VSL sklep Cst 74/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je na ugovor upraviteljice ustavilo postopek odpusta obveznosti ter zavrnilo predlog za odpust obveznosti. Ugotovilo je, da je dolžnik kršil obveznosti iz 3. alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ko se je kot direktor in zaposlen v družbi T. d. o. o., odpovedal pravici do izplačila plače. Sodišče prve stopnje je v tem delu sledilo ugovoru upraviteljice, da se je dolžnik odpovedal premoženjskim koristim, ki izhajajo iz delovnega razmerja.

5Dolžnik je na naroku povedal, da se je v družbi, ki je v lasti njegovega očeta, zaposlil kot direktor 30. 10. 2014 (kar je po začetku postopka odpusta obveznosti). Prvo plačo in nadomestilo za prehrano na delo ter za prevoz na delo je prejel (za november), potem pa ne več, ker podjetje ni imelo denarja za ta plačila. V zadnjih treh mesecih tudi niso plačevali prispevkov za njegovo zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Ves čas v družbi dela kot direktor in natakar.

6Pritožnik sedaj v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da bi tako ali tako po pogodbi bil upravičen do minimalne plače in da torej iz naslova plače ne bi prišlo do povečanja stečajne mase. Sicer pa se je zaradi slabega stanja družbe odpovedal plači za čas, ko se bo njeno finančno stanje izboljšalo.

7Očitno je nesporno, da se je dolžnik vsaj začasno odpovedal izplačilu plač. Tudi po prepričanju višjega sodišča tako ravnanje pomeni odpoved premoženjskim pravicam (3. alineja 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP) in predstavlja zakonski dejanski stan ovire za odpust obveznosti iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP. Višje sodišče ne sprejema pritožbene navedbe, da bi bil dolžnik po pogodbi upravičen le do minimalne plače, zato z njegovim ravnanjem stečajna masa ni bila oškodovana. Bistvena je odpoved premoženjski pravici.

8Za razliko od sodišča prve stopnje višje sodišče kot utemeljen ugovorni razlog sprejema tudi upraviteljičin ugovor, da dolžnik upraviteljici mesečno ne pošilja obračunov plač, bančnih izpisov in poročil ter s tem krši obveznosti iz 401. člena ZFPPIPP (zlasti drugi odstavek).

9Sodišče prve stopnje je navedlo, da bi lahko upraviteljica do podatkov v zvezi s plačilnimi listi in obračuni plač prišla tudi na drugačen način. To sicer drži, vendar to po presoji višjega sodišča ni bistveno. Dejanske okoliščine obeh ugovarjanih razlogov je treba presojati skupaj in ugotoviti, ali pritožnikovo ravnanje ni bilo morebiti tako, da je prišlo do zlorabe postopka odpusta obveznosti. Taka presoja pokaže povsem drugačno sliko celotne zadeve.

10Pritožnik je bil dolžan upraviteljico redno obveščati o izplačilih plače. Ne samo zato, ker je zakoniti zastopnik izplačevalca stalnih denarnih prejemkov (zatrjevana zagotovila računovodkinje, da tega ni dolžan storiti, ne morejo biti pomembna), tudi zato, ker je kot stečajni dolžnik dolžan poročati upraviteljici (slednja navaja vsaj dva neuspešna poziva iz januarja in aprila 2015) o okoliščinah glede izplačila plač. Dolžnik je dolžan ravnati po navodilih sodišča (v tem delu je šlo za navodila upraviteljice, ki so bila izrecno naložena na Primopredajnem zapisniku med stečajnim dolžnikom in upraviteljem z dne 14. 10. 2014). Gre za vprašanja, ki se nanašajo na izpolnjevanje obveznosti do delodajalca po pogodbi o zaposlitvi in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi in drugi odstavek 401. člena ZFPPIPP).

11Pritožnik se v pritožbi sklicuje na slabo finančno stanje družbe, katere direktor je. Trditev, ki je pavšalno podana, ni v ničemer izkazana. Pritožnik upraviteljice o tem in o izplačevanju plače ni obveščal, pa bi jo moral in tudi mogel, glede na funkcijo, ki jo je imel.

12Kolikor pritožnik v pritožbi navaja, da bi ga sodišče prve stopnje moralo na naroku vprašati o preživljanju (saj naj ne bi bil več v najemniški sobi, za katero je moral plačevati 300,00 EUR mesečno, in naj bi živel pri starših), če je na te razloge oprlo odločitev, višje sodišče odgovarja, da se je sodišče oprlo na podatke, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval pritožnik sam (v predlogu za začetek stečajnega postopka). Na njemu je bilo, da bi tako sodišče kot tudi upraviteljico obvestil o spremembi okoliščin, ki so pomembne za presojo odpusta obveznosti – tega ni storil. Kolikor to navaja sedaj v pritožbi, gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

13Odpust obveznosti je inštitut, ki omogoča dolžniku, da se razbremeni obveznosti iz preteklosti, vendar le v primeru, če vsaj v stečajnem postopku, znotraj tega pa v postopku odpusta obveznosti, tega instituta ne zlorabi. Pritožnik je tudi po presoji višjega sodišča ravnal na način, zaradi katerega ni upravičen do odpusta obveznosti.

14Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.