VSL sodba II Cp 11/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik od toženca na podlagi 4. 5. 2011 sklenjene najemne pogodbe zahteva plačilo zapadlih obrokov najemnine in stroškov zaradi uporabe nepremičnine. Sodišče je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo v plačilo znesek 5.533,94 EUR s pripadajočimi obrestmi ter plačilo pravdnih stroškov v višini 1.494,38 EUR. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženec po začasni zastopnici iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišča, da bi moral sam predložiti dokaze za plačilo najemnine. Toženec se je skliceval na primopredajni zapisnik, ki ga je v spis predložil že tožnik. Ker omenjeni zapisnik ne vsebuje navedbe o dolgu najemnine, je bila ta gotovo poravnana. Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede višine dolgovane najemnine, saj bi moralo zahtevek nad zneskom 4.000,00 EUR zavrniti. Tožnik je vedoma zapisal, da mu toženec dolguje 4.000,00 EUR najemnine, pri čemer ustnega dogovora o znižanju najemnine ni bilo. V najemni pogodbi je bilo dogovorjeno, da se najemnina plačuje za en mesec vnaprej, torej je toženec najemnino za november 2012 in februar 2013 plačal. Predpisa, ki bi določal plačilo najemnin na TRR najemodajalca, ni, zato izostanek potrdil ne pomeni, da najemnina ni bila poravnana. Zgolj dejstvo, da se računi za obratovalne stroške glasijo na tožnikovo ime in na naslov ..., ne pove ničesar o tem, da gre za račune na nepremičnini na tem naslovu. Neupravičen je zaključek sodišča, da nosi toženec stroške Elektra Ljubljana v zvezi z odklopom in priklopom električne energije. Sodišče je tudi napačno uporabilo postopkovna pravila glede izračuna pravdnih stroškov, saj je upoštevalo le, da je tožnik v pravdi delno uspel, ni pa upoštevalo toženčevega uspeha in pobotalo stroškov.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Na tožniku je materialno dokazno breme za izkaz obstoja najemnega razmerja ter višine dajatve iz omenjenega razmerja, toženec, ki zatrjuje, da je pogodbene obveznosti izpolnil, pa mora izkazati njihovo plačilo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, zapisanimi na 5. strani sodbe, da toženec tega dokaznega bremena zgolj s komentarjem listin, ki jih je v spis predložil tožnik, ni zmogel. Toženec je kot edini listinski dokaz za svoje trditve o neobstoju dolga predlagal vpogled v primopredajni zapisnik z dne 30. 4. 2013, ki pa ga v spis ni predložil skladno z določilom 226. člena ZPP. Kljub temu je sodišče prve stopnje to listino ocenilo tudi v luči toženčevih trditev in ugotovilo, da jih ne potrjuje. Zgolj izostanek zapisa na primopredajnem zapisniku o višini dolga ob prenehanju najemnega razmerja namreč ne izkazuje neobstoja takšnega dolga.

5Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo višino dolga na račun zapadlih najemnin. Ker toženec v zvezi z višino dolga ni predložil nobenih listinskih dokazov, je utemeljeno upoštevalo zgolj dokaze, predložene s strani tožnika, in jih dokazno ocenilo. Pri tem je upoštevalo, da je toženec tožniku najemnino poravnaval na njegov TRR, iz katerega izhaja, da obveznosti za 5 mesecev niso bile poravnane, kar je potrdil tožnik tudi ob zaslišanju. Toženec ne more uspeti s sklicevanjem na nedatirano potrdilo o dolgu najemnin v višini 4.000,00 EUR, saj te listine v dokaz svojih trditev ni ne predlagal ne predložil. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je toženec plačal najemnino za november 2012 in februar 2013, ker so bila po pogodbi dogovorjena plačila za 1 mesec vnaprej. Iz 4. točke najemne pogodbe izhaja, da se je najemnik zavezal plačevati najemnino do vsakega 5. dne v mesecu za prihodnje enomesečno obdobje, pri čemer je bila ob podpisu pogodbe najemnina plačana do 30. 6. 2011. Iz obvestil o prometu na tožnikovem TRR je nadalje razvidno, da je toženec nadaljnja plačila opravljal v posameznem mesecu za tekoči mesec (sprva na začetku meseca, nato vedno kasneje), izostala pa so plačila za mesece november in december 2012 ter februar, marec in april 2013, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

6Da toženec ni poravnaval tekočih obveznosti iz naslova obratovalnih stroškov, je tožnik izkazal z obširno listinsko dokumentacijo, prav tako tudi, da je moral te obveznosti poravnati sam. Toženec se spreneveda, ko navaja, da listine ne izkazujejo, na katero nepremičnino se plačila nanašajo. Da bi tožnik na naslov ... prejemal račune dobaviteljev za storitve na drugih naslovih, toženec ni ne zatrjeval ne izkazal. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z razlogi prvostopnega sodišča glede utemeljenosti stroškov priklopa električne energije, saj je do odklopa prišlo 21. 3. 2013 zaradi toženčevega neplačila, kot izhaja iz delovnega naloga (list. A19) in podatkov merilnega mesta (A21).

7Toženec je v postopku imel začasno zastopnico, katere stroški so bili poravnani iz predujma, ki ga je založil tožnik. Tožencu torej stroški z zastopanjem odvetnice niso nastali, zato je sodišče pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo zgolj uspeh tožnika v postopku in tožencu naložilo, da krije 73 % tožniku odmerjenih pravdnih stroškov.

8Ker toženčeve pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

9Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.