VSRS Sodba VIII Ips 169/2009

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke in ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 28. 10. 2006 do 13. 11. 2006 v skrajšanem delovnem času po štiri ure na dan. Ugotovilo je (kot nesporno med strankama), da je tožena stranka z odločbo z dne 24. 10. 2006 odločila, da je tožnik od 28. 10. 2006 dalje zmožen za delo in da se tožnik zoper tako odločbo ni pritožil. Z izpodbijanima odločbama pa je tožena stranka odločila, da je tožnik od 14. 11. 2006 do 19. 12. 2006 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno. Sporno je le, da je v teh odločbah napačno določen začetek začasne nezmožnosti za delo, ki bi po prepričanju tožnika moral biti določen z 28. 10. 2006. Po presoji sodišča pri tožniku od 28. 10 do 14. 11. 2006 ni prišlo do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja in tudi osebni zdravnik je predlagal imenovanemu zdravniku nadaljevanje bolniškega staleža šele od 14. 11. 2006 dalje in ne od 28. 10. 2006. Sodišče ni sprejelo izvedenskega mnenja, ker je v nasprotju samim seboj in medicinsko dokumentacijo v spisu.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da 232. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 30/2003 – POZZ) določa, kdo odloča o začasni zadržanosti od dela za nazaj. Osebni zdravnik le izjemoma za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem. Odsotnost, daljšo od treh dni oceni imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija, vendar le pod pogoji, navedenimi v 232. členu POZZ. Takih razlogov sodišče prve stopnje ni ugotovilo, niti se tožnik nanje ni skliceval. Odločba imenovanega zdravnika, da je tožnik od 28. 10. 2006 zmožen za delo, je postala pravnomočna, za priznanje začasne odsotnosti z dela za nazaj pa niso obstajali pogoji.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mu bolniški stalež od poškodbe dne 5. 6. 2006 ni bil priznan le za sporno obdobje, sicer pa mu je bil priznan za obdobje pred 28. 10. 2006 in po 13. 11. 2006. Sodišče je po mnenju tožnika zmotno tolmačilo določbo 232. člena POZZ, saj bi moralo širše tolmačiti določbo, da imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija lahko v utemeljenih primerih oceni odsotnost za nazaj tudi za dalj kot tri dni.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

6Tožnik revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni (in tudi ni smelo) preizkušalo.

7Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker procesnih kršitev v zvezi z dokaznim postopkom tožnik ne uveljavlja to pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe. To dejansko stanje pa je jasno:

- s pravnomočno odločbo tožene stranke je bilo ugotovljeno, da je tožnik zmožen za delo od 28. 10. 2006 dalje,

- na predlog osebnega zdravnika je tožena stranka odločila, da je tožnik (ponovno) nezmožen za delo od 14. 11. 2006 dalje,

- niso obstajali razlogi, da bi se mu priznala začasna odsotnost z dela za nazaj (pred 14. 11. 2006).

8Ob takem dejanskem stanju pa je pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za sporno obdobje. Pri tem tudi ne gre za vprašanje napačnega ali preozkega tolmačenja določbe 232. člena POZZ. Tožnik ni bil v bolnišnici, ni zbolel v tujini in sodišče tudi ni ugotovilo drugih utemeljenih primerov, zaradi katerih tožnik ni mogel do osebnega zdravnika oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost. Celo nasprotno. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe na strani 6) izhaja, da je bil tožnik pri svoji osebni zdravnici 26. 10. 2006, ko je prejel odločbo o zaključku bolniškega staleža s 27. 10. 2006, osebna zdravnica pa je na podlagi kasneje pridobljenih izvidov predlagala bolniški stalež za naprej, ne pa tudi za nazaj.

9Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.