VSL sodba II Cp 3146/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek „4.200,00 EUR“ nadomesti z zneskom „8.500,00 EUR“;

- v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 4.200,00 EUR“ nadomesti z zneskom „8.500,00 EUR“;

- v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 57,81 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila“.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za škodo v višini 4.200,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek nad 4.200,00 EUR do 19.870,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da mora plačati toženki 862,19 EUR stroškov postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo visok odstotek sokrivde tožnika, pri tem pa je bistveno, da toženka pravočasno sploh ni zatrjevala in dokazovala opustitve skrbnosti na strani tožnika v sferi, kot jo prezentira sodišče. Zaključek sodišča je neživljenjski. Sodišče je kot razlog za sokrivdo izpostavilo, da je tožnik omaro nosil „samo na rokah“, je pa splošno znano, da se pri prenosu, kot sta ga opravljala tožnik in zavarovanec toženke, uporabljajo zgolj roke. Tožnik je predmet nosil kot spodnji nosač, predmet je bil zaradi dimenzij naslonjen na zgornji del telesa. Mehanizem nastanka poškodbe, sunek zavarovanca toženke in posledično delovanje sile v smeri navzdol kažejo na to, da glede na omejitve prostora, v katerem se je prenašal predmet, predmeta ni bilo mogoče prenašati na drugačen način. Tožnik za nenaden premik tovora ni mogel vedeti, saj nanj ni bil opozorjen, prav tako ga ni mogel pričakovati, saj je do premika prišlo zaradi trenutnega zdrsa predmeta pri zavarovancu toženke. To je smiselno povedal tudi izvedenec, je pa tudi izkustveno in življenjsko dejstvo pri opravilih v zvezi s prenašanjem tovora. Tožnik je opravilo opravil kot povprečno skrbna oseba, saj s svojimi dejanji ni prispeval k nastanku škodnega dogodka – zdrsa predmeta v rokah zavarovanca tožene stranke. Tožnik ni imel možnosti razpolaganja s predmetom v sferi priprave predmeta za prenos. Bil je naprošen, da pomaga prenesti omaro. V sferi zavarovanca toženke kot lastnika omare je, da bi morda lahko razstavil omaro, vendar pa je ta jasno povedal, da omare ni bilo mogoče razstaviti, saj je bila lepljena in bi lahko prišlo do uničenja omare. Šlo je za vsakodnevno opravilo, v povezavi s pojmom vsakodnevnosti in običajnosti ni mogoče od tožnika zahtevati, da bi ta zahteval razstavitev omare in njeno posledično uničenje. Tožniku ni mogoče očitati, da je bil pri prenašanju tovora neskrben ali premalo skrben, sokrivda je neizkazana, protispisna in v nasprotju z odločitvami sodišč v primerljivih primerih. Tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Zavrnitev zahtevka iz naslova potnih stroškov ni pravilna, tožnik je navedeno škodo v celoti izkazal na način, kot ga je opisal v svojih vlogah, gre za pot, ki jo je tožnik opravil zaradi potreb zdravljenja. Iz medicinske dokumentacije so razvidni naslovi ustanov in dan oprave pregleda, tožnikov naslov je znan. Toženka razen splošnega ugovora prerekanja ni navedla ugovorov. Odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova strahu ni pravilna. Tožnik je podal pravočasne trditve, o strahu je izpovedal, potrdil ga je tudi izvedenec medicinske stroke. Življenjsko je prišlo do situacije, ki povprečnega človeka ustraši. Tožnik je poškodbo zdravil dolgo časa. Je fizičen delavec, ki potrebuje okončine, zato je bil zaskrbljen za izid zdravljenja. Navaja bolečine in nelagodnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem, še posebej izpostavlja, da bodo občasne lahke bolečine trajale vse življenje ter da je zdravljenje trajalo kar 10 mesecev, tožnik bo bolečine trpel tudi v prihodnje. Tožnik je upravičen do celotne vtoževane višine iz tega naslova, torej 9.000,00 EUR. Tožnik je upravičen tudi do celotne vtoževane odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, torej do zahtevanih 9.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja in trditev tožnika je mogoče razbrati, da je tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana. Zmanjšanje življenjske aktivnosti v pritožbi tožnik podrobno opisuje in poudarja, da duševno trpi. Pri odločitvi o stroških sodišče ni upoštevalo uspeha v posamezni fazi postopka, glede na to, da je tožnik dvakrat modificiral tožbeni zahtevek po višini. Ne priglaša stroškov pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena.

O tožnikovem soprispevku

5Utemeljeno pritožba graja, da toženka ni ne zatrjevala ne dokazovala opustitve skrbnosti na strani tožnika glede tožnikovega soprispevka (soodgovornosti) na način, kot ga je „prezentiralo“ sodišče prve stopnje.

6Toženka je v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2014 in dovoljeni pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2014 (list. št. 11, 25 in 41) navedla, da se je tožnik, preden se je lotil prenašanja omare po ozkem stopnišču navzgor, moral in mogel zavedati, da se lahko pri tem zaradi pomanjkanja izkušenj in nepoznavanja varnostnih pravil poškoduje, vendar pa je kljub poznavanju rizika zavarovancu pomagal pri prenašanju omare, tožnik bi lahko presodil, da omari po stopnicah dve osebi ne bosta mogli varno prenesti in bi zato lahko odklonil tako prenašanje, med samim prenašanjem pa bi tožnik moral spremljati gibanje zavarovanca toženke in ustrezno odreagirati v trenutku, ko je videl, da zavarovanec izgublja nadzor nad omaro.

7Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnik z zavarovancem toženke ni „aktivno sodeloval v pogovoru o tem, kako bosta delo izvedla, opustila sta skupno predpripravo“, „da je omaro nosil samo na rokah, ni pa si pomagal z drugim delom telesa“, „da je tožnik zatrjeval zgolj, da je imel primerno obutev, in da se je delo opravljalo z rokavicami, ni pa zmogel dokaznega bremena, da je imel gumijaste rokavice in ustrezno obutev“, „da niso bili izvedeni tehnični ukrepi, vsaj odstranitev vrat“.

8Izkaže se, da je sodišče prve stopnje očitke glede soprispevka črpalo iz ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu (ki je zgolj pomočnik sodišča) in ne (v skladu z razpravnim načelom) iz trditev, ki jih je v zvezi s soprispevkom (pravočasno) navajala toženka.

9Predvsem pa sodišče druge stopnje, poleg že navedenega, kot odločilno pri presoji, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka, ocenjuje sledeče.

10Tožnik je tekom celotne pravde vztrajal na stališču, da je izključni vzrok za njegovo poškodbo ravnanje zavarovanca toženke. Tudi sodišče prve stopnje je (sicer „v pretežni meri“) pripisalo nastanek tožnikovih poškodb v sfero zavarovanca toženke, v posledici njegovega delovanja, ko je storil nenaden in sunkovit premik omare(1) v smeri proti tožniku, s čimer je opustil zadrževanje bremena in je posledično prenesel vse breme omare na tožnika, kar je imelo za posledico tožnikovo poškodbo oziroma je tožnika potisnilo v nestabilen položaj (tretji odstavek na 18. strani sodbe sodišča prve stopnje).

11Tehtno pritožnik poudarja, da tožnik za nenaden premik tovora ni mogel vedeti, saj nanj ni bil opozorjen, prav tako ga ni mogel pričakovati glede na „trenuten zdrs predmeta“ (samo sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vzrok tožnikove poškodbe izvira v nenadnem in sunkovitem premiku omare), kar je tudi življenjsko izkustveno dejstvo. Na nepredviden zdrs predmeta se namreč ni mogoče vnaprej pripraviti. Višje sodišče zaključuje, da je nastanek tožnikovih poškodb v izključni (in ne zgolj pretežni meri, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje) sferi zavarovanca toženke.

12Povsem na mestu pritožba izpostavlja tudi (ugotovljene) okoliščine, da se je tožnik poškodoval pri zavarovancu toženke doma, priskočil mu je na pomoč pri prenašanju omare, kar predstavlja vsakodnevno, običajno, domestikalno (in ne profesionalno) opravilo. Zavarovanec toženke je imel odgovornost zavarovano po Splošnih pogojih za zavarovanje stanovanjske opreme (SP – SO 2006).

Odškodnina za nepremoženjsko škodo

Vrsta poškodbe

13Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, izhaja, da je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel raztrganino medialnega meniskusa in raztrganino medialne kolateralne vezi levega kolena (stranske vezi na notranji strani levega kolena).

Denarna odškodnina za strah

14Odločitev sodišča prve stopnje, ki tožniku ni priznalo odškodnine iz naslova „primarnega“ strahu, je pravilna. Odgovor na pritožbeno ponovljene očitke je vsebovan v razlogih na 22. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju višje sodišče sklicuje in jim pritrjuje.

15Utemeljeno pritožba izpostavlja, da je tožnik upravičen do odškodnine za sekundarni strah. Sodišče prve stopnje je zavrnitev utemeljilo z navedbo, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je zaznaval sekundarni strah zaradi negotovega izida zdravljenja devet mesecev, a njegovih navedb izvedenec medicinske stroke ni potrdil, saj je zapisal, da je po njegovi oceni tožnik utrpel t. i. sekundarni strah zaradi izida zdravljenja največ do šest tednov, kolikor so trajale tudi bolečine srednje intenzitete. Upoštevajoč navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju, to je, da je tožnik utrpel sekundarni strah za izid zdravljenja v dolžini (največ do) šest tednov, je po presoji višjega sodišča tožnik upravičen do odškodnine iz naslova strahu v višini 500,00 EUR.

Denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem

16V zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo predvsem hospitalizacijo skupno 8 dni, operacijo v splošni anesteziji z rekonstrukcijo medialne kolateralne vezi in sanacijo medialnega meniskusa levega kolena in delno resekcijo medialnega meniskusa, odvisnost od negovalnega osebja, infuzije, nošenje longete, opornice, nato uporabo bergel, nesposobnost za fizično delo 81 dni, opravljeni so bili rentgenski posnetki, MRI preiskava, fizioterapije 20-krat, 11 pregledov pri zdravniku ter jemanje analgetikov, antibiotikov in drugih zdravil. Zaradi zdravljenja poškodbe je bil tožnik v bolniškem staležu od 14. 2. 2011 do 21. 4. 2011 in potem ponovno, ko je bilo tožniku indicirano operativno zdravljenje, od 5. 9. 2011 do 30. 11. 2011.

17Tožnik je trpel štiri do pet dni (stalnih in občasnih) hudih bolečin, bolečine srednje intenzitete vsaj šest tednov, tožnik občasno čuti srednje hude bolečine še sedaj predvsem pri opravljanju fizičnega dela stoje ali med hojo. Tožnik je v teku zdravljenja čutil lahke (stalne in občasne) bolečine vsaj dva meseca. V kasnejših letih bo, predvsem v levem kolenu, čutil še več bolečin, saj se mu bo po vsej verjetnosti zaradi poškodbe in delne resekcije meniskusa prej razvila obraba levega kolenskega sklepa, kot je to običajno.

18Upoštevajoč navedeno je po presoji sodišča druge stopnje prisojena odškodnina v višini 3.500,00 EUR iz tega naslova prenizka, zato je odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1.000,00 EUR na 4.500,00 EUR. V presežku, to je do zahtevane odškodnine 9.000,00 EUR, pritožba ni utemeljena.

Denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

19Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo predvsem, da je tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka star 38 let, utrpel kot anatomske trajne posledice lažjo oteklino levega kolena in zmanjšani medialni meniskus levega kolena (stanje po poškodbi in delni resekciji), zato je tožnikovo koleno bolj podvrženo obrabi. Gibljivost levega kolena je možna od 0° do 115° (normalno je od 0° do 135°). Tožnik bo trpel duševne bolečine lažje stopnje (anatomske, funkcionalne, psihične). Manj bo sposoben za težje fizične aktivnosti (dvigovanje bremen), manj sposoben za dalj časa trajajoče lažje fizične aktivnosti stoje ali med hojo, izrazito manj sposoben je za športno udejstvovanje, pri neenakomernih športnih aktivnostih se mu pojavijo bolečine. Tožnik opravlja fizična dela, za takšna dela je sedaj za polni delovni čas manj sposoben, proti koncu delovnika ga lahko začne boleti koleno, v delo mora zato vlagati več napora. Zaradi bolečin je oviran pri vseh bolj dolgotrajnih domačih aktivnostih, daljšem pospravljanju, čiščenju, delu na vrtu.

20Upoštevajoč navedeno in predvsem to, da bo tožnik trpel bolečine tudi v bodočnosti (sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da bodočega trpljenja tožnik ni vtoževal, vendar pa temu ni mogoče pritrditi, saj to smiselno izhaja že iz tožbe, list. št. 4, tožnik namreč govori o deficitu, ki pa ga ne omejuje na preteklost, eksplicitno pa to tožnik navaja pri modifikaciji tožbenega zahtevka po prejemu mnenja izvedenca medicinske stroke, list. št. 140), je višje sodišče prisojeno odškodnino iz tega naslova v višini 2.500,00 EUR zvišalo za 1.000,00 EUR, na 3.500,00 EUR. V presežku, to je do zahtevanih 9.000,00 EUR, pritožba ni utemeljena.

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine

21Skupaj je tožniku, po spremembi, priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 8.500,00 EUR (179. in 182. člen Obligacijskega zakonika). Upoštevajoč, da je višina povprečne mesečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja (pred sodiščem prve stopnje) znašala 1.003,74 EUR(2), je tožniku skupaj priznana odškodnina v višini približno 8,5 PMNP. Po presoji višjega sodišča šele prisojena odškodnina v tej višini predstavlja pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v konkretnem primeru. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine namreč terja, da oškodovanci v primerljivih primerih prejmejo (objektivno) primerljive odškodnine, saj se le tako lahko spoštuje ustavno načelo enakosti. Ob primerjavi tožnikovemu primerljivih primerov, kot izhajajo iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo(3), in sicer predvsem primerov X/124 (stran 1046), X/123 (stran 1045), X/122 (stran 1044), X/120 (stran 1042)(4), se je namreč izkazalo, da je bila tožniku pred sodiščem prve stopnje priznana prenizka odškodnina.

Potni stroški

22Na ponovljene pritožbene navedbe glede zahtevanih stroškov zaradi prihoda na zdravniške preglede je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (21. stran obrazložitve), in sicer, da je sklicevanje tožnika, da lokacijo in čas zdravljenja jasno izkazuje že vložena medicinska dokumentacija, napačno, saj predložene listine ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev. Enako je neutemeljeno sklicevanje, da so razdalje splošno znane in da jih po sodni praksi ni treba posebej dokazovati. Pravilno je pojasnilo, da tožnik ni uspel kriti ne trditvenega ne dokaznega bremena. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da toženka ni konkretizirano ugovarjala njegovemu zahtevku iz tega naslova, nasprotno namreč izhaja iz 4. točke odgovora na tožbo.

Stroški postopka pred sodiščem prve stopnje

23Sodišče prve stopnje je pri izračunu stroškov upoštevalo uspeh po temelju in uspeh po višini. Pritožnik navaja, da sodišče ni upoštevalo posameznih „faz postopka“ upoštevajoč njegove spremembe tožbe (zviševanje zahtevkov), pri tem pa svojih navedb zadostno ne konkretizira(5) (npr. izračun). Višje sodišče zato teh očitkov ni dodatno obravnavalo.

24Sodišče druge stopnje je glede na spremembo sodbe sodišča prve stopnje ponovno odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP).

25Sodišče prve stopnje je (28. stran obrazložitve) stroške tožnika odmerilo v višini 1.086,04 EUR, stroške toženke pa v (pritožbeno nesporni) višini 2.521,79 EUR. Tožnik je po temelju uspel 100 %, po višini pa 43 %, skupaj torej 71,5 %, oziroma 776,52 EUR od odmerjenih stroškov. Toženkin uspeh v pravdi je 28,5 % oziroma 718,71 EUR od odmerjenih stroškov. Po pobotanju je toženka dolžna tožniku plačati 57,81 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, kot izhaja iz tretje alineje I. točke izreka.

Odločitev sodišča druge stopnje

26Višje sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upoštevalo, da tožnik ni soprispeval k škodnemu dogodku, ter da je upravičen do odškodnine za strah v višini 500,00 EUR ter do 1.000,00 EUR višje odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in do 1.000,00 EUR višje odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (358. člen ZPP). Posledično je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz prve in druge alineje I. točke izreka, s stroškovno posledico, kot izhaja iz tretje alineje I. točke izreka. V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (tožnik je izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje), a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), kot izhaja iz II. točke izreka.

-------------

Op. št. (1): Prenašala se je omara iz ivernih plošč, težka dobrih 60 kg, visoka 1,90 m, široka 1,20 m, globine 60 cm.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 62/2015.

Op. št. (3): Mag. Alenka Berger Škrk: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana, 2010.

Op. št. (4): Pri tem je seveda treba upoštevati, da primeri po naravi stvari ne morejo biti identični.

Op. št. (5): Tožnika je pred sodiščem prve stopnje zastopal pooblaščenec, ki ni odvetnik.