VSRS sodba VIII Ips 180/2015

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 344,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 16. 3. 2011 (z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja) in z dne 24. 7. 2012 (z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo). Odločilo je, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevnega dela z ljudmi, s krajšim 4-urnim delovnim časom od 1. 3. 2010 dalje, ter pravico do delne invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi izvida in mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja o tem, da je tožnik zaradi intenzivne simptomatike aksiozno depresivne motnje in psihoorganske motnje, sposoben opravljati psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času, brez zahtevnega dela z ljudmi, v krajšem 4-urnem delovnem času. Na podlagi ugotovitve, da je takšno stanje pri tožniku podano od 17. 2. 2010, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) pravice tožniku priznalo s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 3. 2010.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožniku namesto pravice do premestitve na psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevnega dela z ljudmi, s krajšim 4-urnim delovnim časom od 1. 3. 2010, priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, na drugem delovnem mestu z enakimi stvarnimi razbremenitvami. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tudi tako, da je besede „ter pravico do delne invalidske pokojnine“ nadomestilo z besedami „in od tega dne dalje se mu prizna tudi pravica do delne invalidske pokojnine“. Štelo je, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo glede priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Zakon posebej ureja pravico do premestitve, posebej pa pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Sodišče zavarovancu lahko prizna le tisto pravico, ki mu pripada po zakonu, v konkretnem primeru torej pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tak je bil tudi tožnikov tožbeni zahtevek.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da besede „in od tega dne dalje se mu prizna tudi pravica do delne invalidske pokojnine“ nadomesti z besedami „ter s pravico do delne invalidske pokojnine“ ter tako, da se pri zapisu omejitev v zvezi s pravico do dela dodajo omejitve: „fizično lahko delo, brez dviganja bremen nad 10 kg, brez dolgotrajne prisilne drže hrbtenice in v ugodnih klimatskih pogojih“. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri priznanju pravice do časovne razbremenitve ni ohranilo že priznanih pravic iz naslova invalidnosti, ki so v zgoraj navedenih razbremenitvah. Te pravice so bile tožniku priznane s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 1996 in ker sodišče teh pravic ni priznalo, gre za poseg v pravnomočno priznane pravice. V zvezi s tem, naj bi sodišče zmotno uporabilo določbo 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da v izreku prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožene stranke ni bilo priznanih drugih omejitev, saj je pri teh odločbah šlo za nepriznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kar pomeni odločitev o kontinuiteti pravnomočno priznane pravice. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče odločilo o datumski opredelitvi priznanja pravice do invalidske pokojnine, čeprav ta odločitev s pritožbo ni bila izpodbijana. Sodišče je s tako odločitvijo poslabšalo pravni položaj tožene stranke, ki se je edina pritožila.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, češ da je sodišče druge stopnje odločilo v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila. Izreka prvostopenjske sodbe, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na psihično manj zahtevno delo, brez vsiljenega tempa dela, ne v nočnem času in brez zahtevanega dela z ljudmi, s krajšim 4-urnim delovnim časom od 1. 3. 2010 dalje ter pravica do delne invalidske pokojnine, ni možno razumeti drugače kot tako, da sta tožniku, tako pravica do premestitve kot pravica do delne invalidske pokojnine, priznani od 1. 3. 2010 dalje. Sodišče druge stopnje je s tem, ko je posebej poudarilo, da se tožniku tudi pravica do delne invalidske pokojnine prizna od 1. 3. 2010, izrek naredilo le bolj jasen, ni pa s tem tožniku priznalo drugačno ali večjo pravico, kot mu je že bila priznana v sodbi sodišča prve stopnje.

7Zmotno je tudi revizijsko stališče, da je sodišče s svojo odločitvijo nedopustno poseglo v stvarne omejitve, ki so bile tožniku pravnomočno priznane z odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 1996. Z navedeno odločbo tožniku niso bile priznane takšne stvarne omejitve, kot jih tožena stranka navaja v reviziji, temveč mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo delo kot delavec pri strojnem pranju in pakiranju gumijastih izdelkov za farmacijo s polnim delovnim časom od 26. 11. 1996. Omejitve, na katere se sklicuje revizija, so bile v resnici vsebovane v mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 9. 3. 2011, vendar je na podlagi tega mnenja tožena stranka izdala odločbo, s katero je zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni poseglo v pravnomočno priznane pravice tožnika.

8Če pa revizija uveljavlja, da bi sodišče pri odločitvi moralo upoštevati ugotovitve invalidske komisije I. stopnje z dne 9. 3. 2011, pa gre za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9Sodišči z ničemer nista za nazaj posegli v pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 1996, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na domnevno kršitev določbe četrtega odstavka 225. člena ZUP. Ta določa, da je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Sodišče je v resnici odpravilo odločbi tožene stranke z dne 16. 3. 2011 in 24. 7. 2012, odločba tožene stranke z dne 5. 12. 1996 pa je učinkovala do pravnomočnosti oziroma izvršitve izpodbijane sodbe, s katero je bilo tožniku od 1. 3. 2010 dalje priznanih več pravic.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

11Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožniku povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo, odmerjene po veljavni Odvetniški tarifi.