VSL sodba I Cpg 1925/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v IV. točki izreka znesek „3.417,40 EUR“ nadomesti z zneskom „3.304,00 EUR“,
sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 143550/2011 z dne 6. 10. 2011 v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo 9.807,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2011 dalje do plačila, ter v delu, v katerem so na znesek 154,40 EUR odmerjeni izvršilni stroški tožeče stranke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi plačilo zneska v višini 29.967,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 do plačila (II. točka izreka). Kar je tožeča stranka po razširjeni tožbi zahtevala več, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 3.417,40 EUR (IV. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da sodišče ni ugotovilo dveh elementov, ki sta sicer nujna za obstoj neupravičene pridobitve: izvedene storitve ter načina dejanske obogatitve tožene stranke. Tožeča stranka ni navedla, katere storitve je opravila za toženo stranko. Tako ni navedla pogodb, ki naj bi jih v posameznih mesecih sklenila za toženo stranko. Nasprotno, priznala je, da v obdobju od maja do oktobra za toženo stranko ni opravila nobene nove storitve. Pojasnilo sodišča glede „lastne produkcije“ in „skupne produkcije“ nekonkretiziranih navedb ne more nadomestiti. Sodba se opira le na pretekla plačila in informativni izpis za april 2011. Dejanska in pravna podlaga za pretekla plačila pa ne more biti relevantna za storitve v vtoževanem obdobju. Sodba pove le, da je tožeča stranka v preteklosti prejemala plačila za posle zavarovalniškega zastopanja, pri tem sodišče navede celo, da je te posle nekaj časa opravljala za družbo P. d. o. o. Sodišče navede, da je na podlagi nesklenjene pogodbe med strankama tožeča stranka upravičena do provizije še šest mesecev po tem, ko za toženo stranko poslov ne opravlja več. Pri tem pa spregleda, da znesek predvidenih provizij v informativnem izračunu ne zajema teh šestih mesecev. Sodišče višino plačil enostavno izenači z informativnim izračunom. Tožeča stranka dejansko zahteva provizije za police, ki so bile sklenjene že v preteklosti; še v času, ko je delala za P. d. o. o. Razmerje s to družbo je prenehalo, zato ne more predstavljati podlage za plačilo. Tožena stranka s tožečo stranko nikoli ni vstopila v nobeno pravno razmerje. Prav tako sodišče ni ugotovilo nobene dejanske obogatitve. Te se ne da enostavno enačiti z višino plačila, ki je bilo določeno s ponudbo nikoli podpisane pogodbe. Pogodba, po kateri naj bi tožeča stranka še šest mesecev po prenehanju opravljanja poslov prejemala provizijo, nikoli ni bila podpisana. Informativni izračun pa niti ne zajema teh bodočih šestih mesecev. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, koliko naj bi znašala obogatitev tožene stranke iz naslova dela, ki naj bi ga opravila tožena stranka. V pritožbi tožena stranka ponovi ugovor pasivne legitimacije. Tožeča stranka je namreč vtoževala provizijo za pogodbe, ki jih je sklenila v preteklosti. Gre za portfelj, ki ga je tožeča stranka pridobila za P. d. o. o., zdaj pa skuša breme plačila prevaliti na toženo stranko. Tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi z družbo P. d. o. o., je od nje dobivala plačila kot družbenik. Sodišče ni ugotavljalo, katere storitve je tožeča stranka opravila za toženo stranko in katere za P. d. o. o. Ni torej ugotavljalo, katere police je tožeča stranka sklenila za toženo stranko, katere pa za družbo P. d. o. o. V skladu s pravilnikom tožene stranke je imela tožeča stranka kot družbenik P. d. o. o. možnost prevzeti del portfelja strank. Tožena stranka uveljavlja tudi ugovor aktivne legitimacije. Tožeča stranka je namreč dejavnost samostojnega podjetnika registrirala šele 11. 1. 2011. Pred tem datumom ni obstajala in ni mogla opraviti nobenih zavarovalniških poslov. Na kasneje ustanovljeni s. p. se ne morejo enostavno prenesti pravice in obveznosti fizične osebe. Tožena stranka nasprotuje tudi ugotovljeni višini zahtevka. Višino bi bilo mogoče ugotoviti le s pregledom zavarovalnih pogodb, česar pa postavljeni izvedenec ni storil. Dokazovanje glede tega je breme tožeče stranke. Če zavarovalniških pogodb ni predložila, bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Naloge izvedenca v tem delu ni mogoče enačiti s tem, da je le preračunal zneske iz informativnega izračuna. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo tudi glede stroškov postopka. Tožeči stranki je priznalo izvršilne stroške, določene v sklepu o izvršbi, poleg tega pa še celotne pravdne stroške, čeprav se nagrada za predhodni izvršilni postopek všteje v nagrado za pravdni postopek. Spregledano je bilo, da tožeča stranka ni uspela s skoraj 8 %, kar gotovo ni zanemarljiv delež. Zaradi delne zavrnitve zahtevka pa so nastali tudi dodatni stroški.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, vključno s stroškovno posledico. Glede ugovora aktivne in pasivne legitimacije opozarja na izpovedbe zaslišanih prič, ki so potrdile, da je tožeča stranka delala za toženo stranko in ne za družbo P. d. o. o. Sodišče je na podlagi listin in izpovedb pravilno ugotovilo obstoj poslovnega razmerja med strankama. Čeprav pogodba ni bila podpisana, sta stranki dejansko ravnali v skladu s to pogodbo; na tej podlagi se je tožeči stranki obračunavala provizija. Neutemeljen je očitek, da izvedenec ni izhajal iz zavarovalnih pogodb. Vpogled v te pogodbe bi morala omogočiti prav tožena stranka sama, na kar utemeljeno opozori že prvostopenjsko sodišče v 20. točki obrazložitve.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbene navedbe, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo neupravičeno obogatitev, so neutemeljene. Iz pravilno in tudi zadostno raziskanega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožena stranka obogatena na račun tožeče stranke. Res je, da sodišče ni natančneje raziskovalo, katere storitve je tožeča stranka opravila. Bistveno pa je, da sama izvedba storitev med strankama ni bila sporna. Zakonita zastopnica tožene stranke je izrecno izpovedala, da je tožeča stranka sklenila pogodbe, naštete v informativnem izračunu za april 2014 (priloga A5); da pa jih je sklenila za družbo P. d. o. o. in ne za tožečo stranko. To povzame tudi sodišče prve stopnje v tč. 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Kljub zatrjevanjem zakonite zastopnice, da je tožeča stranka delala kot zavarovalniški zastopnik za drugo gospodarsko družbo, pa je posredno priznala, da je bilo delo, kot je povzeto v informativnem izračunu, opravljeno. Zato tožena stranka – glede na priznanje zakonite zastopnice – ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da bi moralo prvostopenjsko sodišče natančno ugotavljati, katere storitve so bile opravljene. Sodišče je moralo raziskati le, za koga je tožeča stranka storitve opravila. Tožena stranka ne more v pritožbi uspeti z navedbo, da je tožeča stranka pogodbe sklenila za družbo P. d. o. o. Ni bistveno, pod okriljem katere gospodarske družbe je delovala tožeča stranka v času, ko so bile posamezne zavarovalne pogodbe sklenjene. Bistveno je, za koga so bile storitve v vtoževanem obdobju opravljene.

6Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka storitve opravljala prav za toženo stranko in ne za družbo P. d. o. o., zato je ugovor pasivne legitimacije neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je bila tožeča stranka v družbi P. d. o. o. v preteklosti zaposlena in da je še vedno njen družbenik. Nesporno je, da je v preteklosti opravljala storitve za družbo P. d. o. o. Kot že rečeno, pa je za predmetni spor bistveno vprašanje, za koga je opravljala storitve v vtoževanem obdobju. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da so bile storitve opravljene prav za toženo stranko, saj podlago za takšno ugotovitev daje informativni izračun provizij za april 2011 (priloga A5). Na podlagi zaslišanj prič je ugotovilo, da tožena stranka pošilja informativni izračun zavarovalnim zastopnikom oz. posrednikom, ki z njo sodelujejo preko svojih s. p.–jev ali d. o. o.–jev. Informativni izračun mesečno izkazuje znesek plačil končnih strank (tj. zavarovancev oz. končnih uporabnikov storitev). Na podlagi teh plačil se v izračunu določi višina provizije posameznega zastopnika oz. posrednika. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil informativni izračun na ime tožeče stranke izdan prav zato, ker je za toženo stranko opravljala določene storitve zavarovalniškega zastopanja.

7Dodatno pa opravljanje storitev za toženo stranko izhaja iz izvedenih plačil tožene stranke na račun tožeče (priloga A8). Pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje glede izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke. Potek dogodkov, kot ga je opisala zastopnica tožene stranke, je namreč nelogičen in neprepričljiv. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nakazila dokazujejo opravljanje storitev za toženo stranko, ne pa nekakšne usluge ali izhodišča za pogajanja, kot navaja tožena stranka.

8Pritožbeno sodišče se ne bo opredelilo do pritožbenih navedb glede pravilnika tožene stranke in glede izplačil tožene stranke družbi P. d. o. o., ki naj bi dokazovali, da je tožeča stranka plačila prejemala prav od družbe P. d. o. o. S tem je tožena stranka sicer utemeljevala svoj ugovor pasivne legitimacije. Kot pa je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, so bile navedbe podane prepozno in je tožena stranka glede njih prekludirana.

9Tožeča stranka je izkazala opravljanje storitev za toženo stranke, izkazala pa je tudi vzajemno prikrajšanje oz. obogatitev. S tem, ko tožena stranka tožeči ni izplačala provizije za opravljene storitve, je na njeni strani prišlo do neupravičene obogatitve. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za toženo stranko ni imela nikakršnega namena opravljati brezplačnega poskusnega dela.

10Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče višino izplačil izpeljalo iz informativnega izračuna in ta znesek enostavno izenačilo z domnevnim prikrajšanjem. Izpostavlja, da informativni izračun sploh ne zajema šestih mesecev, za katere naj bi tožeča stranka – v skladu z nepodpisano pogodbo – še prejemala provizijo. Pri tem je treba toženo stranko ponovno opozoriti na to, da so bila dela iz informativnega izračuna priznana s strani njene zakonite zastopnice. Pritožbeno sodišče pa je enako kot prvostopenjsko prepričano, da so v informativnem izračunu navedene prav opravljene storitve za toženo stranko. Če informativni izračun zajema provizijo v bodočih mesecih, je jasno, da gre tudi v tem delu za že opravljene storitve. Pričakovano je namreč bilo, da bodo provizije na podlagi plačil končnih strank v plačilo zapadle kasneje. Nelogično je, da bi bile bodoče provizije vključene v informativni izračun, pa ne bi temeljile na neki že opravljeni storitvi.

11Tožena stranka poudarja, da pravdni stranki nista vstopili v nobeno pogodbeno razmerje. Vendar pa je treba poudariti, da je tožeča stranka za opravljena, a neplačana, vendar dogovorjena dela, upravičena zahtevati plačilo. Ravno v tem je namreč smisel neupravičene pridobitve, kot jo ureja 190. člen Obligacijskega zakonika. Dolg obstaja ne glede na to, ali je bila pogodba sklenjena pisno ali ne. Tudi če do podpisa pogodbe ni prišlo, lahko stranka, ki je bila prikrajšana, zahteva plačilo od tiste, ki je bila neupravičeno obogatena.(2) Pri tem je treba poudariti, da pomeni neupravičeno pridobitev tudi zadrževanje plačila, ki bi sicer moralo biti izplačano.(3). Ravno z zadrževanjem provizij je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na račun tožeče stranke.

12Neutemeljen je tudi ugovor aktivne legitimacije. Tožena stranka je tožeči stranki začela provizije izplačevati šele po tem, ko je odprla svoj s. p. Res je sicer, da zakonska podlaga za avtomatski prenos obveznosti in pravic iz fizične osebe na samostojnega podjetnika ne obstaja. V tem primeru pa je izkazano, da je tožena stranka z izplačili tožeči stranki začela po tem, ko je odprla svoj s. p. Sama je torej očitno štela, da je tožeči stranki dolžna provizije tudi za obdobje, ko zanjo storitev še ni opravljala kot s. p., zato se ne more naknadno obveznosti izogniti z ugovorom aktivne legitimacije.

13Tožena stranka graja zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z višino zahtevka. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki je izrecno opozorilo, da je izvedenec lahko približen znesek bodočih provizij izračunal le na podlagi razpoložljivih podatkov. Tako je na podlagi preteklih stornacij izračunal tudi predvideno stornacijo za bodoče obdobje. Da bi izračunal natančen znesek provizij, ki bi tožeči stranki pripadale v mesecih po aprilu (tj. po zadnjem informativnem izračunu), bi potreboval natančne podatke o plačilih. Te pa bi lahko posredovala le tožena stranka. Tožena stranka je bila na posredovanje teh podatkov izrecno pozvana, vendar pa jih ni predložila, zato ne more na račun dejstva, da ni predložila zavarovalnih pogodb in drugih potrebnih podatkov zahtevati, da se celoten zahtevek kot nedokazan zavrne.

14Ker pritožba glede plačila provizij ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

15Delno utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem napada odločitev o stroških. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, če le–ta poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine (tar. št. 3100). Nagrada odvetniku za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine znaša 94,50 EUR (tar. št. 3460), povečano za 20 % DDV, kolikor je stopnja znašala v letu 2011, ko je bil predlog vložen. Ta znesek (113,40 EUR) je treba odšteti od zneska 3.417,40 EUR, tako da je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 3.304,00 EUR. Pritožbeno sodišče je v tem delu izpodbijano odločitev ustrezno spremenilo, kot izhaja iz dispozitiva sodne odločbe. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da 8 % delež, s katerim tožeča stranka ni uspela, ni sorazmerno majhen. Zmoten je pritožbeni očitek, da so zaradi delne zavrnitve zahtevka nastali dodatni stroški. Izvedenec je pri tem, ko je ugotavljal višino zahtevka, izračunal, do kolikšne provizije je tožeča stranka upravičena, hkrati pa je izračunal, v kolikšnem delu mu provizija ne pripada. Zaradi takšnega izračuna ni imel dodatnega dela; izračun pa tudi ni prispeval k dražjemu izvedeniškemu mnenju in višjim stroškom postopka.

16Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Navedbe tožeče stranke iz odgovora na pritožbo pa niso bistveno prispevale k odločitvi sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP in jih mora tožeča stranka nositi sama.

––––––––––––––––––––––––––––––––––

Op. št. (1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

Op. št. (2) Prim. sklep II Ips 657/2005 z dne 24. 5. 2006

Op. št. (3) Prim. sodba III Ips 78/2013 z dne 2. 9. 2014