VSRS sklep II Ips 112/2013

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka se razveljavita ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin, vpisanih v k. o. ..., zato je toženka dolžna te nepremičnine v roku 15 dni prenesti na stranskega intervenienta; v II. točki je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine; v III. točki je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na spornih nepremičninah v korist toženke, ter v delu, s katerim je zahtevala izbris vpisa lastninske pravice v korist toženke in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pri spornih nepremičninah; v IV. točki je odločilo o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnica postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), zaradi česar so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na uporabo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ). Odplačnost je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca, ki je v svojem mnenju in njegovi dopolnitvi pojasnil, zakaj je uporabil določeno metodo za izračun vrednosti spornih nepremičnin. Pri tem je uporabil določene pravne predpise in na tej podlagi predstavil določena dejstva in izračune, sodišče pa je nato s pomočjo teh ugotovitev odločilo o odplačnosti, kar je pravno vprašanje. Pogodbe, ki se ne nanašajo na obravnavana zemljišča, so neupoštevne. Različno odločitev o posameznih tožbenih zahtevkih je narekovala ugotovljena podlaga za pridobitev lastninske pravice, ki temelji na zakonu.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da ni mogoče uporabiti Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju Navodilo), saj je bilo sprejeto na podlagi kasnejšega ZSKZ, toženka pa je lastninsko pravico pred tem pridobila na podlagi prvega odstavka 74. člena ZZad. Poleg tega so bile določbe Navodila zmotno uporabljene. Takratna vrednost iz 5. člena Navodila je vrednost iz Zakona o prometu zemljišč in stavb (Ur. l. SFRJ, št. 26/54, v nadaljevanju ZPZS/54), ki ga je treba upoštevati v skladu s prvim odstavkom 267. člena SPZ. Izvedenec, ki ga je imenovalo sodišče, je svoje mnenje oprl na Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in na njegovi podlagi sprejet podzakonski predpis, ki pa prav tako ne določa tržne cene kmetijskih zemljišč. Del s tožbo zajetih nepremičnin je pridobila s pripojitvijo Kmetijske zadruge Š. v letu 1960. Ker je s tem nanjo prešla tudi pasiva pravne prednice in vsi njeni zaposleni, je to pridobitev premoženja treba šteti za odplačno. Nobena od sodb se s tem ne ukvarja, niti s pogodbami, ki jih je pridobila iz arhiva. Gre za pogodbe o prometu kmetijskih zemljišč s pozitivnim mnenjem takratnega Okrajnega pravobranilstva v Ljubljani, ki upoštevaje določbe prvega, drugega in četrtega odstavka 26. člena ter prvega odstavka 38. člena ZPZS/54 prikazujejo dejansko prometno vrednost zemljišč v katastrskem okraju št. ... Treba je upoštevati, da je v času sklepanja teh pogodb in arondacij veljalo socialistično plansko in administrativno gospodarstvo in ne tržna ekonomija. Navaja še, da prvi odstavek 72. člena ZDen ne predstavlja ustreznega merila za presojo odplačnosti v konkretnem primeru. Meni, da je treba ločiti arondacijsko odločbo kot podlago za postopek po ZDen in arondacijsko odločbo v vsej svoji vsebini, ki vključuje tudi plačilo odškodnine za odvzeto zemljišče.

4Tožnica in stranski intervenient na revizijo nista odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Obravnavan lastninski spor izvira iz procesa preoblikovanja družbene lastnine v lastnino z znanim titularjem. Lastninjenje kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, ki so se ob uveljavitvi ZZad nahajala v premoženju obstoječih kmetijskih zadrug, je urejeno v 74. členu ZZad. Po prvem odstavku 74. člena ZZad je vse premoženje obstoječih zadrug postalo zadružno premoženje, z izjemo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ta so z dnem uveljavitve ZZad postala last Republike Slovenije in so se prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad).

7Toženka, ki vztraja, da je lastninsko pravico na obravnavanih kmetijskih zemljiščih pridobila na podlagi prvega odstavka 74. ZZad, v zvezi s presojo odplačnosti pridobitve spornega premoženja v reviziji uveljavlja dva glavna ugovora. Najprej nasprotuje uporabi kriterijev iz kasneje sprejetega ZSKZ in na njegovi podlagi izdanega Navodila. V nadaljevanju pa uveljavlja zmotno uporabo tega podzakonskega predpisa.

8Na vprašanje, ali je za presojo odplačnosti v smislu drugega odstavka 74. člena ZZad mogoče uporabiti Navodilo, je Vrhovno sodišče že odgovorilo v sodbi II Ips 166/2006 z dne 12. 6. 2008.(1) Pojasnilo je, da je bil z ZSKZ ustanovljen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, v katerega so se v rokih in po postopku, določenih s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ), torej tudi po prej omenjenem drugem odstavku 74. člena ZZad. Tako so morali upravljavci kmetijska zemljišča in gozdove prenesti na sklad in predložiti bilanco po stanju 31. decembra 1992 oziroma na dan uveljavitve ustreznega predpisa o lastninjenju skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča in gozdove (prvi odstavek 16. člena in drugi odstavek 14. člena ZSKZ). Na podlagi tega zakonskega določila (sedmega odstavka 16. člena ZSKZ) je bilo izdano Navodilo. To Navodilo v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Navodilo je bilo sicer sprejeto na podlagi zakonskega pooblastila v sedmem odstavku 16. člena ZSKZ, vendar velja tudi za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postali last RS po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ in 1. člen Navodila, ki izrecno omenja tudi 74. člen ZZad).(2)

9Revizijski očitek o zmotni uporabi določb 5. člena Navodila toženka utemeljuje z navedbo, da sta se nižji sodišči oprli na mnenje izvedenca, ki je pri izdelavi mnenja uporabil določbe na podlagi ZDen sprejetega Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). V Odloku je uveljavljeno temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja iz prvega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Toženka pa utemeljeno opozarja na drugačno vsebino drugega odstavka 5. člena Navodila, ki določa, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti.(3) O razmerju med metodama izračuna vrednosti po določbah Odloka in Navodila je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče v sklepu II Ips 250/2012 z dne 5. 2. 2015. Pojasnilo je, da so bile z Odlokom določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča. Predmet tega postopka pa ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad.

10Naloga izvedenca je, da poda mnenje, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pri tem (praviloma) uporablja določena pravila (znanosti, stroke, logičnega mišljenja ali izkustvena pravila) glede na vsebino določenega strokovnega področja.(4) Naloga sodišča pa je, da izvedenčeve ugotovitve presodi v skladu s pravnimi pravili, ki jih mora uporabiti v konkretnem primeru. Odločitev sodišča, da je v obravnavani zadevi izpolnjen dejanski stan iz drugega odstavka 74. člena ZZad, temelji na ugotovitvi, da je toženka zemljišča prejela na podlagi arondacijskih pogodb (16. stran sodbe sodišča prve stopnje) ter na ugotovitvah izvedenca, da so odškodnine za arondirana zemljišča določene v višini petkratnika katastrskega dohodka, da je dejanska - tržna vrednost zemljišča v razmerju do katastrskega dohodka od 30 do 50 krat večja ter da je posledično vrednost odškodnin predstavlja 10 do 20 % dejanske - tržne vrednosti kmetijskih zemljišč (17. in 18. stran sodbe sodišča prve stopnje). Toženka v reviziji ponavlja ugovor, ki ga je uveljavljala že v postopku na prvi stopnji in v pritožbi, da je izvedenec v nasprotju drugim odstavkom 5. člena Navodila navedeno tržno vrednost zemljišč ugotavljal na podlagi Odloka, torej po sedanji, namesto po tedanji vrednosti. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenec prej navedeno razmerje med tržno vrednostjo in plačano odškodnino ugotovil na podlagi primerjave med valorizirano vrednostjo plačane odškodnine/m2 ter tržno vrednostjo kmetijskih zemljišč/m2 na dan 20. 3. 1992 (ko je bil izdan Odlok) in na dan 17. 11. 2010, ko je bil izdelano izvedeniško mnenje. Sodišče se je torej pri presoji (ne)odplačnosti pridobitve obravnavanih nepremičnin oprlo na parametre, ki jih je izvedenec ugotavljal upoštevajoč na navedena datuma ugotovljeno tržno vrednost primerljivih nepremičnin. Uporabljena metoda pa je glede na drugi dostavek 5. člena Navodil materialnopravno zmotna. Skladno z navedeno določbo bi moral izvedenec primerjati plačano odškodnino s prometno vrednostjo primerljivih nepremičnin v času pridobitve.(5)

11Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (glede metode ugotavljanja (ne)odplačnosti pridobitve spornih nepremičnin s strani toženke) je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v ugodilnem in posledično stroškovnem delu (sodbo sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka) razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju izvedencu naložiti, da v skladu z materialnopravno pravilno metodo (kot izhaja iz 10. točke tega sklepa) opravi primerjavo plačane odškodnine s prometno vrednostjo primerljivih nepremičnin v času pridobitve. Na podlagi izvedbe dokaza z izvedencem in ostalih dokazov ter njihove dokazne ocene bo moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi, ali je toženka sporne nepremičnine pridobila (ne)odplačno. Sodišče prve stopnje naj tudi upošteva vse pravočasne in relevantne navedbe toženke ter naj se do njih opredeli.

12Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Enako stališče o tem vprašanju je ponovljeno tudi v sodnih odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 250/2012 z dne 5. 2. 2015 in II Ips 149/2013 z dne 9. 4. 2015.

Op. št. (2): II Ips 166/2006 z dne 12. 6. 2008.

Op. št. (3): Gre za razmerje iz 4. oziroma 9. točke pravega odstavka 5. člena Navodila, ki določa, da se za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, štejejo tudi nepremičnine iz 1. do 3. točke tega odstavka, za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti (4. točka); oziroma druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (9. točka).

Op. št. (4): Prim. sodbo II Ips 166/2006 z dne 12. 6. 2008.

Op. št. (5): Prim. sodbo II Ips 250/2012 z dne 5. 2. 2015.