VSL vmesna sodba in sklep I Cp 1907/2012

I. Pritožba toženke se v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi, zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba (da obstaja toženkina obveznost povrniti tožniku škodo iz škodnega dogodka z dne 17. 12. 2009).

II. Pritožbi toženke v delu, ki se nanaša na odločitev o višini vtoževane odškodnine (prvi odstavek I. točke izreka) ter pritožbama pravdnih strank v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških (II. točka izreka) se ugodi, izpodbijana sodba se v teh delih razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki plačilo odškodnine tožniku v znesku 3.550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2010 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženki je naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.004,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da njen zavarovanec ni prekršil svoje obveznosti vzdrževanja ceste, na kateri je prišlo do škodnega dogodka. Zavarovanec je izvajal vzdrževanje javne poti na podlagi Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (pravilnik) in pogodbe, sklenjene s Krajevno skupnostjo Raka. Prvo sodišče je upoštevalo 30. člen pravilnika, da se v obdobju nevarnosti poledice izpostavljeni prometno nevarni deli cest posipajo proti poledici, mesta in način posipanja pa se določijo glede na geografsko klimatske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere. Sodišče pa je spregledalo 31. člen pravilnika, po katerem spadajo javne poti v V. prednostni razred vzdrževanja prevoznosti in zato zavarovancu toženke ni mogoče očitati opustitve dolžnosti vzdrževanja predmetne javne poti. Po 31. členu pravilnika so ceste razvrščene v prednostne razrede, v Odloku o kategorizaciji občinskih cest v občini Krško pa je cesta, na kateri je prišlo do nezgode, kategorizirana kot javna pot II. reda. Sodišče je obravnavano pot uvrstilo v napačen prednostni razred vzdrževanja in zmotno razlagalo 31. člen pravilnika. Javna pot II. reda po pravilniku spada v V. prednostni razred vzdrževanja v zimskih razmerah, za katere je potrebno upoštevati krajevne razmere, vzdrževalec pa mora zagotoviti prevoznost, pri čemer so možni zastoji do enega dne. Zavarovanec je s posipavanjem predmetne ceste 16. 12. in 17. 12. 2009 izpolnil svojo dolžnost vzdrževanja te ceste, kot jo določa pravilnik. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik spreminjal svoje navedbe, saj je zatrjeval, da mu cesta ni poznana, zaslišan pa je izpovedal, da je cesto dokaj dobro poznal. Sodišče je oprlo sodbo na izpovedbe prič, ki so osebno poznale tožnika in jih je zato šteti za pristranske. Sodišče ni upoštevalo toženkinih trditev, da je do dogodka prišlo na drugačen način, kot je zatrjeval tožnik, za svoje trditve pa tožnik ni predložil nobenega neposrednega dokaza. Tožnik je sam odgovoren za nezgodo, saj je cesto poznal, v zimskih razmerah pa se od vsakega udeleženca v cestnem prometu pričakuje, da vožnjo prilagodi danim razmeram, pri čemer je običajno, da je vozišče v določeni meri tudi spolzko. Ker se je tožnik kljub temu odločil za vožnjo skozi predmetni kraj, je sam odgovoren za škodo. Prvo sodišče je priznalo odškodnino zgolj na podlagi predračuna, ki pa ne predstavlja dokazila o višini škode. S predračunom so zgolj predvideni stroški, ki bi utegnili nastati v zvezi z odpravo škode. Ni mogoče pričakovati, da bo nekdo za popravilo 14 let starega vozila, ki je po toženkinem mnenju vredno 2.918,50 EUR, plačal 4.889,42 EUR. Tožnik ni izkazal, da je vtoževani znesek plačal, ali da ga namerava plačati. Odločitev o višini tožbenega zahtevka je napačna. Tržna vrednost vozila je bila pred poškodbo 2.918,50 EUR, popravilo pa ni ekonomsko upravičeno, če strošek popravila presega 50% vrednosti vozila pred poškodbo. Strošek popravila po predračunu skoraj dosega dvakratno vrednost vozila. Če se bo tožnik odločil za popravilo vozila, čeprav to ni ekonomsko upravičeno, to ne more iti v toženkino breme. Z izpodbijano sodbo je tožnik neupravičeno obogaten. V primeru utemeljenosti zahtevka bi bila toženka dolžna plačati škodo, ki ustreza ocenjeni vrednosti vozila pred poškodbo, zmanjšani za vrednost rešenih delov. Sodišče je kršilo določila ZPP, ker ni angažiralo predlaganega izvedenca, ki bi lahko ugotovil tržno vrednost vozila pred poškodbo in vrednost rešenih delov. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti. Sodišče navaja, da je bila škoda opredeljena šele z izdelavo predračuna z dne 20. 5. 2010, nato pa ugotovi, da je toženka v zamudi od 6. 1. 2010. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, saj ni mogoče, da bi toženka povrnila tožniku škodo, še preden je ta nastala.

3Tožnik se pritožuje zoper stroškovni del odločitve. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno seštelo priznane stroške, saj mu je priznalo na račun stroškov le 1.004,52 EUR, moralo pa bi mu priznati tudi razliko 21,80 EUR. Poleg tega ni upoštevalo pričnin za priči P. in R. v zneskih 58,00 EUR in 20,72 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče prizna tožniku še navedene stroške in ustrezno spremeni stroškovno odločitev prvega sodišča, podrejeno pa, da odločitev o stroških razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje.

4Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

5Pritožba toženke je delno utemeljena. Pritožba tožnika je utemeljena.

6Tožnik je trdil, da je z vozilom zdrsnil s ceste zaradi ledu na njej oziroma spolzkega cestišča ter da vzdrževalec ceste (toženkin zavarovanec) ni opravil svojega dela, saj ni ustrezno in pravočasno poskrbel, da bi bila cesta varna za vožnjo, ker ni bila posipana, razen tega pa ni bil postavljen znak, ki bi opozarjal na možnost zdrsa oziroma niso bila dana opozorila na poledico, za svoje trditve pa je tožnik predlagal tudi dokaze. Toženka je trdila, da je njen zavarovanec redno vzdrževal cesto tudi v kritičnem času ter se sklicevala na dnevnik vzdrževanja cest in 31. člen pravilnika, po katerem spada cesta, kjer je prišlo do nezgode, v V. prednostni razred vzdrževanja prevoznosti, njen zavarovanec pa je s posipanjem te ceste 16. 12. in 17. 12. 2009 izpolnil svojo obveznost vzdrževanja te poti, kot jo določa pravilnik (da je treba upoštevati krajevne potrebe). Že na podlagi takšne toženkine trditvene podlage je moč ugotoviti, da toženka ni podala vseh potrebnih trditev, ki naj bi kazale, da njen zavarovanec ni odgovoren za tožnikovo škodo oziroma, da je izpolnil svoje obveznosti kot vzdrževalec ceste. Zgolj sklicevanje na 31. člen pravilnika ne zadošča, saj je treba upoštevati tudi druge njegove določbe. Po pogodbi (priloga B3) je bil toženkin zavarovanec dolžan izvajati zimsko vzdrževanje krajevnih cest in poti kvalitetno in pravočasno v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi, standardi in gradbenimi normativi. Pravilnik med drugim določa, da se vzdrževalna dela izvajajo v skladu z izvedbenim programom vzdrževanja, del tega programa, ki se nanaša na redno vzdrževanje, pripravi izvajalec rednega vzdrževanja, z izvedbenim programom pa se določijo obdobja in razpored izvajanja del, obseg in tehnološki postopki izvajanja, roki izvedbe in drugi pogoji za izvajanje del (5. člen pravilnika). V skladu z izvedbenim programom vzdrževanja se izvaja redno vzdrževanje javnih cest, med ta dela pa spada tudi zimska služba (13. člen pravilnika). Zimska služba obsega sklop dejavnosti in opravil, potrebnih za omogočanje prevoznosti cest in varnega prometa v zimskih razmerah (27. člen pravilnika), v zimskem obdobju pa se ceste vzdržujejo v skladu z izvedbenim programom zimske službe (tega pripravi izvajalec rednega vzdrževanja), s katerim se med drugim določi zlasti tudi načrt posipanja proti poledici in odstranjevanja snega (28. člen pravilnika).

7Glede na te določbe pravilnika je bila trditvena podlaga odgovora na tožbo pomanjkljiva. Toženka bi morala trditi in dokazovati, da je njen zavarovanec tedaj ravnal v skladu z izvedbenim programom zimske službe, vendar toženka temu bremenu ni zadostila. Sklicevanje na 31. člen pravilnika ne zadošča, saj ta predstavlja le okvirno izhodišče za opredelitev vzdrževanja prevoznosti posameznih cest v zimskih razmerah (za IV. in V. prednosti razred je treba glede prevoznosti ceste upoštevati tudi krajevne potrebe), konkretne naloge izvajalca vzdrževanja za posamezne ceste pa se, kot že rečeno, določijo z izvedbenim programom zimske službe iz 28. člena pravilnika. Tudi 33. člen pravilnika ne dela razlik pri izvajanju zimske službe (posipanje poledice na vozišču, preventivno posipanje vozišč) med posameznimi kategorijami cest glede razvrstitve del rednega vzdrževanja v prednostne razrede, ob tem pa še določa, da se ta dela izvajajo tudi v obsegu, določenim z izvedbenim programom.

8Ob nezadostni trditveni podlagi toženke ter ob ugotovitvah prvega sodišča, da je bila temperatura zraka dan pred nezgodo in na dan nezgode pod ničlo, da je bilo sneženo oziroma, da je dan pred nezgodo rahlo snežilo od 10.00 do 15.00 ure, da je bila pred nezgodo cesta ledena in neposipana, da je toženkin zavarovanec v času izvajanja zimske službe v slabih vremenskih razmerah posul vse ceste ne glede na njihovo prioriteto, da je bila cesta na dan nezgode posipana šele po nezgodi (ta se je zgodila pozno, ob 18.30) in po naročilu direktorja toženkinega zavarovanca ter da je cesta na tistem mestu strma in v senci, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je toženkin zavarovanec opustil dolžno skrbnost (pravočasno zimsko vzdrževanje javne ceste) in ni zagotovil takšnega vzdrževanja, da bi uporabniki lahko varno uporabljali cesto. Toženkin zavarovanec bi moral izvajati zimsko službo v skladu z izvedbenim programom, ki ga pripravi izvajalec rednega vzdrževanja, sprejme pa strokovna služba upravljalca cest (28. člen pravilnika). Toženka ni trdila, da ta program ne bi bil sprejet. Tudi če ni bil, bi toženka vseeno odgovarjala za škodo, saj je njen zavarovanec po vzpostavljeni praksi (12. člen OZ), kot to izhaja iz izpovedbe A. R., v času izvajanja zimske službe v slabih vremenskih razmerah (takšne so bile tudi tega dne) posipal vse ceste ne glede na njihovo prioriteto, tega dne pa te svoje obveznosti na tisti cesti ni pravočasno opravil, s čimer je opustil dolžno skrbno ravnanje vzdrževalca.

9Tožnikovo osebno poznanstvo zaslišanih prič samo po sebi ne pomeni, da so bile njihove izpovedbe pristranske. Sodni izvedenec je ugotovil, da je razlog za nezgodo iskati v stanju vozišča (delna poledenelost in neposipanost v območju kritičnega desnega zavoja) ter da je tožnikov opis nastanka nezgode verjeten. Toženkina trditev, da je do nezgode prišlo na drugačen način je pavšalna, saj pritožba te trditve ne obrazloži. Poznavanje ceste od tožnika ni terjalo, da bi v zimskem času moral pričakovati spolzko cesto in da po njej zato ne bi vozil; glede na pozno uro je lahko toliko bolj računal s tem, da je toženkin zavarovanec tega dne že posipal cesto in kot povprečno skrben strokovnjak zagotovil varnost prometa na cesti. Zato neskladnost med tožnikovo trditvijo, da mu cestišče ni bilo poznano, in njegovo izpovedjo, da je cesto dokaj dobro poznal, nima nobenega pomena. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožencu škodo na vozilu.

10Toženka utemeljeno izpodbija odločitev o višini prisojene odškodnine. Predračun ne dokazuje višine tožnikove škode, ki jo lahko predstavlja le razlika med vrednostjo vozila pred nezgodo in vrednostjo rešenih delov, tega pa prvo sodišče ni ugotavljalo, čeprav je tožnik predlagal dokaz z izvedencem (cenilcem) avtomobilske stroke (gre za njegovo dokazno breme). Če se je tožnik odločil za popravilo vozila, ki morda ni ekonomsko upravičeno, to ne more iti v njeno breme, kot toženka pravilno opozarja. V tem delu je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Drži tudi očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe o začetku tega zakonskih zamudnih obresti nejasni oziroma med seboj v nasprotju (kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj glede denarne terjatve, ki je bila po stališču prvega sodišča opredeljena šele s predračunom z dne 20. 5. 2010, toženka ne more biti v zamudi že od 6. 1. 2010.

11Tožnik utemeljeno graja stroškovni del odločitve prvega sodišča, saj je seštevek priznanih stroškov napačen, neutemeljeno pa mu prvo sodišče ni priznalo stroškov zaslišanih prič.

12Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov z vmesno sodbo potrdilo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi in v tem delu zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke, v dajatvenem delu in v odločitvi o pravdnih stroških pa je pritožbama pravdnih strank ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 315. členom, 354. člen in 355. člen ZPP). V novem sojenju bo prvo sodišče moralo o višini tožnikove škode izvesti dokaz s sodnim izvedencem.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).