VSRS sodba II Ips 243/2014

Revizija se zavrne.

Toženka mora v 15 dneh povrniti vsaki tožnici njene stroške odgovora na revizijo v višini 251,99 EUR.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dopustilo spremembo tožbe, razsodilo, da je toženka dolžna vsaki tožnici plačati 4.081,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2007 do plačila, in zavrnilo višji tožbeni zahtevek vsake od tožnic za plačilo 24.623,70 EUR. Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo še preostali del obrestnega zahtevka. Obrazložilo je, da za čas, ko je bila toženka skrbnica denacionaliziranega premoženja, tožnici nista izkazali, da toženka ne bi pravilno izplačala prejetih zneskov najemnin. V drugem obdobju, tj. čas po prenehanju vloge skrbnice, toženka ni imela pravne podlage, da bi samostojno odločala, kateri poslovni prostor ji pripada iz naslova oziroma v skladu z njenim solastniškim deležem. Za izključno uporabo posameznega dela je potreben ustrezen dogovor med solastniki ali sodna odločba, tega pa v tej zadevi ni bilo. Znesek 170,00 EUR ustreza približni 1/9 celotne mesečne najemnine in ga sodišče priznava za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007. Toženkinega pobotnega ugovora, ki ni bil substanciran, ni upoštevalo.

2Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama strank zoper sodbo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje in ju spremenilo tako, da je toženka dolžna vsaki od tožnic izplačati 344,65 EUR in 3.479,04 EUR (12 x 145,06 EUR in 12 x 144,86 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega zneska po 145,06 EUR od dneva zapadlosti, začenši od 1. 2. 2006 do plačila, in od vsakega zneska po 144,86 EUR od dneva zapadlosti, začenši od 1. 2. 2007 do plačila, ter v presežku spremenjenega dela sodbe in dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje tožbo zavrnilo.

Za prvo obdobje (do 29. 9. 2004) pritožbeno sodišče po izvedenem obračunu ugotovi, da toženka tožnicama dolguje še vsaki 344,65 EUR. Za čas od 30. 4. 2004 do 31. 12. 2005 je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker ni jasno, kakšna je njegova višina. Za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2007 navaja, da gre za nerazdeljeno nepremičnino, glede katere med solastniki ni sporazuma o njeni uporabi. Ta dejstva toženki ne dajejo podlage, da bi prejeto najemnino lahko zadržala zase. Na podlagi drugega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) posamezni lastnik ne more zahtevati, da bi pobiral plodove, ki odpadejo na njegov solastni delež, saj je to vprašanje treba rešiti v okviru skupnega upravljanja. Vprašanje, ali poslovni prostor ustreza solastnemu deležu toženke, je zato nerelevantno. Enako velja za pritožbeno trditev, da tožnici sami oddajata poslovne prostore, ki presegajo njuna solastniška deleža, saj je toženka prav tako solastnica plodov, ki jih pobirata. S prenehanjem skrbništva v septembru 2004 je prenehala toženkina pravna podlaga, da upravlja s spornim lokalom. Upravičeno pa toženka opozarja, da sodišče tožnicama ne bi smelo prisoditi bruto zneska. Ni sporno, da je bila od najemnine plačana akontacija dohodnine, kar sta tožnici tudi upoštevali v končnem obračunu z izračunom zneskov 145,06 EUR za leto 2006 in 144,86 EUR za leto 2007. Pritožbeno sodišče je zato v tem obsegu sodbo spremenilo. Glede toženkinega pobotnega ugovora pritrjuje sodišču prve stopnje, da je ta nesklepčen.

3Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije. VS RS je s sklepom II DoR 433/2013 z dne 24.4.2014 dopustilo revizijo glede vprašanja uporabe prvega in

drugega odstavka 66. člena SPZ v zvezi z upravičenji pravdnih strank kot

solastnikov nepremičnine, sestavljene iz več samostojnih delov, na katerih je možna izključna uporaba.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka v skladu s sklepom o dopustitvi

revizije vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti.

Trdi, da gre za kršitev pravila iz prvega odstavka 66. člena SPZ in se v zvezi s tem sklicuje na prakso višjih sodišč. Trdi, da je treba določilo drugega odstavka 66. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom istega člena SPZ razumeti tako, da se v primeru solastne stvari, ki je sestavljena iz več samostojnih delov, na katerih je mogoča izključna uporaba, plodovi dela stvari, ki je v izključni uporabi dobrovernega lastniškega posestnika, ne delijo, ne glede nato, da med njimi ni sporazuma ali sodne odločbe. Navaja še, da imajo pri nerazdeljeni nepremičnini, kakršna je v tej zadevi, solastniki pravico do delitve plodov v skladu z njihovimi idealnimi deleži na celotni nepremičnini, ne pa do delitve plodov posameznih konkretnih delov nerazdeljene stvari. V zvezi s tem se sklicuje na najemnino, kot jo za oddajanje drugih prostorov v isti stavbi pobirata tožnici in priznavata v svojih obračunih.

5Tožnici vlagata odgovor na revizijo, v katerem nasprotujeta revizijskim razlogom in predlagata njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano in jih z revizijo ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- pravdne stranke so pravne naslednice denacionalizacijske upravičenke in kot take solastnice vsaka do 1/9 nepremičnine na naslovu S., ki je v naravi nerazdeljena večstanovanjska hiša s poslovnimi prostori, v kateri se nahaja tudi obravnavan poslovni prostor - lokal P.;

- ob denacionalizaciji tega dela nepremičnine je bila toženka imenovana za skrbnico;

- nepremičnina ni razdeljena in med lastniki ni soglasja o uporabi in oddajanju posameznih delov v najem;

- lokal P. v razmerju do celotne stavbe predstavlja 9,75 % (toženkin obseg uporabe tako približno ustreza njenemu solastniškemu delu); toženka ga oddaja v najem; najemnina ves čas znaša 3.000,00 DEM oz. 1.533,8992 EUR.

8Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Plodovi, ki jih daje stvar v solastnini, se delijo med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži. Če to ni mogoče, so plodovi v solastnini solastnikov matične stvari (prvi in drugi odstavek 66. člena SPZ).

9V obravnavani zadevi gre za vprašanje ekonomskega izkoriščanja oziroma delitve plodov (za samostojno uporabo sposobnega) dela nerazdeljene nepremičnine v solastnini, ki je v izključni uporabi enega od solastnikov, zato je potrebno uporabiti drugi odstavek 66. člena SPZ in ne prvi odstavek istega člena, za kar se zavzema toženka. Kadar solastna stvar daje plodove (naravne ali civilne), se ti med solastnike delijo po velikosti njihovih deležev, če se niso drugače sporazumeli. Pri pobranih plodovih ima vsak solastnik pravico do svojega deleža plodov, poravnati pa mora stroške pobiranja plodov. Za pobiranje najemnine lahko solastniki določijo le enega izmed njih, ki pa je nato zavezan predati preostalim solastnikom del najemnine v skladu z njihovimi deleži.(1)

10Revizijski razlogi so zato zmotni in v izrecnem nasprotju s povsem jasno določbo drugega odstavka 66. člena SPZ. Dokler stvar (nepremičnina) v solastnini ni razdeljena ter tudi ne obstaja dogovor o uporabi in / ali uživanju (delitvi plodov) solastne nepremičnine, s katerim bi se solastniki dogovorili, kateri del sporne nepremičnine lahko uporablja in uživa posamezni solastnik ali kako si bodo delili plodove stvari v solastnini, si posamezni solastnik ne more v celoti lastiti plodov (najemnine), ki jih prinaša določen del nepremičnine, četudi je nepremičnina sestavljena iz več samostojnih delov, na katerih je možna izključna uporaba, in sporni del v naravi ustreza obsegu solastniškega deleža solastnika, ki pobira najemnino zanj. Tega tudi ne spremeni morebitno dejstvo (ki ga sicer nižji sodišči nista ugotovili), da tudi tožnici oddajata v najem druge dele sporne nepremičnine in prav tako zadržita celotno pobrano najemnino zase. Tudi toženka lahko vloži enak zahtevek zoper tožnici ali pa bi lahko v tej pravdi uveljavljala procesno pobotanje. Toženka je v postopku uveljavljala pobotni ugovor iz naslova uporabe, ki jo na drugih delih iste stavbe izvršujeta tožnici, ki pa je bil pravnomočno zavrnjen zaradi nesklepčnosti, z revizijo pa tega dela odločitve ne napada. Toženkino stališče, da uporaba stvari v obsegu, ki ustreza idealnemu deležu na stvari v solastnini, daje tudi pravico, da zadrži plodove, ki izvirajo iz tega dela stvari, oziroma da se plodovi delijo glede na celotno nepremičnino, je zmotno tudi zato, ker niso nujno vsi deli sporne nepremičnine enako donosni, zato ne bi bilo prav, da bi en solastnik iz naslova ekonomskega izkoriščanja solastne nepremičnine pridobil več kot drugi solastniki, čeprav so njihovi solastniški deleži enaki.

11Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožnicama povrniti njune stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo za vsako tožnico v višini na 251,99 EUR (vsaki tožnici pripada nagrada za postopek z revizijo (tar. št. 21/3; 450 točk), povečano za 22 % DDV). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): V. Rijavec v Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 335.