VSL sodba II Cp 3445/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi z dne 8. 8. 2014 v celoti razveljavi. S sklepom je bilo v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine toženi stranki naloženo, da tožniku poravna neplačane račune v skupnem znesku 621,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2014 dalje in stroške postopka v višini 74,00 EUR. Tožnik je z računi zahteval plačilo nadomestila za javno uporabo neodrskih glasbenih del, s katerimi obvezno kolektivno upravlja tožnik, na podlagi dovoljenja urada RS za intelektualno lastnino.

2Toženo podjetje je v svojem poslovnem prostoru v obdobju med januarjem 2011 in junijem 2014 predvajalo glasbo, ki je bila posneta na zgoščenki, za kar tožniku ni plačalo nobenega nadomestila. Tožnik je predvajanje avtorsko varovane glasbe dokazoval z osmimi zapisniki o nadzoru pri toženi stranki, ki so jih v kritičnem obdobju napravili tožnikovi terenski zastopniki. Med strankama ni bilo sporno, ali se je glasba v poslovnem prostoru predvajala ali ne, temveč je bilo sporno, ali je bila predvajana glasba avtorsko varovana ali ne. Tožena stranka je predložila zgoščenko s predvajano ambientalno glasbo, ki jo je njen avtor (zakoniti zastopnik tožene stranke) ustvaril s pomočjo računalniškega programa www... in se odpovedal premoženjskopravnim upravičenjem (materialni avtorski pravici) na njej. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je glasba s predložene zgoščenke v vsakem primeru predmet obveznega kolektivnega upravljanja, torej, da gre za avtorsko varovano glasbo ne glede na to, kdo je avtor te glasbe.

3Prvostopenjsko sodišče je najprej zavrnilo toženkin ugovor zastaranja iz razloga, ker še ni potekel splošni petletni zastaralni rok, češ da gre za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. Nato pa je zavrnilo tožnikov zahtevek, primarno iz razloga, ker naj ne bi šlo za avtorsko delo. Po mnenju sodišča je glasbo ustvaril internetni računalniški program in to ne glede na dejstvo, da je toženkin direktor določil začetne tone, izbral inštrumente in izvedel podobne tehnične korake v postopku ustvarjanja glasbe s pomočjo računalniškega programa. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je lahko avtor avtorskega dela zgolj fizična oseba, kar pa internetni računalniški program ni. Četudi pa bi glasbo šteli za avtorsko delo, je prvostopenjsko sodišče podrejeno zavrnilo tožnikov zahtevek še zato, ker se je njen avtor materialni avtorski pravici v zvezi s to glasbo odpovedal. Posledično nihče drug ne more teh pravic uveljavljati oz. z njimi upravljati, tudi ne tožnik v okviru obveznega kolektivnega upravljanja na podlagi zakona.

4Pritožnik se je zoper to sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da se spremeni njemu v korist, podredno pa, da se razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse z vplivom na stroškovno posledico. Zatrjuje, da bi morala tožena stranka dokazati, da predvajana glasba ni avtorsko varovana. Priložena zgoščenka po navedbah pritožnika dokazuje, da se je predvajala avtorsko varovana glasba, s katero na podlagi zakona upravlja sam. Pritožnik očita sodišču, da kljub oceni, da glede glasbe na zgoščenki nima potrebnega strokovnega znanja, v izpodbijani sodbi zavzame stališče, da ne gre za avtorsko delo, saj je glasbo ustvaril računalniški program. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni znano, kakšna glasba se je predvajala poleg glasbe s predložene zgoščenke (morebitno radijsko oddajane). Pritožnik je zatrjeval, da je računalniški program zgolj tehnični pripomoček (kot tudi npr. klavir itd.), ki omogoča nastajanje glasbe. To je tudi logična posledica vpliva novejših tehnologij pri kreiranju glasbe (didžeji in drugi primerljivi ustvarjalci). Prvostopenjsko sodišče je po pritožnikovem mnenju nepravilno ugotovilo, da se je tožena stranka odpovedala materialnim avtorskim pravicam, saj bi se v sistemu obveznega kolektivnega upravljanja materialnih avtorskih pravic na ta način zaobšlo kogentne zakonske določbe.

5Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se jo zavrne.

6Pritožba ni utemeljena.

7Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, in sicer iz razloga, ki ga je v izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče obrazložilo podredno. Do kršitev določb postopka ni prišlo, relevantno dejansko stanje pa je pravilno in v zadostni meri ugotovljeno.

8Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) v 1. odst. 146. čl. opredeljuje kolektivno organizacijo kot pravno osebo, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa v svojem imenu in za račun avtorjev upravlja z materialnimi avtorskimi pravicami. V 1. tč. 1. odst. 147. čl. ZASP določa, da je v primeru priobčitve neodrskih glasbenih del javnosti predvideno obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic. V 2. odst. 151. čl. pa določa, da dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, avtor ne more osebno upravljati teh pravic.

9Ni sicer pravilen primarno navedeni razlog za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka, da predvajana glasba ni avtorsko delo, ker jo je ustvaril internetni računalniški program. Intelektualno umetniško stvaritev res lahko ustvari zgolj človek. A prvostopenjsko sodišče je dalo premajhen pomen dejstvu, da je toženkin zakoniti zastopnik pri ustvarjanju računalniško proizvedene glasbe vendarle pokazal neko stopnjo individualnega ustvarjanja. Res je pri tem uporabil računalniški program, kar je bilo nesporno ugotovljeno, a z odločilnim vložkom lastne ustvarjalne energije, in sicer z izbiro glasbil, tonov, itd. (glede na skope, a neprerekane navedbe toženke).(1) Nekdo drug bi z istim programom torej izbral („ustvaril“) drugačno glasbo (melodijo), torej je program sam ni proizvedel povsem naključno, algoritmsko.

10Vendar tožnik ne more upravljati z materialno avtorsko pravico, ki se ji je avtor odpovedal. Upravičenja tožnika kot kolektivnega upravitelja materialnih avtorskih pravic v primeru zakonsko predvidenega obveznega kolektivnega zastopanja avtorjev so nujno izvedena in podrejena temeljnemu, prvenstvenemu razpolagalnemu upravičenju imetnika avtorske materialne pravice, to je avtorju glasbenega dela. Glede na to, da se je avtor svojim materialnim avtorskim pravicam izrecno odpovedal, je vsakršno naknadno, vsebinsko podrejeno in izvedeno upravljanje nemogoče, brezpredmetno.

11Tako stališče ni v nasprotju s kogentnimi določbami ZASP, kot napačno zatrjuje pritožnik. Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic po ZASP pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, če to avtor in /ali uporabnik želita ali ne,(2) vendar če do upravljanja sploh pride. Pomeni (le), če se jih upravlja, se jih mora kolektivno, pri nas prek tožnika, sicer pa ne. Kolektivna organizacija ni avtor glasbenih del, s katerimi upravlja, temveč zgolj njihov kolektivni upravitelj. Z materialnimi avtorskimi pravicami upravlja za račun avtorjev (sicer v svojem imenu). Zato kot zakonsko predvideni (obvezni) indirektni zastopnik avtorjev z vidika upravljanja njihovih materialnih avtorskih pravic v nobenem primeru ni zakonsko pooblaščena (in ne more avtorjev zastopati), če so se avtorji predmetu zastopanja odpovedali. Saj bi jih v nasprotju z njihovo odpovedjo tudi ne zastopala za »njihov račun«.

12Avtorska pravica pripada avtorju na podlagi same stvaritve dela. Kolektivni upravitelj premoženjskopravnih interesov avtorja je v tem obsegu najprej eksistencialno odvisen od avtorja. Ni ustavno ali zakonsko predvidene prepovedi odpovedi civilnopravnim pravicam, ne le na področju avtorskega prava. Imetnik vsake pravice se lahko tej odpove, razen če bi na ta način ravnal v nasprotju s prisilnimi predpisi. Stališču, da se lahko tudi avtor odpove svojim materialnim avtorskim upravičenjem, je to pritožbeno sodišče že večkrat pritrdilo.(3) Pričakovanja pritožnika, da predstavlja ZASP temelj za vnaprejšnjo zakonsko obvezno (kogentno) razlastitev avtorjevih premoženjskopravnih upravičenj, nimajo zakonske podlage. Izključno od avtorja je odvisno, ali bo svoja premoženjskopravna upravičenja glede lastne avtorske pravice uveljavljal. Šele če se odloči, da jih bo, je mogoče s temi upravičenji upravljati, in šele to je trenutek, ko postane vloga obveznega kolektivnega upravitelja relevantna. Nevzdržno bi bilo, da bi moral avtor plačeval kolektivni organizaciji nadomestila za javno uporabo svoje glasbe, če nadomestila izvirajo iz premoženjskopravnih upravičenj njemu lastne avtorske pravice, tem pa se je sam veljavno odpovedal.

13Ker je v našem primeru avtor sam izrecno in nedvoumno povedal, da se je svojim premoženjskopravnim upravičenjem v zvezi z glasbo z zgoščenke odpovedal, je zaključek prvostopenjskega sodišča pravilen. Trditev pritožnika, da je dokazno breme, da gre za glasbo, ki ni avtorsko varovana, na toženki, je sicer pravilna. Toženka pa ga je izpolnila tako, da je navedla (edinega) avtorja, ki je njen zakoniti zastopnik in je ta izrecno povedal, da se je svojim premoženjskopravnim upravičenjem odpovedal. Predložena je bila tudi zgoščenka s predvajano glasbo. Tožnik ni zatrjeval, da je avtor te glasbe v resnici nekdo tretji, ki ga v okviru prostovoljnega ali obveznega upravljanja morebiti tudi zastopa. Ob toženkini predložitvi zgoščenke je tožnik celo umaknil svoj dokazni predlog glede zaslišanja svojih terenskih zastopnikov, ki so predvajano glasbo zaznali, saj je trdil, da je že ta glasba v vsakem primeru avtorsko varovana glasba, ne glede na to, kdo je njen avtor (tožnikova izjava z dne 23. 6. 2015, list. št. 42). Tožnik tudi ni zatrjeval, da omenjeni računalniški program, ki ga je uporabil avtor, uporablja oziroma predeluje že izvedeno in javnosti priobčeno glasbo, katere kolektivni upravitelj je sam. Zahteva, da bi moral avtor svoje glasbe še dodatno dokazovati (poleg dokazovanja lastnega avtorstva in svojega ustvarjalnega procesa) negativno dejstvo, da tretje osebe niso avtorji te glasbe, katere avtorstvo zatrjuje on sam, bi bila pretirana in je brez podlage.

14Navedbe tožene stranke v zvezi z avtorstvom in odpovedjo avtorskim materialnim upravičenjem so bile pravočasne in zadostne. Tožnik je umaknil dokazni predlog po zaslišanju svojih terenskih zastopnikov, ker je bilo med strankama sporno zgolj, ali je bila predvajana glasba z zgoščenke avtorsko varovana ali ne. Posledično so neutemeljeni njegovi očitki, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi glede radijskega sprejemnika in drugih okoliščin, saj se je izvedbi določenih dokazov odpovedal, drugače pa pač ni dokazal (npr. da bi bil predvajalnik zgoščenke tudi v funkciji predvajalnika programa radijskih postaj).

15Pritožbeni očitki se tako glede odločilnih razlogov izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------

Op. št. (1): Glej več v M. Damjan: Avtorstvo glasbenega dela in položaj glasbenega aranžerja, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, LXXV. letnik, 2015, str. 9.

Op. št. (2): M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, Ljubljana, GV Založba, 2007, str. 54.

Op. št. (3): VSL sklep II Cp 2661/2012, VSL sodba II Cp 1909/2014, VSL sodba II Cp 2010/2012, VSL sodba II Cp 1390/2012 in druge odločbe.