UPRS sodba I U 602/2013

Tožbi se ugodi tako, da se v izreku odločbe št. 2142-33/2012/30 (1313-14) z dne 11. 4. 2013 črta besedilo /.../ „oziroma do pravnomočno končanega postopka v zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti in dublinskim sklepom o vračanju v Bolgarijo,“ /.../, v preostalem delu pa se tožba zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 51. člena in v povezavi s 3. alinejo prvega odstavka 59. člena, ter v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac, odločila, da se prosilcu, ki trdi, da je A.A., rojen ... 2. 1988 v kraju Gasrin, državljanu Tunizije, podaljša omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega postopka v zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti in dublinskim sklepom o vračanju v Bolgarijo, vendar najdalj za en mesec, in sicer od dne 11. 4. 2013 od 15.50 ure do dne 11. 5. 2013 do 15.50 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi do izdaje tega sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Pristojni organ ugotavlja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 50/2011, 57/2011 popr.), na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Organ sam ne more pridobiti podatkov o istovetnosti prosilca v izvorni državi prosilca, saj ga 129. člen ZMZ zavezuje, da vse zaupne podatke, ki jih prosilec v Republiki Sloveniji poda v postopku po tem zakonu, varuje pred organi njegove izvorne države. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V zvezi s tem je bilo prosilcu po podani prošnji za mednarodno zaščito omejeno gibanje na Center za tujce in izdan sklep št. 2142-333/2013/12/12 (1313-14) z dne 14. 1. 2013. Zoper ta sklep je pooblaščenka prosilca vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, katero pa je dne 24. 1. 2013 s sodbo I U 141/2013-17 odločilo, da se tožba zavrne. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je za obravnavo prosilčeve prošnje odgovorna Belgija in da se je prosilec tam predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. Iz odgovora na „take back“ Bolgarije izhaja, da je bil prosilec tam dne 8. 10. 2012 obravnavan kot tujec, nato pa je dne 19. 11. 2012 zaprosil za mednarodno zaščito. Iz dopisa Bolgarije izhaja, da se je tam predstavljal za osebo B.B., rojen ... 2. 1986, državljan Alžirije. Iz vsega navedenega izhaja, da istovetnost prosilca ni ugotovljena, saj v času postopka in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi lahko dokazal svojo istovetnost. Kljub temu da je prosilec pri podaji prošnje, pa tudi v nadaljevanju na sodišču odgovoril, da bo poskušal pridobiti kakšen svoj osebni dokument, tega do izdaje tega sklepa ni storil.

2Vrhovno sodišče je v svojih sodbah večkrat izpostavilo (npr. I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11. 2011), da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Ker prosilec do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti.

3Pristojni organ je tudi izdal sklep št. 2142-333/2012/20 (1313-50) z dne 5. 2. 2013, v katerem je odločil, da prosilčeve prošnje ne bo obravnaval, saj je za obravnavo njegove prošnje pristojna Bolgarija. Na ta sklep je pooblaščenka prosilca vložila tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije, katero je dne 20. 2. 2013 s sodbo št. I U 283/2013-5 odločilo, da se tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek, prav tako pa je ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu. Pristojni organ se je zoper sodbo Upravnega sodišča pritožil na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki pritožbi ni ugodilo in je zadevo vrnilo v ponovni postopek. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je podaljšanje omejitve gibanja nujna, saj prosilec do izdaje tega sklepa ni izkazal svoje prave istovetnosti, pristojni organ je iz baze EURODAC pridobil rezultat o obstoju prstnih odtisov prosilca, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa v sodbi št. I Up 107/2013 ni odločilo, da se prosilca ne sme predati Bolgariji, ampak je zadevo vrnilo zgolj v ponovni postopek pristojnemu organu. Pristojni organ je tako odločil, da se prosilcu omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in zaradi obstoja prstnih odtisov v bazi EURODAC, z odločitvijo o omejitvi gibanja pa pristojni organ ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibal znotraj njih. Prav tako je pristojni organ odločil v skladu z namenom danega pooblastila. Glede na vse navedeno, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu podaljša omejitev gibanja še za en mesec na prostore Centra za tujce. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče ugotoviti njegove prave istovetnosti in zagotoviti predaje prosilca Bolgariji. Prosilec po mnenju pristojnega organa kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Poleg vsega pa iz policijske dokumentacije in prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je prosilčeva ciljna država Avstrija, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je navedel, da želi v Francijo, kjer ima brata. Zaradi vsega navedenega se je pristojni organ odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa; podaljšanje omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je nujna, saj bo pristojni organ v ponovljenem dublinskem postopku v skladu z navodili Vrhovnega sodišča iz sodbe št. I Up 107/2013 ponovno izdal sklep, na podlagi katerega bo prosilec predan v Bolgarijo, katera je pristojna za obravnavo njegove prošnje.

4V tožbi tožnik glede ugotavljanja istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito (omejitev gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ) pravi naslednje:

Svojo odločitev tožena stranka opira na sodbe Vrhovnega sodišča (I Up 636/2011 z dne 16. 11. 2011, I Up 654/2011 z dne 17. 11. 2011, I Up 658/2011 z dne 17. 11. 2011), iz katerih naj bi izhajalo, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo trditi le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom. Tožnik se z omejitvijo gibanja ne strinja in izpostavlja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. I U 65/2011 odločilo, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje (v tem primeru je šlo za sodbo I U 1958/2012), ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo že v drugih primerih (I Up 30/2010, I Up 35/2010, I Up 46/2010), da za omejitev gibanja iz tega razloga ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po Zakonu o tujcih, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi. Enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v številnih predhodnih sodbah (U 2649 z dne 15. 11. 2006, U 2903/06 z dne 21. 12. 2006, U 2670/06 z dne 2. 2. 2007 in U 1191/2008 z dne 26. 5. 2008). V slednji sodbi Upravno sodišče izrecno navaja: „Smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena ZTuj-1 pomeni, da mora tožena stranka pri uporabi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v določilo 1. odstavka 75. člena ZTuj-1, in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Če tožena stranka tak dvom v istovetnost prosilca za azil utemelji, potem lahko uporabi določbo, ki pravi, da je „potrebno“ začasno omejiti gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil.“ V predhodni sodbi U 2649/2006 z dne 11. 5. 2006 pa je Upravno sodišče navedlo tudi, da „drži, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi navedenih uradnih dokumentov s sliko, vendar pa za odločanje v azilnem postopku in za izdajo izkaznice prosilca za azil ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena do te mere, kot stopnjo verodostojnosti izkazujejo omenjeni trije dokumenti. Bistvo azilnega postopka zaradi njegove narave je v tem, da je vprašanje istovetnosti prosilca za azil lahko eno izmed elementov v celoviti presoji verodostojnosti tožnika in s tem dokazne ocene o tem, ali je tožnik dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi.“

5Pomemben je tudi argument z vidika prava EU, da je treba ob omejitvi gibanja oziroma osebne svobode upoštevati tudi načelo sorazmernosti oziroma test nujnosti, ker to izhaja iz tretjega odstavka 7. člena Direktive EU, št. 2003/9/ES, ki vsebuje formulacijo „če je to potrebno“ v povezavi s sodbami Sodišča EU v zadevah Kadzoev, C-357/09 PPU odstavek 64 in El Dridi, C-61/11 PPU odstavek 39 in 42. Enako tudi iz določila 19. člena Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (odstavek 10 do 15) izhaja, da je treba pri omejitvi osebne svobode prosilcem za mednarodno zaščito uporabiti strogi test sorazmernosti. V vsakem posamičnem primeru je treba ugotavljati, ali je tožnik sploh imel možnost priti z uradnim dokumentom v smislu Zakona o tujcih, zakaj je prišel brez tega dokumenta, ali obstaja dvom v zatrjevano identiteto; poleg tega pa mora tožena stranka zaradi strogega testa sorazmernosti v izpodbijanem sklepu utemeljiti vsaj predvidevanje, kako oziroma na kakšen način bo tožena stranka lahko ugotovila identiteto tožnika v času omejitve osebne svobode z zaznavno večjo stopnjo zanesljivosti, kot je tožnikova identiteta ugotovljena v času izdaje izpodbijanega akta. Tožena stranka v izpodbijanem aktu v ničemer ne utemelji, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. Še več. Celo sama tožena stranka v izpodbijanem aktu navaja, da sama osebnih podatkov tožnika preko pristojnih organov v njegovi izvorni državi ne sme preverjati, saj ji to prepoveduje določba 130. člena ZMZ. Na kakšen način bo torej lahko ugotovila identiteto tožnika in kako naj bi k temu pripomogla omejitev gibanja, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne pojasni. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu tako zgolj sklicuje na sklep, s katerim je bilo tožniku omejeno gibanje za tri mesece, torej sklep, ki je bil podlaga za omejitev gibanja, ki je že prenehala. Tožena stranka pa bi morala po mnenju tožnika podaljšanje gibanja obrazložiti in utemeljiti, za kar pa samo sklicevanje na prejšnji sklep gotovo ne more zadostovati, saj je podaljšanje omejitve gibanja možno le, če še vedno obstojijo razlogi za omejitev gibanja, ki pa morajo biti obrazloženi in utemeljeni s strani tožene stranke. Podaljšanje gibanja je samostojen ukrep in ne more iti zgolj za avtomatično nadaljevanje oziroma podaljšanje omejitve gibanja brez ustrezne obrazložitve in utemeljitve s strani tožene stranke. Tožena stranka pa dvoma v verodostojnost tožnikove identitete v izpodbijanem sklepu ni ugotovila in utemeljila, temveč je po mnenju tožeče stranke omejitev gibanja kar avtomatično podaljšala brez utemeljitve suma za istovetnost tožnika.

6Glede omejitve gibanja zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi Eurodac (3. alineja 1. odstavka 59. člena ZMZ) pa tožeča stranka pravi naslednje:

7Pristojni organ je prosilcu omejil gibanje na podlagi zadetka v bazi Eurodac, saj so bili prosilčevi prstni odtisi posredovani v bazo že s strani Bolgarije, dne 8. 10. 2012, ko je bil obravnavan kot tujec ter dne 19. 11. 2012, ko je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito. Vendar je po mnenju tožeče stranke avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v bazi Eurodac nepravilna. ZMZ določa, da tožena stranka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. Kot izhaja iz drugega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora pristojni organ pri odločanju po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, odločiti v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo dano. V kolikor pristojni organ odloči v mejah pooblastila, vendar ne v skladu z namenom, gre za nepravilno uporabo predpisa. Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na domnevno izrazito begosumnost tožnika in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, teh svojih trditev pa ni v zadostni meri obrazložila. Tožena stranka tako v izpodbijanem sklepu navaja, da je prosilec na policijski postaji navedel, da je bila njegova ciljna država Avstrija, pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je povedal, da želi v Francijo, saj ima tam brata, vendar tožena stranka niti ne pojasni, zakaj naj bi bilo to dejstvo takšno, ki bi narekovalo tako hud ukrep tožnika.

8Z izpodbijano odločbo je tožena stranka torej odločila v neskladju z namenom 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ, saj ni podanih prav nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da ima tožeča stranka namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka.

9Nadalje je potrebno še navesti, da Dublinska uredba sicer ne določa, kdaj se prosilcu v dublinskem postopku lahko omeji gibanje in je torej ta ureditev prepuščena posameznih državam članicam, vendar pa je Evropska Komisija že predložila predlog spremembe Dublinske uredbe, kjer med drugim tudi predlaga nov člen (27. člen), po katerem se gibanje prosilcem za azil lahko omeji le v izjemnih primerih, le če milejši ukrepi ne morejo biti uporabljeni in če obstaja občutno tveganje, da bo prosilec pobegnil. Avtomatična omejitev gibanja prosilcev za mednarodno zaščito v Dublin postopku torej ni predvidena.

10Tožena stranka bi morala, ko je ugotovila, da naj bi bil tožnik begosumen (čemur on sam izrecno nasprotuje in meni, da ni podana prav nobena okoliščina, ki bi to izkazovala) preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnika za eventualno izvedbo dublinskega postopka oziroma predaje Bolgariji kot državi članici odgovorni za obravnavo njegove prošnje. Poleg tega bi morala tožena stranka pri presoji, ali je omejitev gibanja tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito primerna, upoštevati, da se ta ukrep ne izvaja nad osebami, ki so storile kaznivo dejanje, ampak nad tujci, ki so zaradi življenjskega strahu pred preganjanjem pobegnili iz izvorne države. Predlaga, da se predmetni sklep tožene stranke odpravi.

11Tožba ni utemeljena.

12Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ko so prostor in druge okoliščine sicer v redu, vendar se počuti kot v zaporu in bi rad bil premeščen v Azilni dom. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja(5) in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.(6) Zato je treba glede na kratko povzeti opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi, in primerljivo prakso izvajanja tovrstnih ukrepov v Centru za tujce Postojna, v povezavi z upravno-sodno prakso Upravnega sodišča (npr. I U 1369/2012-38 z dne 18. 9. 2012) in ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011) izpodbijani akt šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave.

13Ob tem je treba v izhodišču razsodbe izpostaviti tudi, da ukrep omejitve osebne svobode v Dublinski uredbi sicer ni predviden, vendar pa to ne pomeni, da izpodbijani ukrep ne spada v okvir prava EU oziroma da tožena stranka z izpodbijanim ukrepom ne izvaja prava EU v smislu 1. odstavka 51. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Predmetni ukrep odvzema osebne svobode je namreč v funkciji izvrševanja določbe 78. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU), ki se nanaša na skupno politiko o azilu; je tudi del postopkov za sprejem prosilcev za azil, ki so urejeni v Direktivi št. 2003/9/ES o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil, ki v določilu 3. odstavka 7. člena predvideva omejitev gibanja prosilcu za azil na določeno področje iz razlogov javnega reda ali zakonskih razlogov. Zato izpodbijani ukrep spada v okvir ureditve pravice do svobode iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

14Tožeča stranka ima prav, da se tožena stranka nepravilno sklicuje na prakso Vrhovnega sodišča, češ da je dvom v istovetnost v konkretnem primeru podan, ker istovetnost tožnika ni z gotovostjo ugotovljena z uradnim dokumentom s sliko. V tovrstnih zadevah namreč ni več sporno niti z vidika sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je istovetnost z gotovostjo ugotovljena na podlagi predložitve verodostojnega uradnega dokumenta s sliko; vendar pa v azilnih postopkih ni nujno identitete prosilcev ugotavljati s stopnjo gotovosti, ampak zaradi nezmožnosti potovanja z uradnimi dokumenti iz objektivnih razlogov ali zaradi nezmožnosti izdaje uradnih dokumentov beguncem v izvorni državi zadošča nižji dokazni standard ugotavljanja identitete prosilcev. Omejitev osebne svobode pa je dopustna samo, če je predhodno ugotovljen dvom v zatrjevano identiteto prosilca, kar je nenazadnje potrdilo Vrhovno sodišče v sklepu, ko je odločalo v postopku odvzema osebne svobode tožniku v tej zadevi pred slabima dvema mesecema (I U 63/2013 z dne 28. 2. 2013, odst. 8).

15Nadalje ima tožeča stranka tudi prav, da bi morala tožena stranka v izpodbijani odločbi, kjer gre za podaljšanje odvzema osebne svobode za 1 mesec bolj določno in ponovno opredeliti, da še vedno obstaja dvom v zatrjevano identiteto tožnika.(7) Tožena stranka tega ni storila dovolj določno in jasno, vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi akta ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve in sicer zaradi ugotovitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi v sodbi I Up 63/2013 v povezavi z posameznimi deli izpodbijanega sklepa, ki pa se nanašajo na pravno relevantne okoliščine dvoma v tožnikovo identiteto. Vrhovno sodišče je namreč, ko je presojalo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v prvotnem postopku, ko je šlo za odvzem osebne svobode v trajanju 3 mesecev, da se je tožnik v Bolgariji, ko je zaprosil za azil, predstavil pod drugim imenom in sicer kot B.B., zatrjeval pa je tudi drugo državljanstvo in sicer, da je iz Alžirije in ne iz Tunizije. Vrhovno sodišče se je že izreklo o tem, da tožnikovo pojasnilo, da se je bal, da bi ga vrnili v Turčijo, „ne more ovreči dvoma o njegovi sedaj zatrjevani identiteti“ (ibid. odst. 9). Tožena stranka je v izpodbijanem aktu drugačno predstavljanje tožnika v Bolgariji izpostavila, kar je relevantno za presojo zakonitosti akta. Glede na pravnomočno stališče Vrhovnega sodišča bi torej tožnik dvom v istovetnost odpravil, če bi predložil kakšen dokument, ki bi dovolj verodostojno potrjeval njegovo zatrjevano identiteto. Tožnik je bil na glavni obravnavi v zvezi s tem zaslišan in je povedal, da je poskušal pridobiti vozniško dovoljenje, za kar je prosil prijatelja, vendar je na uradu dobil odgovor, da mora osebno dvigniti dokument. s svojci v Tuniziji, kjer ima očeta in mamo, pa nima stikov. Iz prošnje pa je razvidno, da naj bi mu potni list ukradli v Turčiji, kar je upoštevalo tudi Upravno sodišče v prvotnem postopku. Okoliščine dvoma v zatrjevano identiteto, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v prvotnem postopku, tako ostajajo, ker jih tožnik ni uspel spremeniti s predložitvijo kakšnega osebnega dokumenta. Ali bi ga realno lahko pridobil iz Tunizije, ali ne, na zakonitost odločitve ne more vplivati, ker je dvom pravnomočno ugotovljen v prvotnem postopku. Z vidika 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ je torej izpodbijani akt zakonit.

16Vrhovno sodišče se je v sodbi v zadevi I Up 63/2013 tudi že izreklo o okoliščini, ki je ravno tako pravno relevantna v tej zadevi, da je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC in glede tega v vmesnem času ni prišlo do sprememb; tožnik pa je poleg tega po mnenju Vrhovnega sodišča izkazal izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, ker je večkrat prečkal ilegalno državne meje in niti v Bolgariji niti na Hrvaškem ni počakal na odločitve pristojnih organov in da je imel ciljno državo, ki ni Slovenija (bodisi Avstrijo ali Francijo) (ibid. odst. 9). Te okoliščine se niso spremenile oziroma tožnik v tožbi in na zaslišanju ni navedel drugih okoliščin, ki bi zgoraj navedene, o katerih je Vrhovno sodišče že razsodilo, prikazalo v drugačni perspektivi. Na glavni obravnavi sicer ni bilo predstavnika tožene stranke, vendar je svetovalka za begunce pojasnila, da je predviden razgovor s tožnikom glede odločanja po Dublinski uredbi, kar pomeni, da ni izkazano, da postopek po Dublinski uredbi ne bi več tekel. Izpodbijani akt zato ni nezakonit z vidika 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ.

17Vrhovno sodišče se je v navedeni sodbi opredelilo tudi do nujnosti ukrepa (ibid. odst. 11-12) in je ocenilo, da ne bi bilo mogoče doseči istega legitimnega cilja, če bi se ukrep izvajal, kje drugje, kot v centru za tujce, tožnik pa v tožbi ni argumentiral ali predložil kakšnega dokaza, ki bi navedeno ugotovitev Vrhovnega sodišča lahko postavili v drugačno perspektivo.

18Iz povedanega sledi, da čeprav je izpodbijani akt slabo obrazložen, ta napaka ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve glede na vsebino tožbenih ugovorov in tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi (2. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1). Iz njegovega pričanja tudi izhaja, da je pod zdravniškim nadzorom tudi v Centru za tujce (zaradi bolezni mehurja), zato njegova premestitev v Azilni dom ni izkazana kot nujna.

19Sodišče pa je tožbi ugodilo samo v tem smislu, da je iz izreka izpodbijane odločbe črtalo besedilo /.../ „oziroma do pravnomočno končanega postopka v zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti in dublinskim sklepom o vračanju v Bolgarijo,“ /.../, kajti glede na besedilo 4. odstavka 51. člena ZMZ zadošča, da je tožniku podaljšana omejitev gibanja oziroma osebne svobode do prenehanja razlogov, vendar najdalj za en mesec. Črtano besedilo namreč povzroča zmedo glede na to, da ne teče samostojen postopek v zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti, izdaja t.i. dublinskega sklepa pa je v času upravnega spora še negotovo dejstvo.

20Na tej podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo (6. odst. 213. člena ZUP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 27. člena in s smiselno uporabo 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in je črtalo odvečen del izreka, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

--------

opomba (1) : Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001.

opomba (2) : Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003.

opomba (3) : Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008.

opomba (4) : Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001.

opomba (5) : Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985.

opomba (6) : Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4.

opomba (7) : Po določbi četrtega stavka 4. odstavka 51. člena ZMZ se namreč omejitev lahko podaljša še za en mesec, če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo.