VSRS sklep II DoR 242/2013

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se je toženec dolžan tožnici javno opravičiti za svoje navedbe, da je denar iz B. končal pri njej, tako da opravičilo na svoje stroške objavi v časopisu A. Tožencu je naložilo plačilo 10.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek za plačilo 290.000 EUR odškodnine je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, toženčevi pritožbi pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbena zahtevka za javno opravičilo in njegovo javno objavo ter za plačilo odškodnine zavrnilo.

3Zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi zahtevka za javno opravičilo in njegovo javno objavo je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj:

- Ali je trditev v glavnem naslovu članka s trditvijo „Denar iz B. ni končal pri F. F., temveč pri njegovi stranki C.“ predstavlja škodljivo dejstvo, če ni izkazana njena resničnost oz. vsaj utemeljeni razlogi verjeti v njeno resničnost;

- Ali naslov „Denar iz B. ni končal pri F. F., temveč pri njegovi stranki C.“ vsebuje jasno sporočilo, ki obtožuje C. nezakonitega ravnanja in s tem lahko predstavlja poseg v osebnostne pravice pravne osebe;

- Ali je z obrazložitvijo, da je zahtevana sankcija prestroga, zakonito zavrniti tožbeni zahtevek na javno opravičilo in ali dejansko takšen zahtevek ni utemeljen.

Predlagateljica zatrjuje, da o pravnih vprašanjih ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ne drži, da bi bil naslov članka pomensko odprt, saj za povprečnega bralca vsebinsko pomeni, da je tožnica prejela denar s strani B., pri čemer je splošno znano, da afera B. pomeni očitke o korupciji v vrhu slovenske politike. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 178. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ko je štelo, da je javno opravičilo prestroga sankcija in da toženčevo ravnanje ni protipravno. Navedeno določila OZ namreč daje oškodovancu pravico, da doseže preklic izjave oz. kakšno drugo dejanje, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino. O tem, da je sankcija, ki jo določa zakon, prestroga, z vidika oškodovanca niti ne more priti do presoje. Če je bil storjen poseg v osebnostne pravice, potem je upravičena vsakršna sankcija, ki jo določa zakon. Pomembnost spornega vprašanja v konkretnem primeru utemeljujejo okoliščine, da na način, kot ga razlaga sodišče, tj. da je neka sankcija prestroga, prihaja do posega v ustavne pravice do varstva človekovih pravic, sodnega varstva in osebnostnih pravic.

4Predlog ni utemeljen.

5Za presojo toženčevega (ne)dopustnega ravnanja, ki je osredotočena na naslov spornega prispevka, je ključna ugotovitev ravnovesja med pravico do dobrega imena oziroma ugleda predlagateljice na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani. Ne drži predlagateljičina navedba, da o vprašanju te kolizije ni sodne prakse Vrhovnega sodišča.(1) Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) niso podani, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 983/2006, II Ips 513/2004, II Ips 405/2002, II Ips 371/2002, II Ips 184/2000, II Ips 184/2000, II Ips 549/1997, II Ips 582/1996 itd. Prim. odločbe Ustavnega sodišča U-I-172/94, Up-139/02, Up-345/01, Up-91/02, Up-1391/07 itd., ter Evropskega sodišča za človekove pravice Sürek proti Turčiji, De Haes & Gijsels proti Belgiji, Prager in Oberschlick proti Avstriji, Mladina d. d. proti Sloveniji itd.