VSL sklep II Cp 324/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zapuščinska obravnava po pok. A. A., nazadnje stanujočem U., Republika Srbija, ne opravi, ker zapustnik ni zapustil premoženja.

2Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje predlagatelj, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi predlagatelj navaja, da je pokojni še vedno vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik parc. št. 1 in 2 k. o. X. Sodišče ne opravi zapuščinske obravnave, če pokojnik ni zapustil premoženja. Zapustnik je res prodal za časa življenja sporne nepremičnine A. B. po pogodbi z dne 8. 3. 1948, vendar ta pogodba ni bila realizirana z vpisom v zemljiško knjigo. Zapuščinsko sodišče je vezano na podatke v zemljiški knjigi in samo ne sme presojati vsebine prodajne pogodbe. Dokler so nepremičnine vknjižene na zapustnika so podani pogoji za uvedbo zapuščinskega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Zapuščinski postopek je po vsebini poseben oficiozni nepravdni postopek, v katerem mora zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti skrbeti, da se izvede dedovanje za zapustnikovo nepremično premoženje. V takih primerih mora npr. obvezno izvesti zapuščinsko obravnavo (primerjaj 203. člen ZD).

5V zapuščinskem postopku sodišče ne odloča o spornih dejstvih, pač pa le ugotavlja pravno relevantna dejstva za izdajo sklepa o dedovanju: o zapustnikovih dedičih, obsegu zapuščine in dednopravnih učinkih, ki os nastopili kot posledica zapustnikove smrti. Za nepremičnine zapuščinsko sodišče po uradni dolžnosti priskrbi popis vseh nepremičnin, ki so v zemljiški knjigi vpisane na ime zapustnika (lustrum). V praksi so pogosti primeri neusklajenega dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja, kot ga je sodišče ugotovilo v obravnavanem primeru: da je zapustnik z določeno nepremičnino s pravnim poslom razpolagal in jo odtujil že za časa življenja, prepis lastninske pravice v zemljiški knjigi na pridobitelja pa ni bil izveden. Dokler ni ovržena domneva lastninske pravice, velja, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi (prvi odstavek 11. člena SPZ. Zapuščinsko sodišče je vezano na domnevo, dokler z dediči ne ugotovi, da je ovržena. Drži, da je v pravni teoriji zaslediti stališče, da izjemoma sodišče lahko izpusti tako nepremičnino iz sklepa o dedovanju. Vendar le, če o tem, da nepremičnina ne sodi več v zapuščinsko maso, med dediči ni spora in če so s strani upnika podani dokazi, da je bila (in katera) nepremičnina odtujena.

6Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ravnalo napačno oziroma vsaj preuranjeno. V primeru neusklajenega zemljiškoknjižnega in dejanskega stanja zapuščinsko sodišče ne more samo odločati o sporu o lastništvu oziroma o tem ali določene nepremičnine spadajo v zapustnikovo zapuščino ali ne. Če med njimi in upnikom ni spora o tem, da za časa življenja od zapustnika odtujena nepremičnina ne sodi več v njegov zapuščino (če dediči upniku priznavajo lastninsko pravico), ni videti ovir, za razpis naroka obravnave, da dediči in upnik razmerje uredijo s sodno poravnavo, ki bo nadomestila manjkajoči pridobitni način za prenos lastninske pravice na nepremičnini v korist upnika. Kadar pa dediči izločitvenega zahtevka upnika ne priznavajo, mora sodišče za naknadno najdeno nepremično premoženje izvesti dedovanje in v njem določiti dediče tako, da bo upnik uveljavljal zatrjevane pravice zoper dediče v pravdi.

7Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Navodila za nadaljnje delo so razvidna iz gornje obrazložitve.