VSRS Sodba VIII Ips 236/2008

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 220,05 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka.

1Tožnik je bil z odredbo tožene stranke z dne 26. 7. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost poveljnik, istočasno pa je bil v skladu s 1. in 2. odstavkom 195. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002) in Prilogo 1.A Uredbe o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 58/03; v nadaljnjem besedilu uredba) imenovan v naziv podpolkovnik. Tožnik je bil z odločbo z dne 23. 11. 2004 razporejen v plačilni razred s količnikom 5,30. Pred tem je tožnik opravljal dolžnost samostojnega pomočnika 1, z osnovnim količnikom 4,40, z upoštevanjem treh doseženih napredovanj pa s količnikom 5,30. Tožnik je s tožbo uveljavljal, da bi mu morala tožena stranka v zgoraj navedeni odločbi pri določitvi plačnega količnika upoštevati prej dosežena napredovanja in mu tako priznati količnik 6,40. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožnik ni upravičen do prenosa plačilnih razredov na podlagi 31.a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94; v nadaljnjem besedilu pravilnik), saj se tožnik na podlagi 1. odstavka 196. člena ZJU šteje za višjega upravnega delavca, pri čemer navedeni pravilnik izrecno določa, da določba, po kateri zaposleni ob razporeditvi na drugo delovno mesto obdrži število plačilnih razredov, doseženih na prejšnjem delovnem mestu, ne velja za višje upravne delavce.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je zahtevku tožnika ugodilo z obrazložitvijo, da je tožnik vojaška oseba, zaradi česar ga ni mogoče šteti med uradnike. Zaradi tega za tožnika ne velja 196. člen ZJU. Na podlagi 31.a člena pravilnika se mu priznajo vsa dosežena napredovanja, zaradi česar je upravičen do količnika 6,40. Odločilo je, da se revizija ne dopusti. Tožena stranka je zoper sklep o nedopustitvi revizije vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče RS ugodilo in razveljavilo sklep sodišča druge stopnje z obrazložitvijo, da je revizija glede na označeno vrednost spornega predmeta, dovoljena že po samem zakonu.

3Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da tožnik kot vojaška oseba ni uradnik in zato posledično zanj ne veljajo določbe 196. člena ZJU materialnopravno zmotno.

4Revizija je utemeljena.

5Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 73/2007) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Tožena stranka kršitev določb ni določno opredelila, zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

7Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8Za razrešitev spora v je treba odgovoriti na vprašanje, ali se tožnik, ki je na podlagi Zakona o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/1994) vojaška oseba v smislu 196. člen ZJU uvršča med višje upravne delavce (uradniki v nazivih od prve do šeste stopnje), za katere velja da ob razporeditvi na drugo delovno mesto ne zadržijo doseženega števila napredovanj.

9V prehodnih določbah je ZJU za čas do uveljavitve ZSPJS določil kategorije uradniških nazivov glede na količnike za določitev osnovne plače (1. odstavek 195. člena) in v 196. členu določil, da se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, za slednje štejejo uradniki v nazivih od 1. do 6. stopnje (s količnikom za določitev osnovne plače od 8,00 do 4,40). V 2. odstavku 195. člena ZJU je bilo določeno, da se za pripadnike Slovenske vojske do začetka uporabe ZSPJS določijo količniki za določitev osnovne plače z vladno uredbo ob smiselni uporabi določb 1. odstavka tega člena. Na tak način so bila tudi za pripadnike Slovenske vojske vzpostavljena pravila, ki so sicer veljala za uradnike v smislu določb ZJU, s specifično ureditvijo poimenovanja nazivov in določitvijo količnikov za določitev osnovne plače. Taka ureditev je bila skladna z določbami 3. in 5. odstavka 12. člena ZJU pa tudi z ZObr, ki v 88. členu določa, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če ta zakon ne določa drugače.

10V skladu z določili uredbe je bil tožnik imenovan na formacijsko dolžnost poveljnik z nazivom podpolkovnik. Za to formacijsko dolžnost je bil določen količnik za določitev osnovne plače 5,30, kar je v smislu določb 1. odstavka 195. člena ZJU izenačeno z uradniškim nazivom 4. stopnje, ki se uvršča med višje upravne delavce. Glede na določbe pravilnika, ki velja tudi za delavce na obrambnem področju, da višji upravni delavci ob razporeditvi na drugo delovno mesto pri določitvi količnika za obračun plače ne zadržijo napredovanj na prejšnjem delovnem mestu, je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da je tožnik na novi dolžnosti poveljnika upravičen do količnika za obračun plače, upoštevaje tudi število napredovanj na prejšnjem delovnem mestu oz. vojaški dolžnosti.

11Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ob zavrnitvi pritožbe potrdi sodba sodišča prve stopnje, saj je bil tožniku ob imenovanju na dolžnost poveljnika s sporno odločbo zakonito določen količnik za obračun plače v višini osnovnega količnika navedene formacijske dolžnosti v višini 5,30, ki je bil sicer enak količniku, ki ga je tožnik skupaj z napredovanji že dosegel na prejšnji dolžnosti.

12Ker je bila revizija utemeljena, je tožnik toženi stranki dolžan povrniti revizijske stroške v znesku 220,05 EUR, ki predstavlja potrebne stroške za sestavo in vložitev revizije, obračunane po veljavni odvetniški tarifi. Če stroškov ne bo plačal v 15 dneh, za naprej dolguje tudi zakonske zamudne obresti.