VSRS Sklep VIII Ips 119/2010

Revizija se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova razlike v plači znesek 7. 614,36 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Presodilo je, da bi morala tožena stranka tožniku priznati dosežena napredovanja na podlagi 31. a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (v nadaljevanju Pravilnik, Ur. l. RS, št. 41/94 in nadaljnji), ki določa, da v primeru, če je zaposleni razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, obdrži število plačnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu in tožniku osnovno plačo obračunati po količniku 6,00.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik imenovan v naziv majorja, ki sodi med višje upravne delavce, za katere se prvi odstavek 31. a člena Pravilnika ne uporablja. Poleg tega tožnik tudi ni izkoristil predhodnega postopka pri delodajalcu glede priznanja napredovanja.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da ni bil le imenovan v naziv majorja, ampak je šlo istočasno za imenovanje na novo dolžnost pomočnika za operativne zadeve, ki je nižje ovrednoteno od dolžnosti, na katero je bil razporejen predhodno. Tožena stranka bi morala najprej upoštevati odredbo o imenovanju tožnika na dolžnost major ter plačni količnik, ki je v formaciji določen za to dolžnost v višini 4,80 in na podlagi 31. a člena Pravilnika tožniku priznati vsa dosežena napredovanja.

4Revizija ni dovoljena.

5Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) je v prvem odstavku 130. člena določil, da se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače. Po drugem odstavku 130. člena ZPP-D se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih le v primerih, če je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Po 133. členu ZPP-D je le-ta začel veljati 1. 10. 2008. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 13. 1. 2009, kar pomeni, da se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal po uveljavitvi ZPP-D. Zato je glede dovoljenosti revizije potrebno upoštevati določbe tega zakona. Pri zahtevku za izplačilo razlike v plači gre za premoženjski individualni delovni spor. Po 1. točki 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je revizija v premoženjskih individualnih delovnih sporih dovoljena le, če je dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Po tretjem odstavku istega člena je v primeru, če revizija po prejšnjem odstavku ni dovoljena, dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom tega zakona dopusti sodišče.

6V tem delovnem sporu tožnik uveljavlja plačilo razlike v bruto plači med dejansko izplačano plačo in plačo, izračunano z upoštevanjem količnika 6,00 v višini 7.614,36 EUR. Glede na to, da revizija v tem delovnem sporu ni bila dopuščena, saj predlog za dopustitev revizije ni bil vložen in ker revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek tudi ni dovoljena, saj vrednost zahtevka ne presega 40.000 EUR, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP revizijo zavrglo.