VSL sodba V Cpg 339/2015

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v točka III in VI izreka potrdi.

II. Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

1Tožeča stranka je zahtevala povrnitev s predvajanjem fonogramov nastale škode, plačilo civilne kazni, povrnitev z iskanjem tožene stranke nastalih stroškov in poročanje o priobčevanju fonogramov.

2Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo zahtevka na povrnitev škode in na plačilo civilne kazni. Ostale zahtevke je zavrnilo.

3Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so se fonogrami v trgovini tožene stranke A. A. na površini 60 m2, preko celega leta, in sicer od januarja 2010 ko konca meseca avgusta 2014. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede plačila oprlo na tarifo, kot je bila dogovorjena v Skupnem sporazumu o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja B. za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (v nadaljevanju: SS 2006).(1) Ni hotelo uporabiti tarife, objavljene v Tarifi Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov(2) (v nadaljevanju T 2005). Tarifa v T 2005 je višja od tiste v SS 2006. To je bil odločilni vzrok za delno zavrnitev zahtevkov. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila tožena stranka pisno pozvana k sklenitvi pogodbe in k poročanju o obsegu javnega priobčevanja fonogramov. Predhodno ni bila obsojena zaradi predvajanja fonogramov. Ravnala je vsaj s hudo malomarnostjo. Civilno kazen je odmerilo v višini 100 % nadomestila.

4Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka, in sicer zoper celotni zavrnilni del sodbe. Kolikor se nanaša na zahtevka za povrnitev škode in za plačilo civilne kazni, uveljavlja kršitev materialnega prava. Ta naj bi bila storjena z uporabo nepravilne tarife. Pravilna naj bi bila tarifa v T 2005. Poleg tega naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno ravnalo, ker ni prisodilo DDV od prisojene odškodnine; prisojena civilna kazen naj bi bila odmerjena prenizko. Zavrnitev zahtevka za povrnitev z iskanjem tožene stranke kot kršitelja nastalih stroškov naj bi bil nepravilna zato, ker je nadzor nad predvajanjem fonogramov nujen. Če bi tožena stranka ravnala v skladu z zakonom, bi sploh ne bil potreben.

5Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

6Prvostopenjsko sodišče ni niti zmotno uporabilo materialnega prava, niti ni kršilo določb pravdnega postopka.

I. ZAHTEVEK NA TEMELJU CIVILNEGA DELIKTA

7O dveh podobnih zadevah (kot je predložena) je že odločilo VS RS v času med vložitvijo te pritožbe in odločitvijo o njej. Gre za zadevo III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014. Pritožbeno sodišče bo v nadaljevanju obrazložilo svoje stališče do obeh odločb. K temu je zavezano že zaradi pravilne uporabe materialnega prava. To bo pritožbeno sodišče storilo ne glede na to, da se pritožba nanju ne sklicuje in se nanju niti ni mogla sklicevati, in ne glede na to, da za odločitev v tej zadevi končno niti nista pomembni.

8Pritožbeno sodišče najprej opozarja na to, da je tožeča stranka v pritožbi grajala zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi prvostopenjsko sodišče uporabilo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja B. kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti“ (v nadaljevanju: SS 2006-PD).(3) Ta očitek je očitno neutemeljen že zato, ker je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo s tarifo iz povsem drugega sporazuma (SS 2006, glej prvostopenjsko sodbo, r. št. 6). Uporaba tega kasnejšega specialnega sporazuma (v primerjavi s prej navedenim, na poslovno dejavnost nanašajočim se sporazumom) je tudi sicer pravilna glede na to, da je tožena stranka priobčevala fonograme v trgovini. Odločilno pa je vprašanje, ali bi bilo potrebno uporabiti tarifo iz T 2005, ali ne, saj pritožba ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja.

9VS RS je v citiranih dveh odločbah že odločilo glede razlage in uporabe SS 2006-PD. Edini razlog, ki ga je navedlo v prid uporabi tarife iz tega sporazuma je bil, da je sam SS 2006-PD v svojem 2. odstavku 4. člena razlikoval med tremi vrstami uporabnikov fonogramov. Obrazložitvi glede tega sta v obeh navedenih odločbah v r. št. 16 do 18. V tej zadevi pa ne gre za uporabo SS 2006-PD, temveč SS 2006. Ta sporazum je ne le drug kot tisti, o katerem je odločilo VS RS, temveč je tudi vsebinsko drugačen. Razlikovanja med tremi vrstami uporabnikov ne pozna. Razlog, ki je vodil VS RS do odločitve v obeh prej navedenih zadevah, se torej ne more smiselno uporabiti tudi v tej zadevi.

10Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.(4)

11Ker je tožena stranka predvajala fonograme v svojem lokalu, je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonograma (130. člena ZASP). Tožena stranka ni niti sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Prvostopenjsko sodišče je zato v temelju pravilno ravnalo, ker je toženo stranko obsodilo na plačilo v višini nadomestila.

12Tožeča stranka je v letu 2005 sprejela Tarifo B. za javno priobčitev fonogramov (v nadaljevanju: T 2005),(5) kasneje pa je z različnimi sopogodbeniki sklenila sporazume,(6) ki se vsi nanašajo na priobčevanje fonogramov.

13Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS, št. U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik vključno s tarifo splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj (navedena odločba, r. št. 27, 29 in 33). Takšna je torej pravna narava T 2005 in njenega sestavnega dela, to je tarife.

14O pravni naravi skupnega sporazuma še ni bila izdana nobena odločba Ustavnega sodišča. Skupni sporazum je sicer pogodba, ki jo skleneta kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov avtorskih del. Kot takšen, vsaj glede tarife in tudi glede drugih podrobnosti (4. odstavek 157. člena ZASP), nadomesti tarifo. Tarifa pa se določi prav s skupnim sporazumom (2. odstavek 156. člena ZASP). Le če to ni mogoče, pride v poštev določitev z odločbo Sveta za avtorsko pravo (gl. na navedenem mestu). Takšna ureditev obstaja šele od novele ZASP-D,(7) prejšnja ureditev pa je dopuščala kolektivni organizaciji, da je sama sprejela tarifo.(8)

15Skupnemu sporazumu ni mogoče pripisati lastnosti pogodbe obveznostnega prava. Ker ima (enostransko) sprejeta tarifa pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti, ne glede na to, da skupni sporazum ni enostransko dejanje kolektivne organizacije. Vendar pa že sam ZASP v sedaj veljavnem besedilu daje še več opornih točk za sklepanje, da je tudi skupnemu sporazumu mogoče pripisati učinek javnopravnega akta. Že vabilo na pogajanja za sprejem skupnega sporazuma se mora objaviti v Uradnem listu in potem še sklenjeni sporazum (3. in 5. odstavek 157. člena ZASP). Odločilno pa je nekaj drugega, in sicer, da skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del, tudi če niso sodelovali pri pogajanjih ali sklenitvi. Uporabniki avtorskih del so dolžni s kolektivno organizacijsko skleniti pogodbo v skladu s tem skupnim sporazumom (6. odstavek 157. člena ZASP). Da so potem tudi sodišča vezana na skupni sporazum, je logična posledica (7. odstavek 157. člena ZASP). Skupni sporazum sicer skleneta dve stranki, od katerih ima javna pooblastila le ena, toda že priprava na njegovo sklenitev, še bolj pa njegov učinek, je povsem enak kot pri kakšnem predpisu. Ker pa je pravni temelj za sklenitev skupnega sporazuma zakonski, ima torej skupni sporazum učinek podzakonskega splošnega akta, sprejetega za izvrševanje javnih pooblastil. Podoben je sicer kolektivni pogodbi delovnega prava, vendar še precej bolj podzakonskemu aktu in tudi učinkuje kot predpis.

16Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih „podzakonskih“ predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo. To velja tako za SS 2006 kot tudi T 2005. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi 125. člen Ustave sicer uporabilo za preizkus pravne pravilnosti SS 2006.

17Pogodbene stranke skupnega sporazuma so v svojem oblikovanju tarife v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, kolikor se nanaša na tarifo, določen predvsem s 3. točko 4. odstavka 157. člena ZASP. Stranke skupnega sporazuma lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (tako dobesedno 3. točka 4. odstavka 157. člena ZASP). Ne smejo pa vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem.

18Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo. Tarifa ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.

19Na pravilnost takšnega stališča kaže tudi 2. odstavek 158. člena ZASP, ki se nanaša le na tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek. V 2. odstavku 158. člena ZASP je določena le ena sama tarifa, s tem pa izključeni dve različni tarifi. V 2. odstavku 158. člena ZASP pa je pojasnjeno, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice in tudi ni nobenega vsebinskega razloga za morebitno drugačno tarifo od tiste, ki velja za uporabnike sorodnih avtorskih pravic, ki so prostovoljno sklenili pogodbo.

20Drugi odstavek 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko sta pogodbeni stranki skupnega sporazum dogovorili tarifo za določeno vrsto uporabnikov, sta posredno določili tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja katere od varovanih pravic. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmeno za uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma.

21Tožeča stranka sama, ali v dogovoru s tretjim, ne more določiti nobene posebne, drugačne tarife za vse tiste uporabnike fonogramov s področja osebne veljavnosti SS 2006, ki kršijo avtorsko ali sorodno pravico.

22V tej zadevi je bila tožena stranka uporabnik fonogramov, ki pogodbe s tožečo stranko ni sklenila. Ker je pravica proizvajalca fonograma absolutna pravica, pomeni njena uporaba brez dovoljenja kršitev te absolutne pravice. Tožeča stranka lahko torej na temelju 1. odstavka 168. člena ZASP in 1. odstavka 131. člena in nasl. OZ zahteva odškodnino.

23Zahteva pa je lahko le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po SS 2006. Tolikšno je bilo namreč prikrajšanje, ker nadomestilo ni bilo plačano prostovoljno. Višino odškodnine je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo po v SS 2006 določeni tarifi.

II. CIVILNA KAZEN

24Računski temelj za odmero civilne kazni je isti kot za odmero odškodnine. To pa je v SS 2006 dogovorjena tarifa. Zakaj je tako, je že bilo obrazloženo, zato pritožbeno sodišče razlogov na tem mestu ne bo ponavljalo.

25Po prvostopenjskem sodišču odmerjena civilna kazen je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadosti visoka. Glede na ugotovljene okoliščine je civilna kazen v prisojeni višini primerna in v skladu z dosedanjo sodno prakso. Pritožba namreč sploh ne izpodbija, da je tožena stranka ravnala hudo malomarno, niti drugih ugotovitev o ravnanju tožene stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Prav tako svoje pritožben ne utemeljuje kakorkoli drugače, kot s tem, da naj bi bila kazen prenizka.

26Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do nadomestila DDV, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa civilna kazen ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV,(9) tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(10) Tudi glede tega je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno.

III. ZAHTEVEK ZA POVRNITEV Z ISKANJEM TOŽENE STRANKE POVEZANIH STROŠKOV

27Zahtevek tožeče stranke (kolektivne organizacije za uveljavljanje avtorskih pravic) za povrnitev škode zaradi odkrivanja kršitev ne more biti utemeljen že zaradi 1. odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Tudi to je ena od obveznosti kolektivne organizacije (1. odstavek 146. člena ZASP). Pri zahtevku za plačilo civilne kazni kolektivni organizaciji ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (3. odstavek 168. člena ZASP). Prav v avtorskem pravu je bila torej napravljena daljnosežna izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (1. odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje.

IV. POROČANJE O PREDVAJANJU FONOGRAMOV

28Prvostopenjsko sodišče je na poročanje nanašajoči se tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je pravilna. Tožeča stranka je namreč od tožene stranke zahtevala mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov. Začetka takšne obveznosti ni določila, opredelila pa je, do kdaj naj bi poročanje trajalo. Trajalo naj bi do sklenitve ustrezne pogodbe, s katero bo s tožečo stranko uredila medsebojna razmerja, povezana z javnim priobčevanjem fonogramov. Tožbeni zahtevek je torej usmerjen v prihodnost. Končna časovna točka sploh ni opredeljena, nedvomno pa leži v nedoločeni prihodnosti. Ugoditev takšnemu zahtevku spodleti že zaradi 311. člena ZPP. Ta norma vzpostavlja pravilo, da sme sodišče toženi stranki naložiti dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V 2. in 3. odstavku istega člena so sicer določene izjeme od pravila, vendar zahtevek tožeče stranke na poročanje ni ena takšnih izjem. Iz procesnopravnega stališča bi zahtevki ne bili neutemeljeni le, če bi bila tožeča stranka opredeljeno zahtevala poročanje za čas do konca glavne obravnave. Takšnega zahtevka pa ni postavila.

V. STROŠKI POSTOPKA

29Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 115/2006.

Op. šr. (2): Ur. l. RS, št. 68/2005.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 107/2006.

Op. št. (4): na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.

Op. št. (5): Ur. l. RS, št. 68/2005.

Op. št. (6): gre za Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe komercialno izdanih fonogramov v plesnih organizacijah, plesnih tekmovanjih in na plesnih revijah ter višini nadomestila za njihovo uporabo; Skupni sporazum o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja B. za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk in Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja kot javno B. priobčitev pri poslovni dejavnosti.

Op. št. (7): Ur. l. RS, št. 139/2006.

Op. št. (8): Ur. l. RS, št. 43/2004. Gre za novelo ZASP-B. Besedilo 157. člena je nekoč glasilo: 157. člen (tarifa) „(1) Kolektivna organizacija sprejme tarife za uporabo avtorskih del. (2) Kolikor so sklenjeni sporazumi iz 156. člena, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa. (3) Kolektivne organizacije tarife iz prejšnjega odstavka objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije. (4) Do podpisa sporazuma kolektivne organizacije lahko zahtevajo nadomestila, ki jih same določijo ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka prejšnjega člena. Zahteva mora biti obrazložena.“

Op. št. (9): Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (10): Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.