VSM sodba I Cp 966/2015

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu in stroškovnem delu (točki I. izreka) potrdi sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v 15 dneh plača 4.376,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2014 do plačila in pravdne stroške v znesku 1.105,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka I. izreka). V presežku, od prisojenega zneska do vtoževanih 6.676,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2014 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 263,67 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III. izreka).

2Zoper obsodilni del sodbe se zaradi bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izrečenih groženj, saj je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbi tožnika, čeprav je nobena od zaslišanih prič ni potrdila. Ker tožnik ni uveljavljal odškodnine za telesne bolečine, mu tudi ni mogoče priznati odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem, saj ne gre za pravno priznano škodo, sodišče prve stopnje pa je v tem delu odločilo izven postavljenega zahtevka. Odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, prestanega strahu in kršitve osebnostnih pravic ocenjuje za pretirano. Tožnik je še vedno sposoben sam skrbeti zase in ne potrebuje pomoči, na vikend se vozi z avtomobilom, upravlja z dvojnim gospodinjstvom, zato mu sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti, ko je navajal težave, ki mu jih povzročajo tablete. Strah gre pripisati predvsem njegovim osebnostnim predispozicijam, ki jih je opisal izvedenec v izvedenskem mnenju, normalen človek takšnega strahu ne bi občutil. Tožnik se neutemeljeno izogiba javnih mest, saj ga toženec ni nikdar nameraval poškodovati ali ogrožati. Prav tako je sodišče neutemeljeno verjelo tožniku, da se je počutil osramočenega pred tretjimi, saj mu ni nikoli grozil, A.J. pa je izpovedala, da groženj ni jemala resno. Neutemeljeni so očitki, da tožnik čuti sram pred njo in njenim sinom B.J., saj sta tožnik in A.J. v zvezi že 22 let. Tudi sosed B.D. je izpovedal, da ni nikoli spraševal tožnika o grožnjah. Graja tudi odločitev o premoženjski škodi, saj ni nobenih dokazov, da bi tožniku poškodoval avtomobil, ki je bil v času poškodbe star že 23 let in ni mogel biti brez poškodb do škodnega dogodka. Nemogoče je tudi, da bi lahko tožnik zgolj s pestmi in nogami povzročil takšne poškodbe, kot so sedaj na avtomobilu, saj bi ob tem zagotovo tudi sam utrpel poškodbe. Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je A.J. tožniku opisala, kakšne poškodbe je toženec povzročil na avtomobilu, to iz trditev strank in izpovedb prič ne izhaja. Prav tako je pretirana odškodnina za premoženjsko škodo. Izvedensko mnenje povzema zgolj izračun stroškov enega ponudnika, saj lahko cene na trgu bistveno odstopajo, izvedenec bi zato moral pridobiti vsaj tri različne ponudbe. Sicer pa premoženjska škoda pomeni izgubo vrednosti poškodovane stvari glede na stanje pred poškodbo, zato bi izvedenec moral oceniti tržno vrednost 23 let starega avtomobila pred poškodbo in njegovo vrednost po poškodbi. Takšen avtomobil je bil pred poškodbo vreden zgolj 500,00 EUR, zato bo tožnik s prejeto odškodnino obogaten. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je toženec tožniku v letih 2011, 2013, 2014 in 2015 večkrat grozil, da ga bo ubil, je prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, zato jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Toženec je bil za dve izmed ugotovljenih groženj (dne 17. 9. 2011 in dne 18. 9.2011), ko je tožniku rekel, da ga bo ubil oziroma „zaklal“, pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, zato sodišče prve stopnje glede teh dogodkov dejanskega stanja ni samo ugotavljalo (14. člen ZPP). Glede ostalih izrečenih groženj, ki so se nadaljevale v letih 2013, 2014 in 2015 (vsaj 9 dogodkov, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točki 11.) je sodišče prve stopnje verjelo prepričljivi in jasni izpovedbi tožnika, ki je povedal, da vodi evidenco tožnikovih groženj, jih opisal in izpovedal, na kakšen način so bile izrečene (bodisi po telefonu, bodisi preko toženčeve matere in tožnikove partnerke A.J. ali neposredno tožniku). A.J. sicer ni želela obremeniti toženca in je izpovedala, da na toženčeve besede ni polagala pozornosti, ker je to govoril vinjenem stanju, vendar pri oceni njene izpovedbe ni mogoče spregledati, da gre za toženčevo mater, in da je bil tožencu v sodnem postopku izrečen ukrep prepovedi približevanja svoji materi. Res je, da sta tudi zaslišani priči B.J. (toženčev brat) in B.D. (toženčev sosed) izpovedali, da o grožnjah ne vesta ničesar, vendar je sodišče prve stopnje tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik za dve izmed groženj že obsojen, utemeljeno sledilo izpovedbi tožnika.

7Glede na več let trajajoče verbalno nasilje toženca, ki tožniku grozi z ubojem, je sodišče utemeljeno verjelo tožniku, da ga je bilo ob vsaki takšni izrečeni grožnji strah in da se zaradi tega tudi izogiba nekaterim krajem, kjer bi lahko srečal toženca, četudi toženec svoje grožnje napram njemu ni poskusil uresničiti. Neutemeljena je pritožbena graja, da je strah pripisati osebnostnim lastnosti tožnika, ki je anksiozen. Osebne lastnosti nimajo vpliva na obstoj vzročne zveze med toženčevim dejanjem in škodnim dogodkom, saj mora odgovorna oseba poškodovanca sprejeti takšnega, kakršen je in ne more računati na oškodovanca brez posebnih duševnih lastnosti(1). Sicer pa je pričakovati, da bi bilo tudi oškodovanca z običajnimi duševnimi lastnostmi ob večkratnih grožnjah z ubojem strah.

8Prav tako neutemeljeno pritožba graja dejansko stanje glede ugotovljenih tožnikovih duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o izrečenih grožnjah, je prepričljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožniku, da se je zaradi izrečenih groženj počutil nelagodno, ponižanega in nemočnega in da se je tako tudi počutil pred drugimi, tudi njemu dobro znanimi osebami - svojo partnerko A.J., njenim sinom B.J. in sosedom B.D., s čimer je bilo poseženo v njegovo dostojanstvo. Pričam A.J., B.J. in B.D., ki o grožnjah niso izpovedale, kot je bilo že pojasnjeno glede na prepričljivost ostalih dokazov ni sledilo. Prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko je toženec tožniku večkrat grozil prav preko svoje mame A.J., ki je nato te grožnje sporočala tožniku, ni slediti pritožbi, ki skuša minimizirati ugotovljeno škodo z dejstvom, da partnerka tožnika in toženca dobro pozna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostnih pravic.

9Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ima podlago v dejanskem stanju, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Dejansko stanje glede škode, ki jo je tožnik utrpel in jo še trpi zaradi toženčevega verbalnega nasilja, je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot skladno in strokovno prepričljivo in mu je zato v celoti sledilo, toženec pa na ugotovitve v izvedenskem mnenju ni imel nobenih pripomb. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da se je pri tožniku zaradi izkušnje življenjske ogroženosti razvila posttravmatska stresna motnja, ki se je gotovo razvila po prvih dogodkih v letu 2011 in da se tožnik pred tem ni zdravil zaradi psihičnih težav. Tožnik ima sicer specifični kognitivni upad na področju pozornosti, vizualnega spomina in izrazito upočasnjenost, osebnostno pa je izrazito anksiozen in zaskrbljen, vendar ti dejavniki niso vzrok posttravmatske stresne motnje, ki jo je sodišče prve stopnje tudi natančno opisalo. Tudi tožnikova izpovedba, da zaradi groženj slabše spi, da je zaradi tega slabše njegovo fizično počutje čez dan in da velikokrat ni sposoben opravljati osnovnih domačih opravil, kot so pospravljanje, kuhanje, nakup življenjskih potrebščin, in da zaradi stranskih učinkov zdravil včasih ni sposoben voziti avtomobila ali delati z nevarnimi orodji, je podprta z ugotovitvami izvedenca psihiatrične stroke, zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu nanjo utemeljeno oprlo svojo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana, zaradi česar trpi duševne bolečine. Dejstvo, da iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bila tožnikova življenjska aktivnost v tolikšni meri zmanjšana, da bi pri vsakodnevnih opravilih potreboval tujo pomoč, tako ni moglo vzbuditi dvoma v ugotovitve sodišča, pri katerih aktivnostih je tožnik omejen, in bi ga bilo mogoče upoštevati le pri višini odmerjene odškodnine, ki pa tudi ob upoštevanju navedenega ni pretirana, kot to zatrjuje pritožba.

10Glede na v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus, je sodišče prve stopnje tožniku, ki je upokojenec in star 61 let, utemeljeno prisodilo odškodnino za strah v višini 1.000,00 EUR, odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.200,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice v višini 1.000,00 EUR. Takšna odškodnina je v skladu z načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ(2)).

11Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi odškodnino iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem v višini 300,00 EUR, in sicer zaradi obiskov psihologa in psihiatra (7 pregledov) ter jemanje tablet Helix in Asentra(3), pri čemer je upoštevalo, da so obiski psihiatra za oškodovanca še posebej stigmatizirajoči. Odškodnina za nevšečnosti za zdravljenjem se v sodni praksi praviloma priznava v okviru odškodnine za telesne bolečine, saj je ponavadi povezana s telesnimi bolečinami. V OZ ta vrsta škode ni izrecno navedena, temveč se je razvila v sodni praksi, ki je enotna in ustaljena. V predmetni zadevi sicer tožnik telesnih bolečin ni izrecno zatrjeval in ni zahteval odškodnine za telesne bolečine (z izjemo odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem), je pa navajal, da je zaradi posttravmatske stresne motnje, živčnosti, nespečnosti, anksioznosti ipd. prizadeto tudi njegovo fizično zdravje oziroma počutje, kar smiselno izhaja tudi iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožniku v tej zadevi ne more biti v škodo, da ni zahteval odškodnine za (druge) telesne bolečine. Nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnik trpel zaradi izboljšanja njegovega zdravstvenega stanja oziroma zaradi zdravljenja posttravmatske stresne motnje, so povsem primerljive z nevšečnostmi zaradi zdravljenja telesnih bolečin kot so npr. glavoboli in bolečine drugih delov telesa, v določenem delu pa gre za poseg v telo enako kot pri zdravljenju telesnih bolečin (npr. jemanje tablet) zato je treba oškodovancem tudi za takšne nevšečnosti priznati odškodnino, kadar dosegajo prag pravno priznane škode, kot je to v konkretnem primeru, ko se tožnik že dalj časa zdravi pri psihiatru. Sodišče prve stopnje je tako tožniku tudi v tem delu pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku prisodilo odškodnino v višini 300,00 EUR (179. člen OZ). Pri tem tudi ni odločilo izven postavljenega zahtevka, saj je tožnik postavil zahtevek za plačilo odškodnine v prisojeni višini za prestane nevšečnosti med zdravljenjem (2. člen ZPP).

12Prav tako je neutemeljena pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede dejstva, da je toženec dne 17. 9. 2011 poškodoval tožnikov avtomobil. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje verjelo prepričljivi izpovedbi tožnika, ki je natančno opisal poškodbe na avtomobilu, in povedal, da avtomobil pred tem ni bil poškodovan in da je opisane poškodbe povzročil toženec, pri oceni toženčeve izpovedbe pa je upoštevalo, da je toženec tega dne tožniku tudi grozil, zato tožencu ni verjelo. Tudi če je A.J. tožniku povedala zgolj o poškodbi avtomobila in mu je ni opisala, to na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje ni moglo vplivati, saj je tožnik, ki sam ob toženčevem poškodovanju avtomobila ni bil navzoč, lahko kasneje poškodbe sam opazil. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju poškodb, ki so nastale na avtomobilu v škodnem dogodku, oprlo tudi na izvedensko mnenje izvedenca avtomobilske stroke, ki ga je ocenilo kot strokovno prepričljivo, in mu v celoti sledilo, saj tožnik, ki mnenja sicer ni povzel, tudi ni predlagal dopolnitve mnenja ali novega izvedenca. Sodni izvedenec je med drugim ugotovil, da so ugotovljene poškodbe na avtomobilu lahko nastale z udarci nog in udarci s pestmi (stran tri mnenja), zato prav tako ni pritrditi pritožbi, da tak način nastanka poškodb na avtomobilu ni mogoč.

13Glede na prej povedano je sodišče utemeljeno sledilo izvedencu avtomobilske stroke tudi glede ugotovljene višine škode na avtomobilu. Toženec drugačne višine škode ni uspel dokazati, saj tudi v tem delu ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja in v pritožbi ne graja, da sodišče prve stopnje ni samo pozvalo izvedenca na dopolnitev mnenja. S pomočjo sodnega izvedenca ugotovljene višine škode tako toženec ni uspel izpodbiti in ni uspel dokazati svojih navedb, da je avtomobil manj vreden od višine popravila, zaradi česar popravilo ne bi bilo smotrno ter tožencu ne bi bilo mogoče priznati odškodnine v višini stroškov popravila avtomobila. Tudi sicer pa toženec šele v pritožbi navaja točno vrednost avtomobila, zato te pritožbene navedbe ni bilo mogoče upoštevati (337. člen ZPP). V skladu z načelom popolne odškodnine (169. člen OZ) gre tožniku znesek, ki je potreben za vzpostavitev prejšnjega stanja avtomobila, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilna.

14Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu in stroškovnem delu (točka I. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k rešitvi zadeve in tako za pravdo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1) : Prim. odločbe VS RS: II Ips 636/2005 z dne 27. 9. 2007, II Ips 1094/2008 z dne 17. 4. 2009, II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008.

Op. št. (2) : Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Op. št. (3) : Stranske učinke zdravil je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je ocenilo, da so prešli v drugo samostojno obliko škode.