VSK sklep I Ip 20/2016

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica je dolžna dolžniku v 8 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 114,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo dolžnikovemu ugovoru in zato sklep o izvršbi opr. št. I 38/2015 z dne 10.3.2015 ter opravljena izvršilna dejanja razveljavilo, upnici pa naložilo, da je dolžna povrniti dolžniku 226,35 EUR stroškov ugovornega postopka.

Proti sklepu se pritožuje upnica po pooblaščencu. Zatrjuje, da bi ji moral dolžnik v skladu s sodbo z dne 8.7.2014, ki jo je izdalo Delovno sodišče v Kopru, Oddelek v Novi Gorici pod opr. št. Pd 59/2014 in v skladu z določili Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma ter Zakona o igrah na srečo (ZIS) izplačati dodatek za pogoje dela ter napitnino v znesku najmanj 150,00 EUR mesečno. Navaja, da je sicer sodišče pravilno citiralo v zvezi s tem 91. člen ZIS in 73. člen Kolektivne pogodbe, nepravilno pa je postopalo, ko je upoštevalo tudi drugi odstavek 127. člena ZDR, ki določa, da se delovna uspešnost delavca določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Po stališču sodišča naj bi bilo merilo za udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe efektivni čas, opravljen v času pridobljene napitnine, kar pa je po mnenju upnice zmotno. Drži sicer, da upnica v obravnavanem obdobju ni delala, vendar je bil razlog za to izključno v nezakonitem ravnanju dolžnika, kar je bilo ugotovljeno s sodbo delovnega sodišča. Popolnoma jasno je, da upnica zaradi nezakonitega postopanja dolžnika ne more biti prizadeta v svojih pravicah in zato ne bi smela prejeti izplačilo manjše plače kot bi jo, če bi delala. Do teh upničinih navedb se sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo niti z besedo. Upnica meni, da je nedvomno upravičena do izplačila napitnine ter opozarja, da se po 91. členu ZIZ ter 73. členu Kolektivne pogodbe napitnine sorazmerno razdelijo med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe. Delavcem na delovnem mestu „glavni blagajnik, delo na operativni blagajni“ je pripadala napitnina v višini 150,00 EUR mesečno, pri čemer ni nikjer zapisano, da je izplačilo napitnine vezano na dejansko opravljeno delo. Iz istih razlogov je upnica upravičena tudi do izplačila dodatka za pogoje dela. Dejstvo je, da je bila dolžna na delovnem mestu, ki ga je zasedala, opravljati številne ure nočnega in izmenskega dela ter dela ob vikendih in praznikih. Ker v tem obdobju ni delala zaradi nezakonitega ravnanja dolžnika, je jasno, da je upravičena do izplačila dodatka za pogoje dela kot da bi delala.

Dolžnik je po pooblaščencu podal odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da izpodbija upnica sklep prvostopenjskega sodišča povsem neutemeljeno, da iz pravnomočne sodbe delovnega sodišča izhaja le, da je dolžnik dolžan upnici za čas od 24.7.2012 do 8.7.2014 obračunati plačo, plačati davke in prispevke ter po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, obračunati in izplačati vse dodatke k osnovni plači po Pogodbi o zaposlitvi ter obračunati in izplačati vse dajatve ter ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja, kar je dolžnik tudi v celoti storil. Dolžnik dodatka za pogoje dela ter napitnine ni dolžan izplačati že iz razloga, ker izvršilni naslov tega ne določa. To bi bil dolžnik dolžan plačati le, če bi upnica v delovnem sporu tako zahtevala in bi sodišče njenemu zahtevku ugodilo. Tožbeni zahtevek bi morala postaviti tako, da bi zahtevala plačo v višini kot bi jo prejemala, če bi delala na delovnem mestu glavni blagajnik, česar pa upnica ni storila. Trditev, da je bilo s sodbo upnici priznano, da je upravičena do vseh dodatkov, kot da bi delala, ne drži. Sploh pa upnica do dodatka za posebne pogoje dela in do napitnine po materialnih predpisih ni upravičena. Tako Zakon o igrah na srečo kot tudi Kolektivna pogodba določata, da se napitnina razdeli med vse zaposlene glede na udeležbo posameznika v delovnem procesu gospodarske družbe, upnica pa v spornem obdobju v tem procesu ni bila udeležena. Če bi upnici priznali pravico do napitnine za sporno obdobje, bi s tem neupravičeno diskriminirali ostale zaposlene pri dolžniku. Sodišče je tudi povsem pravilno uporabilo 128. člen ZDR-1, ki določa, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela le za čas, ko je delavec delal v takšnih posebnih pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Izvršba v uvodoma navedeni izvršilni zadevi je bila predlagana na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Kopru opr. št. P 59/2014 z dne 8.7.2014, s katero je bilo med drugim toženi stranki (sedaj dolžnici T. d.o.o.) naloženo, da je dolžna dolžnici J. M. (sedaj upnici) za čas od 23.7.2012 do 8.7.2014 izplačati poleg neto zneskov plače (izračunanih na podlagi obračuna bruto zneskov iz z odbitkom davkov in prispevkov) ter poleg regresa za letni dopust, tudi vse dodatke k osnovni plači po Pogodbi o zaposlitvi ter ji priznati vse pravice iz dela. V Pogodbi o zaposlitvi pa je bila upnici določena plača za polni delovni čas v bruto znesku, poleg tega pa je bilo v pogodbi določeno, da delavki pripadajo vsi dodatki v skladu z zakonom in Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije. V postopku ni bilo sporno, da je dolžnica upnici poleg osnovne plače že poravnala za sporno obdobje dodatek na delovno dobo ter dodatek na stalnost. Upnica v pritožbi graja stališče prvostopenjskega sodišča, da ji upoštevajoč 73. člen Kolektivne pogodbe napitnina ne gre, nepravilno pa naj bi sodišče upoštevalo tudi drugi odstavek 127. člena ZDR-1. Enako zmotna naj bi bila presoja sodišča, da upnica ni upravičena do izplačila dodatka za pogoje dela.

Med strankama je očitno sporno materialnopravno vprašanje, kateri dodatki k osnovni plači gredo upnici za obdobje, ko ji je bila nepravilno odpovedana Pogodba o zaposlitvi. Take materialnopravne presoje pa ne more opraviti izvršilno sodišče, temveč je to stvar postopka pred delovnim sodiščem. Glede na zgoraj povzeti izrek izvršilnega naslova, ni mogoče šteti, da sta bila upnici s sodbo oba sporna dodatka priznana. Nenazadnje tudi zato, ker gre za variabilni del plače, katerega višina je odvisna ne le od delovnega mesta, ki ga je upnica zasedala, temveč predvsem od efektivnega časa, ki ga delavec opravi v posameznem obdobju zbiranja napitnine, oziroma od dejansko opravljenega dela v nočnem času ali dela ob prostem dnevu oziroma od dejansko opravljenega nadurnega dela. Da je temu tako, izhaja že iz navedb upnice same, ki svoj izvršilni predlog temelji zgolj na povprečni oceni najmanjšega zneska, ki bi ga po obeh podlagah v spornem obdobju, če bi delala, prejela. Tega zneska v postopku pred delovnim sodiščem ni posebej uveljavljala in ker je njegova višina lahko ne le materialnopravno, temveč tudi po višini, sporna, izvršilno sodišče predlogu za izvršbo ni moglo ugoditi, saj ugotavljanje spornih dejstev v izvršilni postopek ne sodi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker upnica s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti dolžnici stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 114,62 EUR (200 točk odgovor na pritožbo, 2% materialni stroški, 22% DDV).