VSL sklep I Cpg 2/2016

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za tožbo in za predlog za izdajo začasne odredbe.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sklepa tako, da se tožnico oprosti plačila sodne takse oziroma se jo deloma oprosti in višino sodne takse zniža ter ji omogoči obročno plačilo, oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pri presoji, ali je tožeča stranka upravičena do oprostitve plačila sodne takse, zmotno upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/2014 z dne 10. 7. 2014, po kateri se prvi odstavek 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Pri tem je ugotovilo, da glede na tožničino premoženjsko stanje (lastnica stanovanjske hiše in stavbnega zemljišča v skupni vrednosti 170.000,00 EUR, vrednostnih papirjev in kapitalskih naložb ter osebnega avtomobila v vrednosti 5.000,00 EUR ter družbe N. d. o. o.) in njeno zaposlenost, do denarne socialne pomoči tudi ne bi bila upravičena, zaradi česar ne more biti v celoti oproščena plačila sodne takse.

5Pritožnica pri tem utemeljeno opozarja, da je bilo navodilo Ustavnega sodišča, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, presežno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, v kateri je ugotovilo neskladnost prvega odstavka 11. člena ZST-1 z Ustavo in po kateri sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

6Pritožbeno sodišče kljub temu, da prvostopenjsko sodišče ni izhajalo iz interpretacije prvega odstavka 11. člena ZST-1 po odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-191/14-16 ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče glede na premoženjsko stanje pritožnice pravilno presodilo, da le-to ne utemeljuje popolne oprostitve pritožnice plačila sodne takse. Pritožnica se pri tem neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da so njene nepremičnine obremenjene s hipotekami, ki onemogočajo razpolaganje in odsvojitev. Hipoteka (zastavna pravica na nepremičnini) ni nič drugega kot pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljene nepremičnine pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena v zvezi s 138. členom SPZ) in ne tudi prepoved obremenitve ali odtujitve nepremičnin, zato je nepremičnine mogoče oddati tudi v najem in s tem pridobivati sredstva za preživljanje. Pritožnica sicer utemeljeno graja stališče prvostopenjskega sodišča, da svojih trditev o obremenitvi njenih nepremičnin s hipoteko za kredit druge družbe, v kateri nima nobenih pravic pri odločanju, ker ji je bila družba protipravno odvzeta, ni podkrepila z nobenimi dokazi, saj je te navedbe in dokaze predložila s tožbo, katere predmet je povezan prav z navedenimi trditvami. Vendar navedeno na presojo njenega premoženjskega stanja ne vpliva.

7Iz tožbene trditvene podlage pa nadalje izhaja tudi, da je pritožnica edina lastnica družbe N., pri čemer ne pove, kako posluje ta družba in ali je iz naslova lastništva te družbe prejela sredstva iz morebitnega bilančnega dobička te družbe.

8Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi podrejeni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks. O manj kot stranka zahteva, je mogoče odločati tudi brez izrecnega strankinega predloga. Tako stališče je namreč zavzela že ustaljena sodna praksa (VSL I Cp 1511/2011, VSL II Cp 1732/2013, VSL I Cp 2169/2013, VSL I Cpg 2015/2014, I Cp 2004/2015), zato pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije prvostopenjskega sodišča, da ni odločalo o odlogu ali obročnem plačilu sodne takse, ker predlog pritožnice za oprostitev plačila sodne takse ni vseboval tudi podrednega predloga za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse, sklicujoč se pri tem na odločbo VSL I Cpg 1269/2015, ker stališče iz navedene odločbe pritožbenega sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse, ne da bi bili v njej navedeni tehtni razlogi za to.

9Po drugem odstavku 11. člena ZST-1 sodišče stranko delno oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pri presoji, ali je pritožnici priznati delno oprostitev plačila sodne takse, odlog plačila ali obročno plačilo, pa mora sodišče po petem odstavku 11. člena ZST-1 skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati premoženjsko stanje stranke, njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja. Temu služi tudi obvezna predložitev izjave taksnega zavezanca o premoženjskem stanju (drugi in tretji odstavek 12. člena ZST-1). Sodišče mora zato upoštevaje okoliščine, ki jih stranka zatrjuje ob predpostavki, da so le-te izkazane in ob morebitni preveritvi le-teh, presojati sposobnost stranka za takojšnje plačilo sodne takse.

10Pritožnica v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navaja, da nima sredstev za preživljanje, kar že samo po sebi utemeljuje dvom v te navedbe, saj ne pove, kako se sicer preživlja. Pomenljiv je namreč tudi podatek pritožnice, da je sicer zaposlena, vendar ji delodajalec plače ne izplačuje, pač pa le davke in prispevke, pri tem pa ne pove niti, kolikšna naj bi bila njena plača in s tem dolg delodajalca do nje. Kadar pa sodišče dvomi v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju, jih preveri po uradni dolžnosti na način iz četrtega odstavka 12. člena ZST-1.

11Pri presoji o delnem plačilu, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse pa je odločilnega pomena (poleg ugotovitve premoženjskega stanja strank) tudi višina dolžne takse za postopek. Le tako je mogoče presojati razmerje med taksno obveznostjo stranke in njenim premoženjskim stanjem in njeno ne(sposobnost) takojšnjega in celotnega plačila sodne takse. Ugotovitev višine dolžne sodne takse pa je v obravnavanem primeru izostala.

12Pritožbeno sodišče pa sicer ne sprejema pritožničinega argumenta, da jo je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom III P 648/2015 z dne 1. 9. 2015 oprostilo plačila taks, zato je utemeljeno pričakovala enako odločitev tudi v tem postopku in je zanjo zato izpodbijani sklep presenečenje. Vsako sodišče namreč za vsak postopek posebej odloča o predlogu stranke za taksno oprostitev in ni vezano na odločitve drugih sodišč, zato se prvostopenjsko sodišče tudi ni bilo dolžno opredeljevati do razlogov citiranega sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru kot to zmotno meni pritožnica.

13Ker pa zaradi zmotne uporabe 11. člena ZST-1 prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo (in preverjalo) vseh okoliščin, odločilnih za presojo utemeljenosti predloga za delno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom prvega člena ZST-1).