VSL sodba I Cp 3298/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžan plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) znesek 44.609,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 5. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka) in da je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti tožnici stroške postopka v znesku 2.829,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitve ustavnih pravic. Navaja, da ne zadošča pavšalna obrazložitev zavrnitve predlaganih dokazov, kakršna je vsebovana v izpodbijani sodbi, saj ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in zato ogroža pravico do pritožbe. Kar samo, brez postavitve izvedenca, je zaključilo, da je za napake odgovoren toženec, hkrati pa ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca, ki ga je predlagal. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic, ustavne pravice do sodnega varstva in ustavne pravice do pravnega sredstva. Glede na to, da tožbeni zahtevek in izpodbijana odločitev temeljita na neupravičeni obogatitvi, ni relevantno, ali je toženec prejel plačilo na podlagi menice in ali je bila menica vnovčena skladno s pooblastilom. Sodišče je napačno izhajalo iz gradbene pogodbe, saj v gradbeni pogodbi stranki nista predvideli del v zvezi z ugotavljanjem, kdo je povzročil napako. Ugotavljanje napak v izvedbi objekta je bilo samostojen posel – podjemna pogodba. Iz dopisa z dne 9. 7. 2009 izhaja, da se je tožnica zavedala, da napaka (morda) ne izvira iz sfere toženca in da je potrebno najprej ugotoviti, kdo je zanjo odgovoren, pa tudi, da sta se stranki dogovorili, da bo naročnik povrnil stroške opravljenih del v zvezi z ugotovitvijo napake. Ugotavljanje vzrokov za napako, ki jo je povzročila tretja oseba (asfalt je namreč polagal drug izvajalec), ne sodi v okvir reklamacije. V situaciji, ko ni jasno in enostavno preverljivo, kdo je povzročil napako, je neživljenjsko stališče, da bi moral toženec pripraviti dodatno ponudbo v zvezi z deli za odkrivanja vzroka za zamakanje. Ta dela niso dela po gradbeni pogodbi, temveč je naročnik od izvajalca zahteval, da preveri, kateri izvajalec je odgovoren za nastalo zamakanje, pri čemer sta se stranki tudi dogovorili, da lahko toženec dokazuje izvor napake z izvedencem gradbene stroke. Zgoraj navedeni dopis je mogoče razumeti tudi kot pisno naročilo za odpravo napake oziroma za dodatna dela. Ker sodišče navaja tako, da dela niso bila naročena in potrjena s strani naročnika, kot tudi, da naj bi bila izvedena dela v okviru reklamacije, so razlogi sodišča nekoherentni in protislovni. Napačna je ugotovitev sodišča, da se je toženec zavedal, da dela niso ne naročena ne potrjena s strani tožnice, saj je očitno, da toženec ni samoiniciativno preverjal vzrokov zamakanja in ga odpravljal. Upoštevati je treba dopis z dne 9. 7. 2009, ki ga je sodišče spregledalo. Ne strinja se s stališčem, navedenim v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (da toženec ne bi smel brez pisnega naročila investitorja nadaljevati z deli, če je menil, da ni kriv), saj dokler dela za ugotovitev razloga zamakanja niso bila opravljena, ni bilo znano, iz čigave sfere izvira napaka. Tega se je glede na dopis z dne 9. 7. 2009 zavedal tudi naročnik. Napake (zamakanja) ni mogoče odpraviti, če se ne ugotovi njenega vzroka, kar pa terja dodatna dela in s tem dodatne stroške, ki jih toženec ni dolžan nositi, saj ne gre za napako, ki bi izvirala iz njegove sfere. Ker je storitve v zvezi z odkrivanjem napak opravil, ni mogel biti obogaten. Ne drži, da ni dokazal, da napaka ne izvira iz njegove sfere. Izpovedi prič, na katere se sklicuje sodišče, niso verodostojne zaradi zainteresiranosti za izid postopka, saj gre za nekdanje in sedanje poslovodstvo tožnice. V skladu z dogovorom, vsebovanem v že navedenem dopisu, s katerim sta se s tožnico dogovorila, kako naj dokaže, da ni odgovoren za napako, je pridobil izvedensko mnenje A. A., ki je to potrdilo. To bi lahko dokazal tudi s predlaganim dokazom z izvedencem gradbene stroke, ki pa ga sodišče ni izvedlo. Ni se ukvarjalo z razlogi zamakanja, ki so razvidni tudi iz izvedenskega mnenja A. A., saj ne loči med zamakanjem in vzrokom zamakanja. Čeprav se je zamakanje zgodilo na kamnitih tleh, vzrok za zamakanje ni neustrezno položen kamen, temveč nepravilno položen asfalt. Na to, da je toženec pravilno izvedel hidroizolacijo pod asfaltom in ostalo površino, kaže dejstvo, da pod asfaltom ni zamakalo. Pomembno je tudi, da je plošča nagnjena v smeri od kamnitih tal navzdol. Iz izvedenskih mnenj, na kateri se sklicuje sodišče, izhaja, da odvodnjavanje iz nivoja izolacije ni izvedeno, zato zastaja voda. V kolikor bi bil položen pravilen asfalt, se to ne bi zgodilo, saj voda ne bi pronicala skozi prepusten asfalt in ne bi zastajala pod ploščo ter odtekala tam, kamor pač lahko, to je ob sami plošči v višino proti kamnitemu delu, kjer je očitno pronicala v garažne prostore. Med strankama ni sporno, da so bile druge napake odpravljene (preboji v medkonstrukciji, strešni odtoki), vendar zamakanje ni prenehalo. Glede na izvedensko mnenje in izpoved toženca, ki je veliko bolj prepričljiva od izpovedi prič, saj ima toženec znanje s področja gradbeništva, je lahko edini vzrok za zamakanje nepravilen asfalt. Tudi iz izvedenskega mnenja B. B. izhaja, da je potrebno asfalt zamenjati z neprepustnim litim asfaltom. Neprepričljiva je obrazložitev, da glavni vzrok zamakanja ni nepravilna izvedba asfalta, ampak napake, ki so se pojavile pod kamnitimi ploščami. Napačno je stališče, vsebovano v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženec z zatrjevanjem ustnih opozoril ne more uspeti. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je asfalt polagal drug izvajalec, ki bi moral tožnico opozoriti na neprimernost asfalta in neskladje s projektom. Ker napaka ne izvira iz sfere toženca, je upravičen do povrnitve stroškov odkrivanja in odprave napake. Naročnik je neupravičeno uveljavljal reklamacijski zahtevek proti tožencu in mu s tem povzročil škodo. V zvezi s poslovno in moralno škodo, ki jo je utrpel zaradi okrnitve ugleda, sodišče ni upoštevalo določbe 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki se v skladu s sodno prakso uporablja tudi za okrnitev ugleda samostojnega podjetnika. V skladu z navedeno določbo oškodovancu ni treba dokazovati posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, temveč zadostuje, da zatrjuje okrnitev ugleda in dobrega imena. Obrazložitev izpodbijane sodbe je pomanjkljiva, saj je na več mestih protislovna, poleg tega je tudi nejasna, neprepričljiva in nezakonita, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

3Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izčrpne, pregledne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. V pojasnilih sodišča prve stopnje (da dela niso bila naročena in potrjena s strani naročnika, da so bila dela v okviru reklamacije), pritožbeno sodišče ne vidi protislovja.

6Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da zavrnitve dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo, saj je pojasnilo, da je druge dokaze zavrnilo, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno za odločitev. Takšna obrazložitev je zadostna in utemeljena. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagal toženec, razen dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Slednjega je toženec predlagal izključno zaradi ocene vrednosti s strani toženca opravljenega dela in ne tudi v dokaz svojih navedb, da vzrok za napako ne izvira iz njegove sfere, kot to neutemeljeno navaja v pritožbi. Dokaz s postavitvijo sodnega izvedenca gradbene stroke je bil torej predlagan le v zvezi z dokazovanjem višine zatrjevane terjatve toženca do tožnice, za katero pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da nima pravnega temelja. Tako se izkaže, da je bil predlagani dokaz obrazloženo in utemeljeno zavrnjen, zato pritožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic in absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka niso utemeljeni.

7Ne drži pritožbeni očitek, da v primeru, ko tožbeni zahtevek temelji na neupravičeni obogatitvi, ni odločilno, ali je bila menica vnovčena skladno z meničnim pooblastilom. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili gradbeno pogodbo št. 09/2007, s katero se je toženec zavezal izvršiti gradbena dela za gradnjo nove poslovne stavbe podjetniškega centra X. Za zavarovanje plačila po navedeni gradbeni pogodbi je tožnica izdala tožencu pet bianco menic in ga pooblastila, da jih uporabi za izterjavo vseh zapadlih in neporavnanih obveznosti tožnice do toženca. Eno od teh menic je toženec kasneje vnovčil, kar je povzročilo obravnavani spor. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, gre v konkretnem primeru za spor med tožnico, ki je hkrati menični dolžnik in dolžnik iz temeljnega posla, in tožencem, ki je hkrati menični upnik in upnik iz temeljnega posla. Ker je bila v konkretnem primeru bianco menica izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora, se morajo načelo zaupanja v menično listino, načelo abstraktnosti menične zaveze ter načelo objektivne razlage, umakniti načelu vestnosti in poštenja. Zato je relevantno, ali je bila menica uporabljena v skladu z danim pooblastilom.

8V obravnavanem primeru je bila torej vnovčitev menice upravičena le, če je v trenutku vnovčitve tožnica še kaj dolgovala tožencu po zgoraj navedeni gradbeni pogodbi oziroma če je takrat obstajala zapadla in neporavnana terjatev toženca iz gradbene pogodbe. V nasprotnem primeru je bila vnovčitev menice neupravičena, toženec pa je bil posledično neupravičeno obogaten. Zadnje velja tudi v primeru, če je toženec vnovčil menico na podlagi računov oziroma za terjatve, ki ne izvirajo iz zgoraj navedene gradbene pogodbe. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je takšen račun št. 012/2012 v višini 15.450,00 EUR, s katerim je toženec zaračunal tožnici poslovno in moralno škodo ter izvedeniško mnenje, nato pa ob tožničini zavrnitvi računa, menico vnovčil tudi za ta znesek. V primeru navedenega računa očitno ne gre za terjatev iz gradbene pogodbe št. 09/2007. Tudi če bi toženec dokazal obstoj zatrjevane odškodninske terjatve, to ne bi spremenilo odločilnega dejstva, da na njeni podlagi ni bil upravičen vnovčiti menice. Enako velja glede zaračunanih stroškov izvedenca. Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo na sicer neutemeljene navedbe, s katerimi pritožba nasprotuje preostalim zaključkom sodišča prve stopnje glede zgoraj navedene odškodninske terjatve toženca. Nadalje je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki bodo pojasnjene v nadaljevanju, takšen tudi račun št. 133/2011 z dne 30. 12. 2011 v višini 14.097,87 EUR. V zvezi s tem velja omeniti, da pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ta račun ne izvira iz gradbene pogodbe, temveč celo izrecno vztraja, da ugotavljanje in odkrivanje napak v izvedbi objekta ni bilo del gradbene pogodbe. S takšnimi navedbami toženec ne more doseči zavrnitve tožbenega zahtevka, saj bi, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, menico lahko vnovčil le v zvezi s terjatvami iz gradbene pogodbe št. 09/2007.

9Sodišče prve stopnje je v zvezi z že omenjenim računom št. 133/2011 z dne 30. 12. 2011 v višini 14.097,87 EUR, s katerim je toženec zaračunal tožnici dela, ki jih je opravil po ugotovitvi napak na objektu, pravilno zaključilo, da teh del ni mogoče šteti za nepredvidena, presežna ali dodatna dela po gradbeni pogodbi. Pritožba vztraja, da teh del toženec ni opravljal samoiniciativno, temveč so mu bila pisno naročena s strani tožnice z dopisom z dne 9. 7. 2009, vendar slednje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne drži. Sodišče prve stopnje je dopis, na katerega se sklicuje pritožba, upoštevalo in na njegovi podlagi utemeljeno zaključilo drugače – da ne pomeni ne naročila kakšnih dodatnih del, ki bi toženca upravičevalo do plačila, ne obljube tožnice, da mu bo povrnila stroške sanacije. Da ni obstajal dogovor o dodatnih delih in za dobavo materiala, temveč se je vse urejalo kot reklamacija, se je utemeljeno prepričalo tudi na podlagi izpovedi prič C. C. in D. D. Glede na postopanje toženca v zvezi s temi deli pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost ugotovitve, da se je tega zavedal tudi toženec. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženec v primeru, če je menil, da ni kriv za zamakanje, z deli ne bi smel nadaljevati brez naročila investitorja. Če je kljub temu z njimi nadaljeval in so mu s tem nastali stroški, od tožnice ne more zahtevati njihove povrnitve. Ne glede na navedeno pa toženec na podlagi zatrjevane terjatve iz naslova povračila stroškov sanacije napake, ki (po njegovih navedbah) ne izvira iz njegove sfere, ne bi smel vnovčiti menice že zato, ker ne gre za terjatev iz gradbene pogodbe št. 09/2007.

10Pritožbeno sodišče se sicer strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da ni odgovoren za zamakanje. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo potem, ko je izvedlo vse dokaze, ki jih je v dokaz svojih navedb predlagal toženec. Dokazna ocena je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP in je tudi vsebinsko prepričljiva. Poleg tega, da priči C. C. in D. D. nista potrdili toženčevih navedb, da je vzrok zamakanja neustrezen asfalt, to ne izhaja niti iz listinske dokumentacije in izvedeniških mnenj na B6 in B7. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vzrokom zamakanja. Izrecno je namreč izpostavilo ugotovitvi navedenih izvedeniških mnenj, da je problem v izolaciji, ki jo je izvedel ravno toženec. Glede na vse navedeno in ob upoštevanju, da tudi iz izvedeniškega mnenja, izdelanega po naročilu toženca, ne izhaja, da je neustrezen asfalt edini in izključni vzrok za zamakanje, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da ni kriv za zamakanje. Z izpostavljanjem toženčeve izpovedi in podajanjem svoje razlage za zamakanje zato pritožba ne more uspeti. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati svojih navedb, da je tožnico vselej (ustno) opozarjal na neustreznost izbranega asfalta, saj to ne izhaja iz listinskih dokazov, ki zajemajo tudi Zapisnike o sestankih in medsebojne korespondence, v katerih bi bila njihova omemba logična.

11Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče strinja, da je bil predmetni račun št. 133/2011 z dne 30. 12. 2011 v višini 14.097,87 EUR, s katerim je toženec zahteval plačilo za naknadno izvedena gradbena dela, izvedena v povezavi z odkritimi napakami, izdan brez pravne podlage.

12V obravnavanem primeru je bila bianco menica izdana le v zavarovanje plačila po gradbeni pogodbi in torej ne za zavarovanje plačila morebitnih drugih terjatev toženca do tožnice. Pritožba konkretizirano ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da plačilna obveznost tožnice po gradbeni pogodbi ne obstoji več, saj je tožnica vse izdane situacije, razen zadnje, ki pa je bila utemeljeno zmanjšana, poravnala. Zaradi neobstoja plačilne obveznosti tožnice po gradbeni pogodbi št. 09/2007, se pritožbeno sodišče strinja, da je bil toženec z vnovčenjem menice neupravičeno obogaten. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku utemeljeno v celoti ugodilo.

13Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih toženec ni specificirano priglasil.