VSL sklep Cst 135/2016

Pritožba se zavrže.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upraviteljice z dne 29.9.2015 (r. št. 4990).

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila upnica, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

3Pritožba ni dovoljena.

4Po določilu 126. člena ZFPPIPP ima pravico vložiti pritožbo proti sklepu vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti, razen če zakon za posamezen sklep določa, da lahko pritožbo vložijo samo nekatere stranke. Predmetna pritožba se nanaša na sklep, s katerim je sodišče prve stopnje predlog upraviteljice zoper 2. točko sklepa z dne 17.9.2015 (r. št. 4982) zavrglo. Upnica torej izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o upraviteljičinem ugovoru in se tudi sicer nanaša na njen predlog, zaradi česar za izpodbijanje tega sklepa nima pravnega interesa (prim. prvi odstavek 126. člena ZFPPIPP).

5Ne glede na navedeno pa višje sodišče pritožnici pojasnjuje: pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki se mu višje sodišče v celoti pridružuje, da je v vsakem posameznem primeru potrebna skrbna presoja stroškov, glede katerih upravitelj predlaga izdajo soglasja k plačilu. Upraviteljica je potrebo vložitve odgovora na pritožbo utemeljila z navedbo, da je bilo na pritožbo „smiselno odgovoriti“ in „ponovno osvetliti in poudariti stališče dolžnika“, posebno zato, ker gre v danem primeru za pomembno pravdno zadevo, tako po višini kot po vsebini. Takšno pojasnilo že samo po sebi ne utemeljuje potrebe po vložitvi odgovora na pritožbo, da pa le-ta ni bil potreben, je bilo ugotovljeno tudi v zadevi I Cpg 414/2015. Pravilno zato sodišče prve stopnje izpostavlja, da mora odvetnik (pooblaščenec stečajnega dolžnika) kot pravni strokovnjak presoditi, ali je sestava in vložitev odgovora na pritožbo nujno potrebna (kar še posebej velja v insolvenčnem postopku), saj pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Po stališču sodne prakse so potrebni stroški (le) tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Da v danem primeru temu ni bilo tako, je bilo ugotovljeno v prej citirani zadevi.

6Napačno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo čakati na sodno odločitev o tem, ali so bili stroški odgovora na pritožbo utemeljeni ali ne, pač pa bi o tem moralo presoditi samo. Ne le, da za takšno stališče ni najti nobene zakonske opore, tudi sicer ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je potrebno upoštevati zgolj že sprejeti predračun stroškov in če so predlagani stroški v njegovem okviru, ni podlage za neizdajo soglasja.

7Stroški v predlogu upravitelja morajo biti ne samo poimenovani, pač pa tudi ustrezno (vsebinsko) opisani in dokazno podprti. Izdaja soglasja k plačilom stroškov (četudi so v okviru že sprejetega predračuna), brez da bi sodišče opravilo presojo teh stroškov, bi pomenila, da je funkcija sodišča formalna in zreducirana zgolj na ugotovitev, ali so določeni stroški v okviru že sprejetega predračuna ali ne. Temu ni tako, saj mora biti presoja sodišča v vsakem primeru vsebinska, pri čemer je v naprej nemogoče zagotoviti absolutno popoln nadzor nad pravilnostjo v predračunih stroškov prikazanih posameznih postavk. Zlasti tam, kjer sodnik ima oporo v zakonskih predpisih, ki določajo natančna merila za kritično presojo in vrednotenje posameznih opravil, se od njega pričakuje, da bo opravil vsebinsko presojo potrebnosti/nujnosti posameznih stroškov. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru na podlagi predračuna stroškov ni moglo v naprej ugotavljati in presojati, ali je odgovor na pritožbo potreben ali ne, nenazadnje pa iz spremembe predračuna stroškov v delu odvetniških stroškov niti ne izhaja, kolikšen del stroškov naj bi odpadel na odgovore na pravna sredstva. Predračun stroškov v tem delu v ničemer ni konkretiziran (kljub temu, da predračun stroškov odvetnikov znaša kar 70.845,70 EUR). To pomeni, da sodišče prve stopnje na tej podlagi ni moglo presojati, ali gre za nujen strošek ali ne.

8V primeru odgovora na pritožbo tudi ne gre za omejevanje pravice do pravnega sredstva, kot to pritožba zmotno navaja, pač pa za oceno, ali gre za stroške, ki upravičeno bremenijo stečajno maso ali ne. V primeru, ko je bilo že na matičnem področju ugotovljeno, da konkretni stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni, sodišče prve stopnje ni moglo niti smelo izdati soglasja k plačilom takih stroškov, oziroma v nasprotju z ugotovitvijo v odločbi I Cpg 414/2015 šteti, da gre stroške, ki so bili nujni za potek stečajnega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je opravilo presojo teh stroškov, je zato povsem pravilna.

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.