VSL sodba I Cp 2928/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik parcele št. 200/3 k. o. ... in da je vknjižba lastninske pravice na tej parceli na tožene stranke neveljavna ter se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje tako, da se dovoli vknjižba lastninske pravice na tožnika do celote. Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške tožencev.

2Tožnik v pritožbi uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Poudarja, da je bilo sporno zemljišče v naravi izročeno v posest njegovemu očetu že leta 1975, in sicer na podlagi Dogovora s prvotoženo stranko z dne 18. 9. 1975. Oče je plačal celotno zahtevano kupnino za zemljišče. Kupnina se plačuje, ko je kupoprodajna pogodba sklenjena. Kupnina ni bila nikoli vrnjena. Zmoten je zaključek sodišča, da kupnina ni bila plačana v celoti. Zaključek sodišča, da ni bila sklenjena veljavna prodajna pogodba je materialnopravno zmoten. Prodajna pogodba je bila v celoti izpeljana. Tako je Dogovor z dne 18. 9. 1975 pisna listina, ki v celoti dokazuje obstoj vsebine dogovora prodajne pogodbe. Realizirana prodajna pogodba je pravna podlaga, na podlagi katere je pravni prednik in posledično tožnik pridobil pravico uporabe. Realiziran pravni posel je saniral tudi eventuelno izostalo soglasje javnega pravobranilca. Sporno nepremičnino je imel v posesti njegov pravni prednik, nato pa tožnik in jo ekonomsko izkoriščal. Zato je pridobil lastninsko pravico na originaren način po ZLNDL.(1) Za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL je bistveno, da je zemljišče ob uveljavitvi zakona dejansko uporabljal. Vsakršna drugačna odločitev bi bila nepravična in nezakonita, saj posega v že pridobljene pravice. Sodišče bi moralo opraviti tehtanje med več originarnimi načini pridobitve lastninske pravice in dati prednost tožniku, ki ima posest in je v dobri veri. Če je lastninsko pravico priposestoval, toženci, ki so svoje pravice pridobili na podlagi upravnih odločb in dedovanja, ne morejo biti v boljšem pravnem položaju. Stališče, da je z dnem, ko je prejel odgovor na tožbo v postopku, ki je tekel v zvezi z isto nepremičnino pred tem, je napačno Ker nihče od zemljiškoknjižnih lastnikov ni sprožil nobenega postopka zaradi izročitve nepremičnine v posest, je še vedno dobroverni lastninški posestnik.

3Vsi toženci so podali odgovor na pritožbo. Prvotožena stranka obrazlaga svoje stališče, da bi bilo potrebno tožbo zavreči, ker gre za že razsojeno stvar, da Dogovor z dne 18. 9. 1975 ni pogodba kakršna se zahteva za veljaven in popoln dvostransko obvezen pravni posel, sama posest pa ne prinaša lastninske pravice. Drugi toženec v odgovoru na pritožbo poudarja predvsem, da je lastninsko pravico na predmetni parceli pridobil na podlagi odločbe o denacionalizaciji, zato ima skladno s prakso Ustavnega sodišča absolutno prednost. Sicer pa je pravna konstrukcija tožnika, da je lastninsko pravico pridobil po ZLNDL, materialnopravno nemogoča, zato bi moralo sodišče tožbo obravnavati v smislu že razsojene zadeve in jo zavreči. Tožnik dejansko uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Tretji in četrti toženec pritrjujeta odločitvi in razlogom prvostopenjskega sodišča, predvsem stališču, da v tej zadevi ni mogoče uporabi instituta realizacije posla. Vsi toženci priglašajo stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravno pravilno je stališče, in v točki 7. izpodbijane sodbe navedeni razlogi zanj, o neutemeljenosti ugovorov o že razsojeni stvari. Presojano je že bilo, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini na pravno posloven način in na podlagi priposestvovanja, ne pa ali je pridobil lastninsko pravico na podlagi 2. člena ZLNDL, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na njej pravico uporabe. Gre za drug pravni temelj, zato ni podana istovetnost v tej pravdi uveljavljanega zahtevka za pridobitev lastninske pravice in v predhodni pravdi uveljavljanega zahtevka za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Sodišče je zato moralo tožbo obravnavati vsebinsko, vendar le glede zatrjevane pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL, ne pa tudi s priposestvovanjem. Da tožnik ni postal lastnik na podlagi priposestvovanja, je že pravnomočno odločeno. Tožnik zahtevek na podlagi priposestvovanja gradi na istih trditvah kot v postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 903/2005 oziroma II P 221/2001: da je na podlagi Dogovora s prvotoženo stranko z dne 18. 9. 1975 predmetno nepremičnino imel v posesti in uporabi njegov oče, po njegovi smrti pa on, da je bila kupnina za nepremičnino plačana in da nihče ni zahteval, da naj posest opusti. Zato s tega vidika tožbe ni več dopustno presojati in so v točki 11. izpodbijane sodbe navedeni razlogi za zavrnitev zahtevka zaradi nedobrovernosti odveč. Pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo na navedbe pritožbe, ki se nanašajo na priposestvovanje in dobrovernost.

6Za presojo zahtevka za pridobitev lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL relevantnih dejanskih okoliščin pritožba ne izpodbija. Ali je bila plačana celotna ali le del kupnine, namreč ob pravilni uporabi materialnega prava ni relevantno.

7Dogovor z dne 18. 9. 1975 ( v nadaljevanju Dogovor) ni prodajna pogodba. Bil je podlaga za pridobitev zemljišča v posest. Kmetijska zadruga L. je dovolila pravnemu predniku tožnika, da je začel obdelovati zemljišče. Zgolj uporaba zemljišča pa ne predstavlja pravice uporabe, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice po ZLNDL. Pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini je pomenila pravico imetnika nepremičnino uporabljati, z njo upravljati ter razpolagati. Take pravice Dogovor tožnikovemu pravnemu predniku ni dal. V Dogovoru je imel tožnik oziroma njegov pravni prednik podlago le za golo uporabo nepremičnine, ne pa za upravljanje in razpolaganje z njo.

8Da bi se lahko skliceval na pravico uporabe, bi tožnik moral dokazati, da je bila veljavno sklenjena kupoprodajna pogodba. Da bi predstavljala nepodpisana prodajna pogodba iz leta 1976, ki jo je v spis vložila prvotožena stranka, podlago za pridobitev pravice uporabe, niti ne zatrjuje. Nasprotno: v točki V. pripravljalne vloge z dne 10. 10. 2014 (list. št. 59 spisa) navaja, da pogodba pravno ni relevantna. Sklicuje se na realizacijo Dogovora. Ta pa po vsebini niti ne predstavlja pogodbe, ki bi lahko bila podlaga za prenos pravice uporabe na pravne prednike tožnika.

9Tudi če sodišče glede na stališče tožeče stranke o realizaciji posla šteje, da vsebinsko zatrjuje veljavnost nepodpisane prodajne pogodbe, ne more uspeti. Skladno s prvim odstavkom 70. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pogodba, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki, ni imela pravnega učinka, razen, če iz namena predpisa, s katerim je bila določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Za promet z nepremičninami se zahteva sklenitev pisne pogodbe. V spisu je pisna pogodba, ki pa s strani prvotožene stranke ni podpisana. To pomeni, da ni prišlo do soglasja volj za sklenitev pogodbe, ne pa da sklenjeni pogodbi manjka oblika. Teorija o realizaciji pogodbe pride v poštev le, če je bila pogodba sklenjena, vendar ne na predpisan način.

10V sistemu družbene lastnine je bil pogodbeni prenos pravice uporabe zelo omejen. Predmetna parcela je bilo kmetijsko zemljišče, za katera je v času sklenitve Dogovora veljavni Zakon o prometu z zemljišči in stavbami(2) v prvem odstavku 1. člena določal, da se, razen v posebej z zakonom določenih primerih, ne morejo odtujiti. Zakon o nepremičninah iz leta 1976(3) je v 5. členu kot pogoj za veljavnost pogodbe, s katero se prenese pravica uporabe, določal pisnost. Skladno s 83. členom Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča(4) se je smelo kmetijsko zemljišče prodati individualnemu kmetijskemu proizvajalcu šele, če ga v roku, ki ga je določila občinska skupščina s svojim predpisom, ni hotela vzeti v zakup oziroma kupiti nobena kmetijska organizacija; po 86. členu je morala biti pogodba o nakupu in prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena v pisni obliki, sicer ni imela pravnega učinka, so pa lahko individualni proizvajalci sklenili pogodbo tudi z ustno izjavo, podano na zapisnik pred pristojnim organom. Kmetijskega zemljišča, ki je bilo prodano individualnemu kmetijskemu proizvajalcu ali kakšnemu drugemu posamezniku, ni bilo mogoče vpisati v zemljiško knjigo brez potrdila občinskega ljudskega odbora, da je bilo ravnano v smislu 83. člena Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami je kogenten predpis, katerega namen je bil varstvo splošnih družbenih interesov, ki se odražajo predvsem v kontroli nad prometom z nepremičninami ter v stabilnosti pravnih razmerij. Zaradi tega se je za pogodbe za pravni promet z nepremičninami zahtevala pisna oblika, pogodba je morala vsebovati sporazum o predmetu in ceni, sicer ni imela pravnega učinka.(5)

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni bilo dano soglasje javnega pravobranilca za prenos pravice uporabe. Tožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni dokazano, da bi dala soglasje Kmetijska zemljiška skupnost Občine L. To dokazuje, da prodajna pogodba ni bila sklenjena. Enako dejstvo, da je vse dajatve v zvezi s sporno nepremičnino nosila prva toženka. Plačilo kupnine je le eno od izpolnitvenih ravnanj prodajne pogodbe. Pravilen je po obrazloženem zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni uspel dokazati, da je imel na dan uveljavitve ZLNDL, to je 25. 7. 1997, pravico uporabe na parc. št. 200/3 k. o. …., zato tudi na podlagi 2. člena ZLNDL ni pridobil lastninske pravice. Za plačano kupnino ima zahtevek po pravilih o neupravičeni obogatitvi.

12Materialnopravno pravilno pa je tudi stališče prvostopenjskega sodišča o posebno varovanem položaju denacionalizacijskih upravičencev, ki se je izoblikovalo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up 457/2009. Ker so drugi, tretji in četrti toženec postali lastniki nepremičnine na podlagi pravnomočnih odločb o denacionalizaciji (so dediči po denacionalizacijskih upravičencih), bi tožnik napram njim lahko uspel le, če bi po z zakonom predpisanem postopku dosegel spremembo ali razveljavitev denacionalizacijskih odločb (158. člen Ustave RS).

13V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbene stroške nosi vsaka stranka svoje: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženci pa so v odgovorih na pritožbo le ponavljali že tekom postopka na prvi stopnji izražena stališča, zato niso v ničemer pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča, in jim pritožbeni stroški ne gredo glede na določbo 155. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97, 59/2001, 110/2002)

Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 26/54

Op. št. (3): Uradni list SRS, št. 19/76

Op. št. (4): Uradni list FLRJ, št. 43/59 s spremembami in dopolnitvami

Op. št. (5): Načelno mnenje Zveznega Vrhovnega sodišča 2/62, ZSO VII/1