VSL sodba I Cpg 1468/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 552.905,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 13.224,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi tožeča stranka kot podizvajalec družbe A. zahteva neposredno plačilo za opravljeno delo od tožene stranke (naročnika) na podlagi treh začasnih situacij v skupni višini 552.905,30 EUR.

6Drži navedba pritožnice, da podizvajalci vstopajo v pogodbena razmerja samo z glavnim izvajalcem, zato po splošnem pravilu iz prvega odstavka 125. člena Obligacijskega zakonika (OZ) podizvajalec od naročnika (ki ni njegov sopogodbenik) ni upravičen zahtevati plačila za opravljena dela. Vendar pritožnica spregleda, da od omenjenega pravila obstajajo izjeme. Ena takšnih je določilo 631. člena OZ. Po tem (posebnem) pravilu ima podizvajalec pravico neposredno od naročnika (čeprav ta ni njegov sopogodbenik) zahtevati, da mu plača za posel, ki ga je opravil po pogodbi z izvajalcem. Takšen neposreden zahtevek (actio directa) ima podizvajalec v razmerju do naročnika, če so izpolnjene naslednje predpostavke: - pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca; - podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela; - izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela; - obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni); in - podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika. Sodišče prve stopnje je (pravilno) presodilo, da so v konkretnem primeru podane vse navedene predpostavke, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7Tožena stranka v pritožbi trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da so bile njene terjatve do glavnega izvajalca (po II., III. in IV. začasni situaciji) pripoznane. Takšno stališče pa je v nasprotju z razlogi sodbe in podatki spisa, saj iz predloženih situacij nedvoumno izhaja, da je glavni izvajalec potrdil (in s tem pripoznal) II. in III. začasno situacijo tožeče stranke (A9 in A10). Drži sicer, da navedeno ni mogoče trditi za IV. začasno situacijo - sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na strani glavnega izvajalca samo nečitljiv podpis, brez žiga oziroma pritožbeno sodišče po vpogledu v prilogo A11 ugotavlja, da v resnici na tej situaciji tudi podpisa glavnega izvajalca ni. Vendar slednje za obstoj pripoznanja terjatve tožeče stranke do izvajalca niti ni pravno odločilno. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju se namreč začasne situacije štejejo kot sprejete in potrjene, v kolikor jo glavni izvajalec v roku 15 dni od prejema ne potrdi ali zavrne. Prav táko dejansko stanje pa je bilo podano v predmetni zadevi, saj je tožeča stranka izkazala, da je glavni izvajalec IV. začasno situacijo prejel (A12), ni pa je zavrnil ali kako drugače grajal (tožena stranka tem navedbam tožeče stranke v postopku na prvi stopnji ni nasprotovala, niti jih ne izpodbija v pritožbi). Da so bila dela (in z njimi povezana terjatev tožeče stranke do glavnega izvajalca) zaobsežena v IV. začasni situaciji s strani glavnega izvajalca dejansko pripoznana, potrjuje tudi dejanje glavnega izvajalca, ki je dela po IV. začasni situaciji tožeče stranke vzel v podlago pri zaračunavanju del do naročnika v 39. začasni situaciji, ter izpovedba nadzornika K. (glej 4. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo napačno interpretiralo, vendar pritožnica ne pojasni v čem in zakaj naj bi bila ocena izpovedbe napačna, zato gre za pavšalni očitek, ki ne terja podrobnejše obrazložitve.

8Pritožnica nadalje tudi protispisno trdi, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede pogoja koneksnosti terjatev in da je le-to sodišče prve stopnje nedopustno nadomeščalo z izpovedbo priče K. Tožeča stranka je namreč v sklopu svojih navedb (prim. npr. XXIV. točko prve pripravljalne vloge) zelo podrobno pojasnila (in za te svoje navedbe tudi predložila relevantne dokaze) katera dela in v katerem obdobju je opravila ter da so bila vsa dela po vtoževanih situacijah vključena v 37., 38. in 39. situacijo izvajalca. Na te navedbe je imela tožena stranka tudi možnost odgovoriti (prim. l. št. 71 spisa) in so nasprotne pritožbene navedbe neresnične.

9Glede dospelosti terjatve glavnega izvajalca do naročnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka prejela vse račune glavnega izvajalca izdane na podlagi 37., 38. in 39. začasne situacije. Ker tožena stranka računov izvajalca v pogodbeno dogovorjenem roku ni grajala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da so v roku 60 dni po prejemu zapadli v plačilo, s tem pa dospela izvajalčeva terjatev do naročnika. Tožena stranka se v pritožbi takšnemu zaključku upira, češ da so „za zadržanje plačila obstajali tehtni in zakoniti razlogi, na katere se tožena stranka v izogib ponavljanju v celoti sklicuje, sodišče pa se do njih v izpodbijani sodbi ni opredelilo“. Takšne pritožbene navedbe pa ne morejo biti upoštevane. V obrazložitvi pritožbe je namreč treba argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti, pri čemer se pritožnik tega bremena ne more znebiti s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje. To velja še posebej za pritožbeni razlog bistvene kršitve pravdnega postopka, katerega je treba vselej konkretizirati. Če naj bi bil v tem, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse navedbe tožene stranke, mora pritožnica jasno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njenem ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve pritožnice, kot povzete zgoraj, za obrazloženost tega pritožbenega razloga ne zadoščajo (prim. VS RS II Ips 812/2005 in J. Zobec, Komentar ZPP, 3. knjiga, str. 225). Smiselno enako velja za pritožbene navedbe, da v razmerju med toženo stranko in glavnim izvajalcem ne obstoji nobena likvidna terjatev in da še niso nastopili pogoji za sprostitev zadržanih sredstev (pritožnica teh navedb podrobneje ne pojasni), zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10Nadalje pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do stečaja glavnega izvajalca, čeprav naj bi šlo za pravno pomembno dejstvo (kot pojasnjuje pritožnica tožena stranka do začetka stečajnega postopka ni sprejela nakazila, zato se Zakon o javnem naročanju 2 (ZJN-2) ne more več uporabljati). Takšen pritožbeni očitek je povsem nerelevanten (s tem pa tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo I Cpg 1356/2014), saj sodišče prve stopnje o zahtevku ni odločalo na podlagi določb ZJN-2 in instituta asignacij, temveč po določbah 631. člena OZ. Za pridobitev neposrednega zahtevka izvajalca pa ni pomembno, ali so se predpostavke iz 631. člena OZ izpolnile pred ali po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem (prim. N. Plavšak, ZFPPIPP z novelami od ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana 2011, str. 110, 111). Začetek stečajnega postopka namreč lahko vpliva le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika (v našem primeru torej na terjatve podizvajalcev do glavnega izvajalca). Ne vpliva pa na razmerja med tretjimi osebami (npr. med podizvajalcem in naročnikom, ki je nastalo s prehodom podizvajalčeve terjatve od glavnega izvajalca do naročnika), saj ima podizvajalec do naročnika samostojno terjatev (prim. VSL sodba I Cpg 61/2015).

11Ker v predmetni zadevi do poplačila glavnega izvajalca s strani naročnika evidentno ni prišlo (tožena stranka je med postopkom izrecno priznavala, da glavnemu izvajalcu zadržuje plačilo po 37., 38. in 39. začasni situaciji) so brezpredmetna pritožbena izvajanja, da po plačilu dolga glavnemu izvajalcu plačilo podjemniku ni več mogoče, protispisne pa navedbe pritožnice, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi tožena stranka terjatev tožeče stranke pripoznala in potrdila (sodišče prve stopnje je presojalo le razmerje obstoja oziroma zapadlosti terjatev med tožečo stranko in glavnim izvajalcem ter glavnim izvajalcem in toženo stranko) in da v trenutku vložitve zahteve tožena stranka še ni dolgovala glavnemu izvajalcu (prim. 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, katere pritožnica konkretizirano ne izpodbija).

12Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).