VSL sodba II Cp 3525/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišče prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se znesek stroškov, ki ji mora toženka plačati tožnikoma, zniža za 461,16 EUR

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je po ponovljenem sojenju tokrat ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in ugotovilo, da sta tožnika solastnika vsak do ½ dela nepremičnine z ID znakom 000, v izmeri 3.751 m2, ter da jima je toženka dolžna povrniti stroške postopka.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Kot bistveno očita, da sodišče ni ugotovilo, kdaj naj bi bila menjalna pogodba sklenjena, saj sodišče po eni strani ugotavlja, da je bilo to 25. 4. 1989, po drugi strani pa, da je bila ta pogodba predložena pravobranilcu 17. 4. 1989, ko torej še niti ni bila sklenjena, zato je ni mogel potrditi in je v posledici te napake nična oz. neobstoječa. Nadalje navaja, da tožnika nista nikdar zatrjevala, da bi se morala vknjižiti kot lastnika na parc. 111/5 in da je to sedaj parc. 111/13 oz. da do realizacije ni prišlo zaradi ukinitve parc. številk. V tem sodišču očitata kršitev procesnih pravic zaradi prekoračitev trditvene podlage. Ob tem se pritožnica sklicuje še na prepoved prometa po 88. čl. ZDen in nemožnost priposestvovanja družbene lastnine. Meni, da gre pri pogodbi namesto razlastitve tudi za pravnoposlovni način pridobitve lastnine. Pritožuje se tudi glede stroškov; meni, da sodišče ne bi smelo tožnikoma priznati stroškov za dva naroka, namreč za narok in še za ogled z izvedencem.

3Tožnika sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev, opredelila pa sta še svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4Pritožba je delno utemeljena, in sicer glede stroškov postopka, glede glavne stvari pa ni utemeljena.

5Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov glede odločitve o glavni stvari ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak pri vodenju postopka, pravilno je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna (delno iz nekoliko drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje).

6Res je sodišče prve stopnje je na podlagi kopije sporne menjalne pogodbe ugotovilo, da je bila ta sklenjena 25. 4. 1989, med tem ko iz potrdila javnega pravobranilstva z dne 17. 4. 1989 izhaja, da je bila temu organu predložena že tedaj (oz. celo že prej, 13/4-1989), kar naj bi bilo logično nasprotje. Vendar je to treba interpretirati cum grano salis in ne more biti dvoma, da je bil pravobranilstvu očitno predložen usklajeni (dogovorjeni) osnutek pogodbe, po njegovi odobritvi pa je bila le-ta sklenjena tudi v pisni obliki (v nespremenjeni vsebini). Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN(1)), ki je bil podlaga za sklenitev te pogodbe, namreč ni predpisoval obličnosti pogodb namesto razlastitve in tudi ni določal morebitnih sankcij za nespoštovanje obličnosti, čeprav je predvideval, da se bodo sklepale pisne pogodbe (59. čl. ZRPPN). Zato tu ni usodnega paradoksa, ki bi lahko vodil do zaključka o neobstoječi ali nični pogodbi.

7Ni dvoma, da je bila menjalna pogodba sklenjena namesto razlastitve (59. člen ZRPPN). Tožnika sta s tedanjo X kot razlastitveno upravičenko sklenila menjalno pogodbo, s katero jima je razlastitvena upravičenka v zameno za njuno razlaščeno zemljišče oddala in prepustila v last in posest parc. št. 111/5, k. o. ..., ki po tožbenih trditvah sedaj predstavlja del parc. št. 111/1, k. o. ... Pogodba, sklenjena namesto razlastitve, ne pomeni pravnega prometa (za nobeno stranko, tu se pritožnica moti), zato se nanjo prepoved prometa z nepremičninami iz Zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (ZZPS,(2) 1. in 2. člen) in Zakon o denacionalizaciji (ZDen,(3) 88. člen) ne nanaša. Gre namreč za pogodbo, ki nadomesti razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo ter sporazum o odškodnini.(4) Lastninska pravica se na nepremičnini, ki je predmet takšne pogodbe, pridobi originarno, vpis v zemljiško knjigo pa ima le deklaratoren pomen.(5) Menjalna pogodba je bila sklenjena (najkasneje) 25. 4. 1989 torej v času, ko sploh še ni veljala prepoved prometa z nepremičninami iz ZZPS, ki je začel veljati 7. 7. 1990. Zato ni ovir, da tožnika na temelju takšne pogodbe ob izpolnjenih zakonskih pogojih pridobita solastninsko pravico na sporni parceli s priposestvovanjem, če se na podlagi pogodbe nista vpisala v zemljiško knjigo. Tožnika, ki zahtevek za ugotovitev svoje lastninske pravice opirata na menjalno pogodbo, sklenjeno pred prepovedjo prometa z nepremičninami, nista v istem položaju kot tisti, ki je sklenil pravni posel v času veljavnosti takšne prepovedi.

8Neutemeljen je očitek, da je sodišče prekoračilo tožbene trditve. Tožnika sta že v tožbi navedla, da sta zamenjala svojo parcelo za del parc. 111/1 in da uveljavljata lastninsko pravico na njenem delu (z ustreznimi identifikacijskimi oznakami), 3751 m2, predložila pa pogodbo, s katero bi po menjavi dobila parc. 111/5 (3751 m2). Jasno in logično je, da je med tema dvema parcelama dejanska identiteta, številke in oznake pa so se skozi čas spremenile. Toženka niti ne trdi, da tožnika želita predmet, ki jima po menjalni pogodbi sploh ne bi pripadal. Sta pa tožnika na prvem naroku (2. 4. 2015, zapisni na listu 38 in 39) na poziv sodnika pojasnila neskladje med številkami parcel, zato očitek prvostopenjskemu sodišču o kršitvi določb 7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljen.

9Prvostopenjsko sodišče je sicer napravilo napako, ko je štelo, da je priposestvovalna doba stekla že s pogodbo (nastopom posesti) 25. 4. 1989 in je tedaj iztekla v letu 1999. Dokler je veljal režim družbene lastnine, priposestvovalna doba na nepremičnini v družbeni lasti ni mogla začeti teči. A ta napaka sodišča prve stopnje očitno ni usodna. Treba je samo dopolniti oz. popraviti ugotovitev, kdaj je prenehala družbena lastnina na sporni nepremičnini. Ta sicer ni prenehala že z uveljavitvijo sedanje Ustave Republike Slovenije, torej 23. decembra 1991. Datuma preoblikovanja družbene v zasebno lastnino ni mogoče definirati z enotno časovno točko. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena v skladu z relevantnim predpisom, veljal pravni režim družbene lastnine in z njim povezane omejitve glede razpolaganja ter možnostjo priposestvovanja, kolikor so še veljale.(6) Za zadevni primer je po presoji sodišča relevanten Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP),(7) po katerem so bila podjetja iz svojih sredstev dolžna izločiti kmetijska zemljišča in gozdove in so ti postali last Republike Slovenije ali občine. Ker je ZLPP začel veljati 5. decembra 1992, je treba šteti, da je priposestvovalna doba na predmetni nepremičnini lahko stekla (šele) tedaj in je tako iztekla 5. decembra 2002 (2. odst. 43. čl. v zvezi s 269. čl. Stvarnopravnega zakonika). A ob nespornem izvrševanju posesti (od menjave do danes) in ob neizpodbiti dobri veri tožnikov je njunemu zahtevek ugodeno pravilno in zakonito.

10Utemeljena pa je pritožbena kritika stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je tožnikoma priznalo nagrado za narok dvakrat, čeprav je po veljavni tarifi predvideno, da se nagrade v isti zadevi prejmejo le enkrat (tar. 3102, 2. odst. 14. čl. ZODvt), ne glede na to, koliko je dejansko narokov bilo (bodisi na sodišču bodisi na kraju samem).(8) Sodbo je bilo zato v tem delu treba popraviti (spremeniti, 2. tč. 365. čl. ZPP) in znesek stroškov znižati za eno postavko nagrade za narok 378 EUR s priznanim DDV, kar je 461,16 EUR.

11Pritožbeni očitki se glede glavne stvari izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje v glavnem neuspele pritožbe (3. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpita tožnika sama.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. SRS, št. 5/1980 in nasl.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 26/1990 in nasl.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 27I/1991 in nasl.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišče Republike Slovenije (VS RS) II Ips 856/1994, II Ips 1190/2008.

Op. št. (5): Tako VS RS v II Ips 477/2005.

Op. št. (6): Več in izčrpno v M. Damjan, Zapleti pri lastninjenju nekdanjih nepremičnin v družbeni lastnini in urejanju sedanjega (neurejenega) stanja, Pravosodni bilten 1/2011.

Op. št. (7): Uradni list RS, št. 55/1992, 7/1993, 31/1993, 43/1993 Skl.US: U-I-133/93-19, 32/1994 Odl.US: U-I-133/93-56, 43/1995 Odl.US: U-I-77/93, 1/1996, 30/1998-ZZLPPO, 72/1998 Odl.US: U-I-302/98, 101/1999 Odl.US: U-I-26/96.

Op. št. (8): Nagrada za narok po tarifni številki 3102 Tarife vključuje nagrado za vse naroke in ne za vsakega posebej (tako izrecno VS RS v sklepu II Ips 56/2011).