okolico, torej manjšemu krogu bralcev. Razen tega pa je narava izražanja in komentiranja na spletnih forumih taka, da se na njih pretirava, tudi kvanta in se uporabljajo izrazi, ki so blizu gostilniškim debatam. Tako jih sprejemajo tudi bralci. Zato takšne izjave ponavadi nimajo posledic za tistega, na katerega se nanašajo in tudi v konkretnem primeru ne, sicer pa se to niti ne zatrjuje.

16Ker torej izrazi za župana niso bili namenjeni izključno žalitvam oškodovanega B. osebno, temveč kot je bilo pojasnjeno, v zvezi z dovoljeno kritiko njegovega ravnanja in kritiko izvedenih projektov, je s tem izostal zaničevalni namen. Razen tega tudi kritika ni prekoračila meja še dopustne kritike dela javne politične osebe, zaradi česar vsega je Vrhovno sodišče A. A. iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP, v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 158. člena KZ obtožbe oprostilo in s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

17Ker je oškodovanec v postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, ga je bilo potrebno skladno z določilom tretjega odstavka 105. člena ZKP napotiti na pravdo.

----

(1) Primer odločba Ustavnega sodišča RS U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999.

(2) Odločba US RS Up-462/02 z dne 13. 10. 2004 in odločba US RS Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015.

(3) Yutaka Arai Takahashi, The Margin of Appreciation Doctrine and the Principle of Proportionality in the Jurisprudence of the ECHR; Intersentia, Antwerp / Oxford / New York 2002, stran 125 in stran 129 - 131.

(4) Odločba US RS Up-422/02 z dne 10. 3. 2005.

(5) Tako M. Pavčnik, Teorija prava; prispevek k razumevanju prava, Ljubljana, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, stran 141.

(6) Odločba US RS U-I-226/95 (s to odločbo je Ustavno sodišče zavrnilo očitke o protiustavnosti tretjega odstavka 169. člena KZ, ki je določal, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi pri izvrševanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja).

(7) Odločba US RS U-I-226/95.

(8) Sodba Velikega senata ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012, je Evropsko sodišče določilo merila za presojo svobode izražanja v odnosu do pravice do zasebnosti; a) ali pomeni kritika prispevek k debati v javnem interesu, b) stopnja javne prepoznavnosti prizadete osebe, c) predmet spornega sporočila, d) oblika in posledice sporočila in e) strogost naložene sankcije, par. 89 - 95.

(9) Sodba ESČP v zadevi Ui proti Madžarski z dne 19. 7. 2011, sodba Mamere proti Franciji z dne 7. 11. 2006 ter Prager in Oberschlicek proti Avstriji z dne 26. 4. 1995.

(10) Sodba ESČP v zadevi Skalka proti Poljski z dne 27. 5. 2003 ter sklep ESČP v zadevi Rujak proti Hrvaški z dne 2. 10. 2012.

(11) Glej Yutaka Arai Takahashi, prav tam.