VSRS Sodba II Ips 93/2013

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni:

- v 1. tako, da se tudi v tem delu pritožba zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (tj. v izreku pod I.),
- v 2. in 4. točki tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodne odločbe plačati 2.551,12 EUR stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 476,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1V skupno obravnavanje sta bili združeni zadevi po tožbi tožnice za odstranitev stvari in prenehanje vznemirjanja lastninske pravice na parceli 619/2 k.o. ... ter po tožbi tožencev za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine za del parcele 619/2 k.o. ..., na katerem stojijo garaža s prizidkom, skladovnica lesa, leseni koli in grmički, obkroženi z avtomobilskimi gumami (stvari iz tožbe).

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožencev za ugotovitev lastninske pravice in zato ugodilo zahtevku tožnice za odstranitev stvari in prenehanje vznemirjanja lastninske pravice.

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločitvi po tožbi tako, da je zahtevek tožnice zavrnilo, v preostalem delu pa jo je zavrnilo in potrdilo odločitev v delu po združeni tožbi.

4S sklepom II DoR 449/2010 z dne 14.10.2010 je Vrhovno sodišče na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali v konkretni zadevi utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

5Tožnica je nato zoper sodbo druge stopnje pravočasno vložila dopuščeno revizijo iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da trditvena podlaga tožbe utemeljuje tožbeni zahtevek. Zatrjevala in dokazala je vsa potrebna odločilna dejstva, da se njenemu zahtevku ugodi po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 421/2002 (v kateri je bilo ugotovljeno vznemirjanje lastninske pravice s tem, da je tožena stranka na nepremičnini tožeče stranke postavila kiosk) in II Ips 26/2005 (v kateri je bilo na podlagi 99. člena SPZ ugodeno zahtevku za odstranitev montažnih objektov, ki so bili postavljeni na zemljišču tožeče stranke). V obeh primerih je Vrhovno sodišče izrecno navedlo, da ima lastnik pravico do negatorne tožbe, čeprav bi tudi v teh primerih lahko zaključili, da je bila lastniku odvzeta posest nepremičnine na tistem delu, na katerem so objekti. Izpodbijana sodba druge stopnje tako pomeni odmik od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ne da bi zanj navedla upravičene razloge. To je v nasprotju z načelom pravne varnosti, pravne države in načelom enakosti. Izpodbijana odločitev predstavlja za tožečo stranko sodbo presenečenja, saj niti prvostopenjsko sodišče (ki je o zadevi odločalo drugič) niti drugostopenjsko sodišče (ob prvem odločanju) s takšnim pravnim naziranjem nista seznanili strank. Sodba presenečenja posega v pravico strank do kontradiktornega postopka, saj ji preprečuje, da bi učinkovito izvrševala pravico do izjave. Tudi če bi sprejeli stališče pritožbenega sodišča, da trditvena podlaga ne utemeljuje zahtevka za odstranitev in prepoved bodočih posegov po 99. členu SPZ, pa je po prepričanju tožeče stranke njen tožbeni zahtevek sklepčen po določilu 92. člena SPZ, ki ureja lastninsko tožbo. V primeru lastninske tožbe namreč lastnik zahteva od tožene stranke vrnitev stvari ter vzpostavitev prejšnjega stanja. V obravnavanem primeru bi tožeča stranka vrnitev stvari (spornega dela nepremičnine) dosegla tako, da bi tožena stranka z nepremičnine odstranila garažo in druge stvari, ki jih je na postavila nepremičnino. Tako bi tožeča stranka prišla do posesti, obenem pa bi dosegla tudi namen restitucijskega zahtevka. Vzpostavitev v prejšnje stanje namreč v obravnavanem primeru pomeni prav odstranitev vseh stvari, ki jih je na sporni del nepremičnine postavila tožena stranka. Sestavni del lastninske tožbe pa je lahko tudi odstranitveni zahtevek. Tožeča stranka se še sprašuje, kako naj sicer drugače pridobi posest spornega dela nepremičnine ter njeno vzpostavitev v prejšnje stanje, če ne prav z odstranitvijo garaže in ostalih stvari. Tožba je torej sklepčna, če ne po 99. členu SPZ, pa po 92. členu SPZ. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

6Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki. Tožena stranka je odgovorila, da njeno stališče glede revizije tožeče stranke izhaja iz revizije, ki jo je sama vložila zoper sodbo druge stopnje.

7Revizija tožeče stranke je utemeljena.

8Revizijo, ki jo je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila tožena stranka, je sodišče prve stopnje zavrglo, sodišče druge stopnje pa takšen sklep potrdilo. Vrhovno sodišče tako odloča le o dopuščeni reviziji tožeče stranke. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Sklepčnost tožbe je vprašanje materialnega prava. Zato na trditve tožene stranke o procesnih kršitvah (sodba presenečenja, kontradiktornost) Vrhovno sodišče ne odgovarja.

9SPZ za varstvo lastninske pravice predvideva dve tožbi: tožbo na vrnitev stvari (rei vindicatio) in tožbo na prenehanje vznemirjanj (negatorno tožbo). Aktivna legitimacija za obe tožbi pripada lastniku in tudi domnevnemu lastniku. Prvo tožbo ureja SPZ v 92. členu: Lastnik lahko od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari; drugo ureja v 99. členu: Lastnik lahko od tretjega, ki ga protipravno vznemirja kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Razlika je (na prvi pogled le) v tem, ali ima lastnik stvar v svoji posesti ali ne, torej kako intenziven je poseg v njegovo lastninsko pravico. Podobno izhaja iz komentarja SPZ. Tako je pri komentarju 92. člena(1) zapisano, da lahko tožbo za vrnitev stvari vloži samo lastnik stvari, ki stvari nima v svoji posesti, z rei vindicatio pa se lahko zahteva tudi vrnitev dela stvari, ki je bil odvzet, na primer identificiran del nepremičnine. Pri komentarju 99. člena(2) pa je zapisano, da je lastnik lahko v svoji lastninski pravici samo moten in ker motilec ne zanika njegove lastninske pravice niti posesti, rei vindicatio ne pride v poštev.(3) Z negatorno tožbo se lastnik ali domnevni lastnik brani pred vsemi posegi v svojo pravico, ki nimajo narave odvzema stvari iz posesti. Vznemirjanje je mogoče na več načinov, in sicer z aktivnim vznemirjanjem ali z opustitvijo dolžnega ravnanja, pri čemer se za primer aktivnega vznemirjanja navaja tudi, če nekdo na lastnikovem zemljišču postavi skladovnico drv. Navedena primera (reivindikacija za vrnitev dela nepremičnine in negatorna tožba za odstranitev stvari z nepremičnine) tako nakazujeta, da tudi v teoriji ločnica med obema vrstama tožb za varstvo lastninske pravice ni povsem ostra. To nadalje potrjujejo primeri v knjigi Stvarno pravo(4), na katero opozarja revizija, saj se med primeri tožbe (domnevnega) lastnika za vrnitev stvari navaja tožba z zahtevkom, da je dolžna tožena stranka v bodoče opustiti vsakršno poseganje v nepremičnino, še posebej pa je dolžna opustiti nadaljnje obdelovanje te nepremičnine ter mora z dela te nepremičnine odstraniti leseno barako - tudi tu se torej odstranitev stvari (barake) z nepremičnine obravnava kot vznemirjanje (domnevnega) lastnika, ki varstvo svoje pravice lahko uspešno doseže z negatorno tožbo.

10Podobna je sodna praksa Vrhovnega sodišča. V obeh primerih, na katera opozarja revizija, je Vrhovno sodišče pritrdilo utemeljenemu zahtevku (domnevnega) lastnika zaradi vznemirjanja lastninske pravice.(5) Šlo je za primera, v katerih bi bilo mogoče zaradi gradnje (kioska oziroma poslovnih objektov in naprav) zastopati tudi stališče o odvzemu posesti (dela) nepremičnine. Da sodna praksa ne zamejuje ostrih razlik med obema vrstama tožb, nadalje potrjuje tudi odločitev v zadevi II Ips 285/2009.(6)

11Čeprav je torej tožba za vrnitev stvari namenjena lastniku, kateremu je stvar odvzeta iz posesti, tožba na prenehanje vznemirjanj pa lastniku, katerega lastninska pravica je kršena drugače kot pa z odvzemom stvari, niti teorija niti sodna praksa ne ponujata povsem ostre razmejitve med njima. V določenih primerih pa to niti ne bo mogoče. Tako v primerih, ko gre za varstvo lastninske pravice na delu nepremičnine, praktično ne bo mogoče postaviti prave ločnice, kdaj gre za odvzem dela nepremičnine in kdaj le za vznemirjanje lastninske pravice na nepremičnini zaradi morebitnega prisvajanja njenega dela(7); prav tako ne bo mogoče enoznačno odgovoriti, ali restitucija ne pomeni že tudi vrnitve nepremičnine v posest njenemu lastniku, kot za konkreten primer trdi tožnica. Ob izostanku možnosti natančne(jše) razmejitve med tožbama pa je treba izhajati iz njunega namena (obe sta namenjeni varstvu lastninske pravice) in zasledovanega cilja lastnika stvari (ali bo z uveljavljenim zahtevkom želeno varstvo res tudi dosegel).

12V tu obravnavani zadevi je tožnica v tožbi navedla: da je lastnica parcele št. 619/2 k.o. ...; da je toženec pred cca 18 leti zgradil na njej garažo, pred dvema letoma prizidek, nato pa zložil na parcelo še skladovnico lesa, posadil grmičke in rože; in da gre za poseg v njeno nepremičnino brez podlage. V nadaljnjem postopku (zlasti z vložitvijo tožbe tožencev) se je izkazalo, da je sporen del nepremičnine. Uveljavljeni tožbeni zahtevek za odstranitev vseh stvari in prepoved nadaljnjega poseganja v nepremičnino tožnice sicer implicira misel, da gre za negatorno tožbo. Vendar, kot poudarja tožnica, z rušenjem objektov oziroma odstranitvijo stvari z (dela) nepremičnine zahteva (tudi) vzpostavitev prejšnjega stanja, s čimer bo dosegla tudi želeni cilj, saj bo po odstranitvi objektov lahko v celoti prevzela v posest nepremičnino, katere del ima sedaj v posesti tožena stranka. V tožbi navedena dejstva tako po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo zahtevek za sodno varstvo lastninske pravice na podlagi SPZ kot zaščito pred vznemirjanjem po 99. členu ali kot vrnitveni zahtevek po 92. členu, kar pa obenem pomeni, da je tožba sklepčna oziroma da je tožnica navedla relevantna dejstva, na katere je oprla tožbeni zahtevek.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo tudi v preostalem delu in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bilo ugodeno tožničinemu zahtevku za varstvo lastninske pravice.

14Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevajoč načelo uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) in potrebnost stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP) mora tožena stranka povrniti tožnici stroške prvostopenjskega postopka v znesku 2.201,13 EUR (odmera sodišča prve stopnje, zmanjšana za stroške sestave odgovora na pritožbo, ki ga je vložila stranka sama), pritožbenega postopka 349,99 EUR (sestava odgovora na pritožbo, materialni stroški in DDV) in revizijskega postopka 476,99 EUR (sestava revizije glede odločitve po tožbi v višini 450 točk, taksa revizijskega postopka, materialni stroški in DDV).

----

Op. št. (1) : Andrej Berden v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, 2004, stran 477.

Op. št. (2) : Prav tam, stran 502.

Op. št. (3) : Pri čemer pa zanikanje ali priznavanje lastninske pravice tožnika ne more biti razlikovalni znak med tožbama. Zoper reivindikacijsko tožbo se lahko toženec uspešno brani tudi z ugovorom, da ima stvar v posesti na podlagi pravnega posla, lastninsko pravico tožnika pa sicer priznava.

Op. št. (4) : Tone Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, stran 59.

Op. št. (5) : V zadevi II Ips 421/2002 je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, da mora toženka odstraniti kiosk in vse ostale premičnine na parceli, saj „toženkin kiosk na tožničini parceli predstavlja vznemirjanje v smislu prvega odstavka 42. člena ZTLR.“ V zadevi II Ips 26/2005 pa je bilo na podlagi 99. člena SPZ (oziroma vsebinsko prej enakega 42. člena ZTLR) ugodeno zahtevku, da mora toženec odstraniti vse poslovne objekte in naprave z zemljišč tožnice ter izročiti prazno zemljišče tožnici.

Op. št. (6) : Ugodeno je bilo zahtevku, da mora tožena stranka izročiti v posest del parcele, odstraniti kovinska vrata, pregradni vrtni zid, nadstrešek ter opustiti podobna poseganja v nepremičnino, in sicer ob sklicevanju na sodno varstvo, ki ga omogoča SPZ kot zaščito pred vznemirjanjem v 99. členu ali z vrnitvenim zahtevkom v 92. členu.

Op. št. (7) : Pri čemer bi se utegnili kot sporni odpreti zlasti vprašanji, kako velik mora biti takšen del nepremičnine in kakšen mora biti odvzem oziroma vznemirjanje (zgolj s prisvajanjem dela nepremičnine ali s postavitvijo začasnih ali celo trajnih objektov na njem).