VSL sklep I Cp 2105/2015

I. Pritožba se zavrne in se sklep o stroških (III., IV. in V. točka izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da se ugotovi, da je nepremičnina z ID znakom ... skupna lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov večstanovanjskih stavb z naslovom B. 29, 31, 33, 35 in 37 in se pri navedeni nepremičnini, ki v naravi predstavlja dvoinpolsobno stanovanje št. 3 v pritličju v izmeri 64,76 m2 z balkonom in s kletjo z isto številko v kletni etaži v stavbi B. 35, vknjiži pravica skupne lastnine v korist na ime vsakokratnih lastnikov posameznih delov, ki so razvidni iz II. točke izreka. V III., IV. in V. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in sicer, da je tožeča stranka dolžna plačati 18. toženi stranki Š. B. stroške postopka v višini 739,90 EUR, v 15-ih dneh, toženim strankam, navedenim v IV. točki izreka pa stroške postopka v višini 1.812,59 EUR v 15-ih dneh, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. Zahtevek tožeče stranke, da so ji tožene stranke dolžne solidarno plačati stroške pravdnega postopka, je zavrnilo.

2Zoper stroškovno odločitev (sklep o stroških) se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje sodišče sodbo razveljavi (v izpodbijanem delu) in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, podredno, da jo spremeni tako, da toženim strankam naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Odločitev sodišča je v stroškovnem delu napačna. Sodišče v obrazložitvi sodbe v 6. točki zgolj prepiše dikcijo zakonske norme 157. člena ZPP, ne pojasni pa svoje obrazložitve, iz katere bi izhajala utemeljenost zaključka, da tožene stranke niso podale povoda za tožbo, sodbe se v tem delu ne more preizkusiti. V kolikor je sodišče navedeno dejstvo upoštevalo iz odgovorov na tožbo, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, sodišče je namreč sodbo tožeči stranki poslalo skupaj z odgovori na tožbo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko se je postavilo na stališče, da tožene stranke niso dale povoda za tožbo, saj so tožene stranke že v letu 2012 sklenile Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, v kateri je bilo izrecno navedeno, da naj bi bila sporna nepremičnina, hišniško stanovanje z ID znakom ..., skupni del stavbe ... z naslovom B. 35 do 37, na podlagi navedene pogodbe je bila izvedena sprememba lastninske pravice v zemljiški knjigi. O sklepanju pogodbe niti tožene stranke niti takratni pooblaščenec toženih strank niso obvestili tožečih strank oziroma etažnih lastnikov stavb z naslovom B. 29, 31 in 33. O sklenjeni pogodbi etažni lastniki niso bili obveščeni niti kasneje. Tožene stranke so tako z aktivnim ravnanjem, to je s sklenitvijo navedene pogodbe, dale povod za tožbo. Odločitev je tudi protispisna, saj iz dokumentacije, ki se nahaja v spisu, nedvoumno izhaja, da so tožene stranke v letu 2012 popolnoma izključile etažne lastnike z naslovom B. 29, 31 in 33. Sodišče je glede stroškovnega zahtevka tožeče stranke napačno uporabilo tudi materialno pravo, saj tožeče stranke spora izvensodno sploh ne bi mogle urediti. Tožeče stranke so se pri utemeljenosti zahtevka sklicevale na določilo 100. člena SPZ, določba tega člena ne daje pravne podlage, na podlagi katere bi tožeče stranke, ki so samo nekateri etažni lastniki, izvensodno uveljavljale in uresničevale svoje pravice glede varstva lastninske pravice. 100. člen SPZ daje izrecno pravno podlago za vložitev neposredne tožbe pred sodiščem, izvensodna rešitev spora bi bila mogoča zgolj in samo s sklenitvijo pogodbe, ki bi jo morali podpisati vsi etažni lastniki stavb z naslovom B. 29, 31 in 33 in ne samo trije. Sodišče je izrecno ugotavljalo aktivno legitimacijo tožečih strank in se oprlo na 100. člen SPZ. Sodišče bi glede na določila SPZ in glede na aktivno ravnanje toženih strank v letu 2012 moralo ugoditi tožbenemu zahtevku tudi glede povrnitve pravdnih stroškov. IV. točka izreka sodbe ni določna in iz nje ni mogoče ugotoviti, kakšna je obveznost tožečih strank do toženih strank in sicer, ali gre za solidarno obveznost oziroma ali je ta obveznost razdelna, izrek izpodbijane sodbe je v IV. točki nerazumljiv.

31. do 17. tožena, 19. do 20. tožena in 22. do 40. tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotujejo in predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljena je pritožbena navedba, da se sodbe sodišča prve stopnje oziroma sklepa o stroških ne more preizkusiti in da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je res o stroškovni odločitvi navedlo skope razloge, vendar je bilo odločitev mogoče preizkusiti, saj je navedlo, da so tožene stranke v odgovorih na tožbo pripoznale zahtevek in pri tem navedle, da so imele tožeče stranke možnost spor rešiti izvensodno. Takšni razlogi utemeljujejo uporabo 157. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške.

6Tožeča stranka tudi v pritožbi ne navaja, da bi poskusila spor rešiti izvensodno, iz napačnega razloga, ker meni, da izvensodna rešitev sploh ni bila mogoča. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo, preden je odgovore na tožbo vročilo tožeči stranki, s tem je res kršilo določbe postopka, tako da bi, če bi tožeča stranka v pritožbi zatrjevala, da je tožene stranke pozvala na rešitev spora pred vložitvijo tožbe, to predstavljalo upoštevno in dopustno pritožbeno novoto, s čemer bi bila zagotovljena tudi kontradiktornost. Vendar pa takšnih trditev tožeča stranka v pritožbi ne podaja in ni sporno, da pred vložitvijo tožbe tožeča stranka toženih na izvensodno rešitev nikoli ni pozvala, zato se na kršitev določb postopka s tem v zvezi tožeča stranka neutemeljeno sklicuje.

7Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko se je postavilo na stališče, da tožene stranke niso dale povoda za tožbo. Ločiti je namreč treba poseg v pravico oziroma vzrok za tožbo ter povod za tožbo. Poseg je namreč vzrok za sodno varstvo (v konkretni zadevi je vzrok v izpostavljeni pogodbi), medtem ko je treba šteti, da toženec povod za tožbo da takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov nujna sodna intervencija. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka tožbo vložila, ne da bi toženo stranko pred tem pozvala na izvensodno rešitev spora. V zvezi s tem je zmotno stališče tožeče stranke, da le-ta sploh ni mogoča, saj tudi sama navaja, da bi bilo izvensodno spor mogoče rešiti le s pogodbo. Ali in koliko lastnikov stanovanj bi pogodbo moralo podpisati pri tem ne more biti odločilno. Sodišče je res podalo razloge tudi glede uporabe 100. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), vendar le v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke. Tudi navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je tako neutemeljena.

8Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi bil v IV. točki izrek nerazumljiv, ker ni mogoče ugotoviti, kakšna je obveznost tožečih strank do toženih strank, in sicer, ali gre za solidarno obveznost oziroma ali je ta obveznost razdelna. Ker bi morala biti nerazdelna obveznost razvidna iz izreka in se ne domneva, je obveznost deljiva.

9Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu stroškovnega dela odločitve tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločitev o stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben (154. in 165. člen ZPP ter 155. člen ZPP).