VSL sodba IV Cp 388/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se preživninska obveznost očeta od vložitve tožbe dalje zniža za 20 EUR (na 180 EUR mesečno), v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Tožnik je oče, toženka pa mati mladoletne ..., roj. ... S sodbo 12. 6. 2013 je bila mladoletna ... zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, oče je bil zavezan plačevati preživnino, od oktobra 2012 dalje v višini 200 EUR na mesec.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek očeta za znižanje preživnine na 80 EUR in nasprotni tožbeni zahtevek mame za zvišanje preživnine na 350 EUR. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka.

3Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so se pravno relevantna dejstva za določitev preživnine sicer spremenila, tako da so podani pogoji za ponovno presojo. Ugotovilo je zvišanje potreb otroka za strošek vrtca. Na strani očeta je bila ugotovljena začasna brezposelnost in kasnejša zaposlitev za nižjo plačo, kot jo je prejemal ob prvi določitvi preživnine. Pri materi je bilo ugotovljeno rahlo izboljšanje premoženjskih zmožnosti. Ker pa je sodišče ugotovilo, da je oče opustil možnost izterjave odpravnine, in ocenilo, da bi lahko po zgledu otrokove mame poiskal še kakšno priložnostno delo ter da njegovo zdravstveno stanje ni takšno, ki bi bistveno omejevalo njegove zmožnosti dela, je njegov zahtevek zavrnilo.

4Proti sodbi se iz vseh predvidenih razlogov pritožuje tožnik, predlaga njeno spremembo ali razveljavitev ter zahteva povrnitev stroškov. Navaja, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da ni po sodni poti uveljavil pravice do odpravnine, saj mu ta sploh ne gre, ker je deloval kot samostojni podjetnik. Nadalje nasprotuje ugotovitvi, da ni opravljal priložnostnih del, saj da je sprejel celo delo čistilca, sodišče pa naj bi napačno ocenilo, da nima zdravstvenih omejitev. Poudarja, da prejema minimalno plačo in da preživnine 200 EUR ne zmore plačevati, izmenski delovnik pa mu preprečuje dodatne zaposlitve, pri čemer bi sodišče moralo upoštevati tudi, da živi na območju visoke brezposelnosti. Nasprotuje argumentu sodišča, da se mora bolj truditi za to, da lahko plačuje preživnino.

5Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je sicer pravilno uporabilo določilo 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Vsa odločilna dejstva je pravilno in v zadostni meri ugotovilo, pri tem pa ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka. Pravilno je ocenilo, da je prišlo zlasti na strani tožnika do znatne spremembe, ker je izgubil zaposlitev, nato pa se sicer ponovno zaposlil, a za nižjo, minimalno plačo. Na strani matere je pravilno ugotovilo rahlo izboljšanje premoženjskih razmer (ob isti plači nekaj zasluži še s priložnostnimi deli, podedovala je del nepremičnine), ter na strani otroka rahlo povečanje potreb (podražitev vrtca za 35 EUR).

8Sodišče prve stopnje pa ni pravilno uporabilo določbe 129. čl. ZZZDR, po kateri se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca. Otrokove potrebe in premoženjske zmožnosti je pravilno ugotovilo, preživninskega bremena pa ni ustrezno porazdelilo med oba roditelja.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se potrebe otroka spremenile le glede vrtca, kjer je plačilo za 35 EUR višje in torej znašajo okoli 500 EUR na mesec (glede na ugotovitev iz prvega postopka, kjer so bile otrokove potrebe ocenjene na 466 EUR). Pritožnik se glede tega ne pritožuje. Na strani matere je ugotovljeno, da prejema povprečno mesečno plačo v višini 930,35 EUR, najemnino 100 EUR in za različna priložnostna dela povprečno 100 EUR. Skupaj dohodki mame znašajo torej na mesec približno 1.130,00 EUR. Po odštetju najemnine v višini 150 EUR in stanovanjskih stroškov 180 EUR materi ostane razpoložljivega dohodka okoli 800 EUR. Na strani očeta pa je bilo ugotovljeno, da prejema minimalno plačo, neto okoli 568 EUR (ob izdaji prejšnje sodbe je prejemal neto približno 700 EUR), stanovanjskih stroškov pa nima, ker živi pri starših.

10Pritožnik v pritožbi izpodbija predvsem razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni izkoristil vsega svojega potenciala za pridobitev dohodka in tako ni storil dovolj, da bi izpolnil naloženo mu preživninsko obveznost. Pritožbeno sodišče delu njegovih očitkov pritrjuje. Ne sicer tistim, da so napačno ocenjene njegove zdravstvene omejitve za delo, saj so te le splošno ugotovljene od njegovega osebnega zdravnika (ta mu je svetoval izogibanje dvigovanju težjih bremen, specialisti pa niso ugotovili hujših hib) in ga zlasti glede na njegovo izobrazbo in poklic pri iskanju dela ne ovirajo znatno. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se je tudi sam trudil za pridobivanje dohodka, sprejel priložnostno delo čistilca, opravil strokovni izpit, se registriral za opravljanje dela prek vrednotnic in sprejel zaposlitev za delovno mesto montažerja kljub visoki izobrazbi. Vse te okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, po oceni pritožbenega sodišča kažejo na to, da pasivnosti tožniku ni mogoče očitati. Ugotovljeno je dalje, da je tožnik tudi v času svoje brezposelnosti plačeval preživnino, za kar je porabil prihranke in si izposojal od svoje družine, s tem pa se izniči dejstvo, da si po lastni izpovedbi ni prizadeval za to, da bi dobil odpravnino (češ da ne bo hodil na sodišče, v pritožbi razlog za to opustitev spreminja brez pojasnila). Truda in prizadevanja za boljši otrokov standard mu zato vendarle ni mogoče odrekati.

11Tožnik se torej upoštevaje ugotovljeno spremembo na njegovi strani – brezposelnost, nato pa zaposlitev za minimalno plačo, upravičeno zavzema za drugačno, glede na njune ugotovljene zmožnosti bolj uravnoteženo porazdelitev preživninskega bremena med oba starša. Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenega ocenjuje, da je primerno, da si to breme razdelita tako, da plačuje tožnik 180 EUR, mati pa 320 EUR. Na ta način bo oče od svojega razpoložljivega dohodka sicer za preživljanje oddvojil manjši delež kot mati (okoli 32%, mati pa okoli 40 %), vendar pa materi po odštetju zneska, ki ga mora ona prispevati za zadovoljitev hčerinih potreb, ostane bistveno več denarja za lastno preživljanje kot očetu. Še večja obremenitev matere po presoji pritožbenega sodišča kljub temu ne bi bila primerna, saj je treba upoštevati tudi njeno neposredno vsakodnevno skrb za otroka.

12Pritožba tožnika je torej delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje pa po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ustrezno spremeniti. V neutemeljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

13Tožnik je bil v pritožbenem postopku le delno uspešen, a glede povračila stroškov v postopkih med starši in otroki to niti ni glavno merilo. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine primera je primerno, da sam krije svoj strošek s pritožbo (3. odst. 154. čl. in 413. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).