VSRS Sodba in Sklep I Up 226/2015

I. Pritožba zoper sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1325/2015-14) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Z izdajo te sodbe sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1325/2015 - 14 (II. točka izreka sodbe in sklepa), da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-270/2015/20 (1313-14) z dne 8. 9. 2015 izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani, preneha učinkovati.

III. Pritožba zoper sklep (II. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka ter tretjega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo sklep tožene stranke, št. 2142-270/2015/20 (1313-14) z dne 8. 9. 2015, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 7. 9. 2015 od 14. ure do dne 7. 12. 2015 do 14. ure. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da je odločilo, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe izpodbijani sklep tožene stranke izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da ZMZ v 5. točki prvega odstavka 55. člena določa, da lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Vendar pa v drugem odstavku 55. člena izrecno določa, da se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, do česar pa se tožena stranka v svoji obrazložitvi niti ne opredeli, niti v izpodbijanem sklepu z ničemer ne utemelji, na kakšen način naj bi izrečena omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti, četudi se omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ ne odreja zaradi neugotovljene identitete, ampak zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Zato ostaja po mnenju sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu nepopolna oziroma pomanjkljiva, kar v tem delu onemogoča njen preizkus, s čimer je podana kršitev določila 7. točke drugega odstavka 239. člena ZUP, ki jo je zakonodajalec opredelil kot bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Na podlagi izpovedbe tožnika v tožbi, v pripravljalnem spisu in na ustnem zaslišanju o tem, v kakšnih okoliščinah mu je omejeno gibanje (že vse od 1. 5. 2015 dalje), sodišče prve stopnje ugotavlja, da se ukrep izvršuje kot odvzem osebne svobode in ne gre zgolj za omejitev gibanja, zlasti zaradi teže oziroma večje intenzivnosti izrečenega ukrepa na prostore Centra za tujce od milejšega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce. Zato je ta ukrep šteti kot poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Pri tem se sklicuje na upravno-sodno prakso Upravnega sodišča (kot izhaja iz sodbe I U 1517/2014), Vrhovnega sodišča I Up 1/2015 in ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča (Up-21/11-12) in na v sodbi navedeno prakso ESČP. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu sicer sklicevala tudi na Direktivo Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem beguncev (pravilno na Direktivo 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito), vendar določbe 7. člena (pravilno 10. člena) te direktive, ki dopuščajo omejitev gibanja na določeno mesto tudi prosilcem za azil, če je to potrebno zaradi javnega reda, niso neposredna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Omejitev gibanja po določbah ZMZ po prvi in drugi alineji prvega odstavka 51. člena, na katero je oprla svojo odločitev tožena stranka, ni sama po sebi namenjena za to, da se s pomočjo tega instituta učinkovito izvede postopek meritornega odločanja o prošnji za mednarodno zaščito do njenega zaključka s sprejemom meritorne odločitve o vloženi prošnji, kar bi po drugi strani pomenilo, da se takšen ukrep lahko izreče vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito oziroma da je dopustna omejitev gibanja prosilcem za azil že tudi zgolj iz razloga, ker so prosilci za mednarodno zaščito (dokler se ne bo odločilo meritorno o njihovih prošnjah). Začasno odredbo pa je izdalo, ker je tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval poleg škode, ki mu nastaja zaradi posega v osebno svobodo, dodatno tudi škodo na zdravju, ki se mu poslabšuje, in sodišču predlagal, naj ga premesti iz prostorov Centra za tujce v Azilni dom. Ker tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval škode, ki bi mu nastajala z omejitvijo gibanja na območju Azilnega doma (prva alineja drugega odstavka 51. člena ZMZ), je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe izpodbijani sklep izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani. S takim ukrepom je gibanje tožnika še vedno omejeno, čeprav brez posega v njegovo osebno svobodo, zato po presoji sodišča prve stopnje tudi v ničemer ne bo prizadeta javna korist.

3Tožnik v pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da gre za kršitve materialnega in procesnega prava ter da se v konkretnem primeru ukrep izvršuje kot odvzem osebne svobode in da ne gre zgolj za omejitev gibanja. Zaradi tega je nenavadno, da je odločilo, da naj tožena stranka odloča v ponovnem postopku. Če je nezakonito, je pač nezakonito. Pri tem sodišče prve stopnje tudi ni dalo nobenih napotkov toženi stranki, kaj naj v ponovnem postopku še izvede. Zato bi moralo sodišče odločiti skladno z določilom 65. čl. ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni samo v delu, da sodišče prve stopnje ne vrne zadeve v nov postopek. Posledično je tudi sklep o izdani začasni odredbi nezakonit, saj je prišlo do nesmisla. V tožbi je sicer res navedeno, da se tožniku izda začasni ukrep in se ga premesti v Ljubljano, vendar v Azilnem domu v Ljubljani nimajo zaprtih oddelkov, torej je začasni ukrep, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa o izdaji začasne odredbe navedlo, da tožnik ni dokazoval škode, ki bi mu nastala z omejenim gibanjem, kar pa ni res. Tožnik je v zvezi z dokazovanjem škode, ki mu nastaja v zvezi z omejitvijo gibanja, predložil zdravniška potrdila in predlagal zaslišanje lečečega zdravnika in postavitev izvedenca psihiatra. Iz zdravniških potrdil izhaja, da je tožnikovo zdravstveno stanje tako resno, da ni več sposoben razsojati, kaj je zanj dobro in kaj ne, vendar zdravnik meni, da gibanje tožniku ne sme biti omejeno. Torej tožniku omejitev gibanja škoduje, sodišče prve stopnje pa je oba dokaza zavrnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da ni podanega pravnega interesa za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da sklep o izdaji začasne odredbe odpravi, razpiše obravnavo in izvede oba predlagana dokaza.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka.

5Pritožba ni utemeljena.

6Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik že 29. 10. 2012 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vendar je Azilni dom samovoljno zapustil 2. 12. 2012, zato je bil postopek ustavljen s sklepom tožene stranke, ki je postal pravnomočen 24. 12. 2012. Tožnik je bil 22. 2. 2013 vrnjen na podlagi Dublinske uredbe iz Švice in je 26. 2. 2013 v Republiki Sloveniji ponovno oziroma drugič zaprosil za mednarodno zaščito. Dne 8. 5. 2013 je ponovno samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar je bil s sklepom, ki je postal 27. 5. 2013 pravnomočen, ustavljen postopek za priznanje mednarodne zaščite. Tretjič je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito dne 7. 9. 2015 po tem, ko je bil od 1. 5. 2015 nastanjen v Centru za tujce Postojna na podlagi odločbe Policijske postaje Sežana z dne 1. 5. 2015. Iz policijske depeše izhaja, da je bil tožnik prijet 1. 5. 2015 v naselju Voglje, kjer se je zatekel k občanu, ki je poklical policiste, ki so nato v postopku ugotovili, da gre za državljana Alžirije z imenom A. A., rojen ..., brez osebnih dokumentov, ki ne izpolnjuje pogojev za zadrževanje ali bivanje na območju Republike Slovenije ter namerava pot nadaljevati v druge države EU. Na podlagi podatkov uradnih evidenc je bilo ugotovljeno, da je zoper tožnika razpisan ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje s strani Švice, ki je vpisan v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju: SIS). Tožnik je 2. 9. 2015 vložil lastnoročno izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, 7. 9. 2015 pa je podal ob navzočnosti tolmača in svetovalca za begunce še uradno prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prav tako ni sporno, da je tožnik ves čas od prihoda v EU, kamor je vstopil v letu 2012 na ozemlju Republike Slovenije in tu prvič zaprosil za mednarodno zaščito, potoval ilegalno. Iz podatkov baze EURODAC pa izhaja, da so bili tožnikovi prstni odtisi v to bazo posredovani s strani Slovenije, Švice, Nemčije in Avstrije in da se je tožnik v različnih državah EU izkazoval z različnimi imeni (B. B., roj. ..., državljan Maroka, C. C., državljan Romunije, D.D., državljan Alžirije).

7Tožena stranka je svojo odločitev, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni, poleg tega, da ni izkazana njegova istovetnost (prva alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ) in zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka (druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ) , ker brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), med drugim oprla na oceno, da tožnik kaže izrazito begosumnost ob upoštevanju dejstva, da je že tretjič zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji in da je dvakrat Azilni dom samovoljno zapustil pred odločitvijo o njegovi prošnji, prav tako pa je večkrat nezakonito prečkal meje držav EU in se je v postopku pred drugimi organi EU izkazoval celo kot državljan EU.

8Vrhovno sodišče pritožbenemu predlogu, da naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) spremeni tako, da se zadeva ne vrne toženi stranki v ponovni postopek, ni moglo slediti. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč razlogi tožene stranke ter podatki celotnega upravnega in sodnega spisa ne dajejo podlage, da je odločitev tožene stranke, da se tožniku omeji gibanje, v celoti nezakonita že iz razloga, da ni podana nobena pravna podlaga za izrek tega ukrepa v obravnavani zadevi. To izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki izpodbijanemu sklepu očita, da je njegova obrazložitev v posameznih delu nepopolna oziroma pomanjkljiva, kar v tem delu onemogoča njen preizkus, poleg tega pa je po njegovi presoji sporen izrek izpodbijanega sklepa (omejitev gibanja na prostore in ne na območje Centra za tujce) in v tem okviru sam način izvajanja izrečenega ukrepa omejitve gibanja, čeprav sodišče prve stopnje postavlja kot sporne tudi pravne podlage za sam izrek omejitve gibanja.

9Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni dalo toženi stranki konkretnih napotkov, ki naj bi jih ta upoštevala v ponovnem postopku, vendar so okvirji presoje tožene stranke razvidni iz očitanih kršitev (bistvene kršitve postopka in nepravilne uporabe prava) oziroma iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato tudi to dejstvo ne daje ob podatkih celotnega spisa podlage, da bi Vrhovno sodišče sledilo pritožbenemu predlogu, niti tega ne daje tožnikov ugovor, da tožena stranka ne bo mogla izdati novega sklepa v 30 dneh, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih kršitev dejanskega stanja. Iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve sodišča prve stopnje, pa po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje zato tudi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik, saj je očitno ocenilo, da niso podani pogoji za tako odločanje iz 65. člena ZUS-1. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče pripominja, da gre v obravnavani zadevi za postopek, uveden po uradni dolžnosti, zato niti ni nujno, da bo tožena stranka izdala nov sklep, če bo ob ponovni proučitvi ugotovila, da za njegovo izdajo niso izpolnjeni zakoniti razlogi.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) s I. točko izreka zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 76. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

11Na podlagi odločitve sodišča prve stopnje, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, je glede na obrazložitev sodišča prve stopnje in okoliščine obravnavane zadeve, njegova odločitev, da je sledilo tožbenemu predlogu in je izdalo začasno odredbo, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe sklep tožene stranke izvršuje tako, da se tožniku omeji gibanje na območje Azilnega doma v Ljubljani, smiselna.

12Navedeno izdano začasno odredbo, ki jo je morala tožena stranka nemudoma izvršiti, saj pritožba zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (šesti odstavek 32. člena ZUS-1), pa je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe. S to sodbo (I. točka izreka) je Vrhovno sodišče pravnomočno odločilo v tej zadevi, zato je z II. točko izreka ugotovilo, da je izdana začasna odredba sodišča prve stopnje z izdajo te sodbe prenehala učinkovati. To pa pomeni, da je tožniku prenehala tudi omejitev gibanja, izrečena z izdano začasno odredbo.

K III. točki izreka

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče posledično tudi zavrglo tožnikovo pritožbo (v kateri zahteva, da pritožbeno sodišče ugotovi, da ni podanega pravnega interesa za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da sklep o izdaji začasne odredbe odpravi) zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje oziroma zoper izdani sklep o začasni odredbi, saj tožnik, glede na to, da je izdana začasna odredba prenehala učinkovati že z izdajo te sodbe Vrhovnega sodišča, ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).