VSL sodba I Cpg 606/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta prva in druga tožeča stranka uveljavljali od tožene stranke plačilo odškodnine. Tožeči stranki je bilo naloženo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 1.302,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo vse njene dokazne predloge. Naziranje sodišča, da so dokazni predlogi nepotrebni zaradi pomanjkanja protipravnosti - objektivne žaljivosti spornega članka - je v procesnem smislu zmotno. V tožbi se je vsebinsko pojasnjevala neresničnost spornih izjav, zgodovina poslovnih razmerij med akterji članka in spori, ki izvirajo iz njih, kar je pomembno za razumevanje vseh okoliščin zatrjevane kršitve in za samo opredelitev protipravnosti ravnanja. Izpostavlja, da je svoboda izražanja zakonsko omejena. Izjava mora biti resnična, ozirati pa se je treba tudi na ugled in pravice drugih. Navajanje nepreverjenih trditev, pa čeprav gre za navedbe drugih oseb, novinarja ne razrešuje obveznosti preverjanja informacij, saj so le-te lahko neresnične. Podani so bili številni relevantni dokazi, s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti neresničnost spornih navedb. Sodišče pa je z njihovo zavrnitvijo kršilo pravila postopka, nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Kršene so bile določbe 1., 2., 3. in 5. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Vse informacije je tožena stranka objavila kot gotova dejstva, četudi so podane v obliki neposrednih navedkov. S tem novinar ni izpolnil svoje dolžne, poklicne skrbnosti. O nerealiziranih dogovorih, predpogodbi in drugih pomembnih okoliščinah poslovnega (ne)sodelovanja med akterji članka bi moral biti za pravilno pravno presojo zaslišan nekdanji zakoniti zastopnik A. A. Dovolj jasno in substancirano je bilo navedeno, o čem bodo izpovedovale posamezne priče, in šele na podlagi njihovega zaslišanja bi lahko sodišče ocenilo obstoj posebnih okoliščin, ki opravičujejo prisojo odškodnine. Izjava B. B. je bila podana z namenom očrnitve in okrnitve ugleda ter dobrega imena tožeče stranke. Nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi pasivnost gospoda C. prispevala k negativni konotaciji navedb v članku. Tudi obseg škode je glede na posebnost določila 183. člena Obligacijskega zakonika(2) vprašanje materialnega prava. Zaradi razrešitve vprašanja obstoja in višine škode bi moralo sodišče prve stopnje izvesti vse predlagane dokaze. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vključno s stroškovnimi posledicami.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvo sodišče je pravilno našlo materialnopravno izhodišče v določbi 183. člena OZ. Pravna oseba že pojmovno ne more trpeti duševnih bolečin, zato po 183. členu OZ zadošča poseg v pravico do ugleda in dobrega imena. Prvo sodišče se je pravilno osredotočilo na vprašanje, ali je mogoče toženi stranki očitati protipravno ravnanje kot predpostavko njene odškodninske odgovornosti. V primeru, da sporni članek že po objektivnih merilih protipravno posega v ugled in dobro ime pravne osebe, ji za takšen poseg pripada pravična denarna odškodnina. Sodišče prve stopnje ni zaznalo protipravnosti v ravnanju tožene stranke in je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevek utemeljeno zavrnilo.

6Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da:

- je avtor članka ustvaril dobro vidno distanco med seboj in viri informacij, na katere se je skliceval;

- je kontekst, iz katerega izvirajo sporne trditve oz. navedbe o zapletih glede zemljišč v denacionalizacijskem postopku, predstavljen objektivno;

- izjave, ki izražajo negativno konotacijo, predstavljajo mnenje direktorja podjetja Y B. B., enega izmed uporabnikov funkcionalnih zemljišč v industrijski coni, izjave pa so zapisane v navednicah in dosledno z dodatkom, da gre za trditve in stališča B. B.;

- je od povprečnega bralca mogoče pričakovati, da bo članku, tudi zaradi treh fotografij, ki ga spremljajo, pripisal zasledovani pomen - da gre za B. B.-jevo neodobravanje C.-jevih dejanj, ne pa za vrednostno sodbo pisca članka;

- gre pri navedbah glede suma davčne utaje za prepričanje malih delničarjev podjetja X, pri čemer so sporne navedbe o anuliranju bilančnega dobička citirane s spletne strani malih delničarjev in dopolnjene z izjavo njihovega predstavnika D. D.

7Dokazna ocena prvega sodišča je življenjsko prepričljiva in logična ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Pritrditi je razlogovanju prvega sodišča, da je vprašanje protipravnosti moč razrešiti že zgolj na podlagi samega članka z dne 31. 1. 2011. Nobene potrebe ni bilo, da bi sodišče izvedlo tudi preostale predlagane dokaze. Res je, da morajo novinarji o dogajanju poročati čim bolj objektivno in verodostojno, kadar s svojim pisanjem posegajo v pravice drugih. To pa ne pomeni, da so dolžni preprečiti objavo vsakršnih neresnic ali subjektivno obarvanih stališč, kot pravilno razloguje prvo sodišče, kar pa je treba pregledno označiti. V obravnavani zadevi je temeljno, da je novinar povzemal mnenje sogovornika, in to tudi ustrezno označil. S tem, ko je novinar navedel vire z imeni in priimki ter poskušal, čeprav neuspešno, pridobiti tudi C.-jev odziv, kar je v članku ustrezno označeno, je zadostil pogojem v zvezi s profesionalno skrbnostjo, ki velja v novinarski stroki. Zato so zmotni in neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvah Kodeksa novinarjev Slovenije. Avtor je, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, ustvaril dobro vidno distanco med seboj in viri informacij. Kot je bilo že prej pojasnjeno, dolžnost preverjanja podatkov ni neomejena, saj bi bila kot takšna nezdružljiva z interesom javnosti do obveščenosti. Pritrditi je tudi stališču prvega sodišča, da posamezni elementi senzacionalističnega pisanja – sorazmerno velik naslov „Bogataš C. ...?“ in retorično vprašanje o C.-jevih „apetitih“ – niso taki, da bi kljub negativni konotaciji nevtralizirali pravico do svobode izražanja in interes javnosti do obveščenosti. Le-ta je v obravnavani zadevi podan, saj gre za spremljanje javnega nastopanja lastnika, kot poudarja prvo sodišče – ekonomsko vplivnega konglomerata podjetij. Poleg tega pa je pri poročanju o vidnejših akterjih v gospodarstvu legitimni interes javnosti do obveščenosti še širši, kar izhaja tudi iz določbe 17. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

8Ne drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka vse informacije objavila kot gotova dejstva. Iz članka jasno izhaja, da gre predvsem za mnenje enega izmed uporabnikov funkcionalnega zemljišča v industrijski coni. Razčiščevanje vprašanj v zvezi z nerealiziranimi dogovori, predpogodbami itd. in s tem povezano predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika A. A. odločitve v ničemer ne more spremeniti. Bistveno je, da je tožena stranka ravnala v skladu s Kodeksom novinarjev Slovenije, Zakonom o medijih ter skladno s profesionalno skrbnostjo, ki velja v novinarski stroki. Zato je povsem nepomembno, kakšni so bili dogovori med uporabniki funkcionalnih zemljišč v industrijski coni.

9Zaradi odsotnosti protipravnosti tudi ni bilo pogojev za ugotavljanje obsega škode in izvajanje dokaznega postopka v povezavi z njenim obstojem in višino.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila omemba tožeče stranke zgolj v funkciji prikaza C. C. kot vplivnega akterja v gospodarskem življenju. To pa še poudarja javni interes za poročanje o njegovem vedenju. Pravilna je percepcija o nevarnosti, da bi se slab ugled vodilnih oseb v podjetjih avtomatično odražal kot škoda podjetij samih, ker bi to lahko vodilo v množično vlaganje tožb v imenu neke pravne osebe, čeprav bi šlo le za orodje dejanske užaljenosti, prizadetosti in maščevanja visokega funkcionarja te pravne osebe.(3)

11Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je bila pritožba zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni bistveno prispeval k razrešitvi zadeve, zato stroške, ki jih je v zvezi z njim imela tožena stranka, nosi sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

---------------

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

Op. št. (2): Ur. list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.

Op. št. (3): Primerjaj Vuksanović, I: Je res potrebna okrepljena obramba ugleda pravnih oseb, Pravna praksa, 2014, št. 15.