VSL sodba II Cp 720/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se dosojena odškodnina zniža na 4.000,00 EUR (za 1.000,00 EUR), vsaka stranka pa krije svoje stroške postopka na prvi stopnji, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku za škodo, ki jo je utrpel zaradi naleta osebnega vozila, odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2012. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 761,67 EUR.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz pritožbenih razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodišče nekritično presodilo izvedeniško mnenje in izpoved tožnika. Ta je filmsko prikazal dogodek, kar pa je neprepričljivo, posebej upoštevaje izpoved priče M. P., da je šlo za rahel trk, saj se je s prednjim delom vozila le dotaknila tožnikove noge. Tudi priča C. ni potrdila, da bi tožnik padel na havbo. Če bi prišlo do silovitejšega trčenja, bi tožnik gotovo utrpel zlom goleni. Tudi izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je šlo za blag trk, zato ni jasno, zakaj je sodišče poklonilo vero tožniku. Izvedenec je glede natega vratnih mišic in poškodbe kolena res dopustil možnost, da sta posledici obravnavanega škodnega dogodka, vendar to ni ugotovljeno s potrebno stopnjo gotovosti. Izvedenec je tudi pojasnil, da bi lahko prišlo do poškodbe rame zaradi zadetja v zunanjost avtomobila ali zaradi močnega prijema, kjer te potegne naprej. Glede na izpoved priče M. P., da je šlo za rahel trk, kjer se je s prednjim delom vozila le dotaknila tožnikove noge, pri čemer je tožnik po trku obstal na obeh nogah, do poškodbe rame ni moglo priti. Zato tudi ni mogel utrpeti udarca v roko. Tega je tožnik zatrjeval šele 16 dni po poškodbi. Toženka ocenjuje, da za nateg vratne hrbtenice, zvin kolena, zvin rame in udarec v ramo, vzročna zveza ni podana. Napačna je ugotovitev, da zahtevek ni zastaran. Višina dosojene odškodnine je previsoka, saj je sodišče nekritično upoštevalo mnenje medicinskega izvedenca. Glede na poškodbe tožnika bi znašala pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem največ 2.200,00 EUR, kar je v skladu s primerljivo sodno prakso. Odškodnina iz naslova strahu bi lahko znašala največ 400,00 EUR. Sodišče bi stroške moralo odmeriti glede na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP, tako da bi vsaka stranka krila svoje stroške. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek tožnikov v izpodbijanem delu zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovoril tožnik in prerekal podane pritožbene navedbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Čeprav pritožba izrecno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbenega očitka ne obrazloži. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da vsebuje izpodbijana sodba vse pravno relevantne razloge o odločilnih dejstvih, ki so sistematično pojasnjeni in medsebojno skladni, zato očitana kršitev ni podana.

6Pritožbena graja dokazne ocene sodišča o poteku škodnega dogodka in posledicah, ki jih je tožnik utrpel v prometni nezgodi, ni utemeljena. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj se je oprlo predvsem na mnenje izvedenca medicinske stroke mag. A. A., ki je kljub upoštevanju trditev, da je zavarovanka tožene stranke z relativno nizko hitrostjo (30 km/h) trčila v tožnika, ko je prečkal cesto na prehodu za pešce, zaključil, da je slednji v nesreči utrpel odrgnino, udarnino in manjšo udarninsko raztrganinsko rano leve goleni, nateg vratnih mišic, lažji zvin desne rame in lažji zvin levega kolena ter udarnino leve roke. Sodišče se je v 19. točki sodbe do nastanka vsake od posledic še posebej opredelilo, upoštevajoč mnenje izvedenca ob neposrednem zaslišanju, ko mu je bil predočen tudi potek nezgode, kot ga je zaznala voznica vozila M. P. Pritožbeno sodišče zato sledi razlogom sodišča prve stopnje, da so v vzročni zvezi z nezgodo tudi v pritožbi izpostavljene posledice: nateg vratnih mišic, poškodba levega kolena, rame in udarec v roko. Pritožnica je v postopku imela možnost, da v primeru dodatnih strokovnih pomislekov v mnenje izvedenca predlaga novega izvedenca, a tega ni storila, zgolj s poudarjanjem njenega videnja nezgode in laičnega predvidevanja posledic pa drugačne odločitve ne more doseči. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na pričo M.C., saj je ta navedel, da samega trka ni videl, slišal pa je tožnika zavpiti, torej ne gre za pričo, na katero bi se sodišče lahko oprlo glede položaja tožnika v sami nezgodi. Tudi izvedenec medicinske stroke je upošteval, da tožnik ob trku ni padel na tla ter je šlo za blagi trk.

7Glede na obstoj posledic, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zdravljenje potekalo do 18. 5. 2011, ko se je končala fizioterapija leve roke. Triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 17. 1. 2014 zato še ni potekel.

8Tožnikova poškodba sodi v skupino lahkih telesnih poškodb po 1. in 2. stopnji Fischerjeve lestvice. Oškodovanec ni trpel hudih telesnih bolečin, srednje hude so se v stalni obliki kazale približno tri tedne, nato pa so popustile in bile v blagi obliki prisotne še dva meseca, ter se nato občasno pojavljale v kolenu in desni rami do dva meseca, v vratu pa do pol leta. Tožnik je bil desetkrat pregledan pri različnih zdravnikih, osemkrat je opravil rentgen in desetkrat fizioterapijo, drugih nevšečnosti ni trpel. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 4.200,00 EUR določena nekoliko previsoko. Toženka se v pritožbi sklicuje na primere iz sodne prakse, glede katerih pa navede le nominalni znesek dosojene odškodnine, ne pa njegove prevedbe v povprečno plačo, s katero sodišča običajno izražajo primerjavo medsebojnih odškodninskih primerov. Vendar pa so kljub temu v pritožbi navedene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju za primerljivo škodo nižje (v zadevi II Ips 644/2007 3,6 plače, DoR 160/2010 dve plači, II Ips 248/2009 3,29 plače in II Ips 61/2009 2,97 plače - lažja zadeva), prav tako pa so nižje tudi odškodnine za primerljivo starostno skupino, ki jih je v sodni praksi poiskalo sodišče (II Ips 39/2009, II Ips 661/2006, II Ips 608/99). Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem znaša 3.200,00 EUR, zato je v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določila petega odstavka 358. člena ZPP.

9Neutemeljena je pritožbena graja dosojene odškodnine za prestani strah v višini 800,00 EUR. Tožnik je glede na svojo starost nedvomno utrpel pravno priznani sekundarni strah za izid zdravljenja, dosojena odškodnina je nižja od ene povprečne plače ter tako ni previsoka.

10Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR, uspel pa je z zahtevkom v višini 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato ocenilo, da je glede na okoliščine primera, ko je tožnik sicer uspel z manj kot polovico zahtevka, vendar pa je v pravdi imel pooblaščenca, tožena stranka pa ne, utemeljena uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri krije vsaka stranka svoje stroške postopka, tako na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku.