VSRS sodba II Ips 285/2015

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti njene revizijske stroške v znesku 619,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 70.000,00 EUR od prve toženke in 40.000,00 EUR od druge toženke.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, drugi toženki pa naložilo plačilo 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2011, v presežku (glede obresti) je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo in pritožbo druge toženke zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4Revizijo vlaga tožnik. Ne strinja se z zaključkom, da izročenih 70.000,00 EUR (kot del izročenih 80.000,00 EUR) ni predstavljalo darila prvi toženki. Med udeleženci postopka je bilo namreč dogovorjeno, da tožnik prvi toženki podari 70.000,00 EUR za nakup stanovanja, sam pa bi z drugo toženko živel v njeni hiši. Njegov nagib za darilo je bil v skupnem življenju z drugo toženko „do konca svojih dni“. Ni si obetal vrnitve denarja, ko pa so med njim in drugo toženko izbruhnili spori, si je prizadeval njuno zvezo ohraniti, tudi tako, da je podpisoval vse mogoče, med drugim izjavo o tem, da naj bi mu druga toženka izročila 80.000,00 EUR na račun danega prvi toženki. Zaradi skrajno negativne izkušnje je bil razburjen, tudi med postopkom, zato se je nekoliko nerodno izražal ob zaslišanju, k temu pa je pripomoglo tudi slabše poznavanje slovenskega jezika. Zato je predlagal zaslišanje priče G. D., ki je bila seznanjena z vsemi dogovori glede skupnega življenja in glede daritve denarja za nakup stanovanja prvi toženki. Poznala je tudi slabo finančno stanje druge toženke. Ne strinja se, da njegov dokazni predlog za njeno zaslišanje ni bil dovolj substanciran, saj je navedel, da bo vedela povedati o dogovorih pravdnih strank glede skupnega življenja in glede prispevanja denarja za nakup stanovanja za prvo toženko. Bil je bolj substanciran kot predlog za zaslišanje priče Đ. P., ki ga je sodišče izvedlo, z opustitvijo zaslišanja G. D. pa je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka ter mu odvzelo možnost enakopravne obravnave in dokazovanja pred sodiščem. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje. Povračila revizijskih stroškov ne zahteva.

5Prva toženka odgovarja, da skuša tožnik nedovoljeno izpodbiti dejansko stanje, za pričo D. pa ni navedel, kaj bi povedala. Sklicuje se na pisno izjavo, s katero je tožnik potrdil vračilo danega denarja. Poudarja ugotovljeno, da se je druga toženka zaradi tožnikovega nasilja morala zateči v varno hišo. Zahteva povračilo stroškov odgovora.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je druga toženka v vlogi z dne 2. 11. 2015 podala predlog za obnovo postopka. Ta se nanaša na del, v katerem sta ji sodišči nižjih stopenj pravnomočno naložili, da je tožniku dolžna plačati 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 12. 2011. Tožnik pa z revizijo izpodbija pravnomočno odločitev, da mu prva toženka ni dolžna plačati zahtevanih 70.000,00 EUR. Konkurence med izrednimi pravnimi sredstvi, zaradi katere bi bilo treba uporabiti določbe 402. do 405. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni, zato je revizijsko sodišče odločilo o revizijsko spornem delu tožbenega zahtevka.

8Revizijsko sodišče opozarja tudi, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in da na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

9Sodišče prve stopnje po izpeljanem dokaznem postopku ni pritrdilo tožniku, da je dal prvi toženki 70.000,00 EUR kot darilo za nakup stanovanja, da se bo izselila iz hiše druge toženke. Izročen znesek naj bi ji le posodil. Ugotovilo je tudi, da sta tožnik in druga toženka podpisala izjavi o njunih premoženjskih razmerjih, ki ustrezata resnici. Tožnik je v svoji potrdil, da je od druge toženke prejel 80.000,0 EUR na roke, s čimer mu je ta vrnila denar, ki ga je nakazal prvi toženki v zvezi z nakupom stanovanja. Ugotovljenemu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

10Tožnik meni, da bi morali sodišči nižjih stopenj za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati tudi pričo G. D., ki je bila seznanjena z vsemi dogovori glede skupnega življenja in glede daritve denarja za nakup stanovanja prvi toženki, poznala pa je tudi finančno stanje druge toženke. Pri tem pozablja na ugotovljeno, da mu je druga toženka vrnila denar za prvo toženko. To ne glede na to, ali je bil znesek prvi toženki izročen kot darilo ali ne, zadošča za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka zoper njo, z zaslišanjem priče D. pa ne bi moglo biti ugotovljeno nasprotno. Predloga za zaslišanje priče D. tožnik namreč ni navezal na vprašanje, ali mu je izročen denar druga toženka res vrnila, niti glede pristnosti podane izjave. Tega sklopa razlogov v reviziji, razen s tem, da je v želji po ohranitvi zveze podpisoval vse mogoče in da je zaradi razburjenja in slabšega poznavanja slovenskega jezika pred sodiščem neprepričljivo izpovedoval, s čimer le nedovoljeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, da zapisano odraža njegovo resnično voljo, ne napada. Ker mu je bil izročen znesek vrnjen, ni več pomembno, zakaj je bil dan.

11Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12O tožnikovih stroških Vrhovno sodišče ni odločalo, saj njihovega povračila ni opredeljeno zahteval (drugi odstavek 163. člena ZPP). Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora prvi toženki povrniti stroške njenega odgovora v višini priglašenih 619,00 EUR nagrade za postopek z revizijo po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). V primeru zamude pa bo tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.