VSK sodba Cpg 448/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 87.042,35 EUR s pp, poleg tega pa je tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da se je škodni dogodek pripetil v času, ko je zavarovalnica imela obveznost izplačati odškodnino. Glede na vsebino tretjega in petega odstavka 937. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je po mnenju tožeče stranke jasno, da določbe o prenehanju jamstva zavarovalnice, ne veljajo za zavarovalne primere, ki so nastali pred prenehanjem jamstva. 16.8.2011, ko se je škodni dogodek pripetil, še ni prišlo do prenehanja obveznosti izplačila odškodnine oziroma prenehanja zavarovalne pogodbe (sodba III Ps 36/2009). Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da predmetna premija ni bila predmet sodne poravnave v postopku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, Pg 193/2012. Iz tega spisa izhaja, da je tožena stranka vtoževala premije že za leto 2012. Sodišče prve stopnje tudi ni podalo razlogov o tem, kdaj je premija po spornih policah zapadla. Zato je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v delu nad 67.413,00 EUR zastaral.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba za premoženjsko zavarovanje (tudi pred rizikom vlomne tatvine) za čas od 1.9.2010 do 1.9.2011 (polica št. 511 – 1341817 z dne 26.10.2010 in predpolica št. 511 – 1267324), pri čemer je zadnji obrok premije zapadel v plačilo 20.8.2011. Tega obroka tožeča stranka ni plačala. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz samega priloženega spisa I Pg 193/2012 (predvsem glede na tožbene navedbe in dokazila v spisu) nikakor ne izhaja, da je bila omenjena premija predmet sklenjene sodne poravnave v tej zadevi. Zato posplošena pritožbena trditev tožeče stranke, da je bila omenjena premija po tej sodni poravnavi plačana (oz. upoštevana v okviru sodne poravnave), ne vzdrži resne sodne presoje.

Nesporna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je v obravnavani zadevi zavarovalni primer dogodil 16.8.2011.

Če zavarovalec ne plača zapadle premije v enem letu od zapadlosti premije, obveznost zavarovalnice za plačilo zavarovalnine (odškodnine) preneha (peti odstavek 937. člena OZ). V tej zvezi nikakor ne drži pritožbeni očitek, da omenjeno pravno pravilo velja le tedaj, če zavarovalni primer nastane šele po izteku enoletnega roka od zapadlosti premije. Jamstvo zavarovalnice preneha tudi tedaj, če se zavarovalni primer dogodi v času veljavnosti jamstva, zavarovalec pa premije ne plača v enem letu od zapadlosti premije (1). Določbe 937. člena OZ so po oceni pritožbenega sodišča jasne in nedvoumne. V teh določbah so na celovit, predvsem pa jasen način urejene posledice, če premija ni plačana. Takšne interpretacije, za katero se zavzema pritožba, pa ne potrjuje niti odločba Vrhovnega sodišča RS (sodba III Ips 36/2009), na katero se pritožnik v obravnavani zadevi izrecno sklicuje.

Nikakor tudi ne drži pritožbena kritika, da sodišča prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je premija po spornih policah zapadla. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi več kot očitno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbije), da je zadnji obrok po omenjeni zavarovalni polici zapadel v plačilo 20.8.2011 (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Iz teh razlogov (z vprašanjem zastaranja zahtevka nad 67.413,00 EUR se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati) je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

---

op. št. 1: enako primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS; sodba II Ips 785/2008