VSRS Sklep II Ips 161/2013

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 5. 6. 2012 nasprotnima udeležencema odvzelo roditeljsko pravico nad mladoletno hčerko A. A., roj. 26. 12. 2000 in mladoletnim sinom B. A., roj. 26. 4. 2002. Ugodilo je ugovoru nasprotne udeleženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 19. 7. 2011 in je sklep v delu, ki se nanaša na prepoved stikov nasprotne udeleženke z otrokoma do pravnomočnega zaključka nepravdne zadeve, razveljavilo in predlog v tem delu zavrnilo. Ugovor nasprotnega udeleženca zoper isti sklep o prepovedi stikov z otrokoma do pravnomočnega zaključka nepravdne zadeve, pa je zavrnilo.

2Oba nasprotna udeleženca sta se pritožila le zoper odločitev o odvzemu roditeljske pravice in sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo in je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti in jo izpodbija le glede odvzema roditeljske pravice drugemu nasprotnemu udeležencu. Uvodoma opozarja, da gre za odločitev o pravilni uporabi prvega odstavka 116. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v zvezi s 4. in 5.a členom ZZZDR, v zvezi s 3. in 18. členom Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KZNOP) ter tretjim odstavkom 53. člena, prvim odstavkom 54. člena in prvim odstavkom 56. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Poudarja, da je z izpodbijanim sklepom sodišče – kljub zatrjevanemu upoštevanju načela najblažjega posega, gledano z vidika interesov staršev, ter ob zagotavljanju največjih koristi otrok – nasprotnemu udeležencu odvzelo roditeljsko pravico. Navaja, da je sodišče odločitev utemeljilo na izvedenskem mnenju klinične psihologinje ..., iz katerega izhaja, da oba otroka doživljata rejniško družino kot svoj dom in se v tem okolju počutita varno ter sprejeto, ter da oče – zaradi osebnostnih značilnosti in v veliki meri tudi zaradi situacijsko pogojenih faktorjev – trenutno ni zmožen izvajati roditeljske pravice. Ocenilo je, da nobeden od staršev ni sposoben izvrševanja roditeljskih pravic, ki bi bile koristne za otrokov razvoj in da je zato odvzem roditeljske pravice v danem trenutku najustreznejši ukrep in bodo le tako zavarovane pravice in koristi mladoletnih otrok ter zagotovljen njun nemoten telesni in predvsem duševni razvoj. Vrhovno državno tožilstvo meni, da je v situacijsko pogojenih razmerah, ko sta bila v letu 2003 triletni in enoinpolletni otrok odvzeta roditeljema in oddana v rejništvo in se ta milejši ukrep izvaja že več kot devet let, taka odločitev nepravilna in nezakonita. Poudarja, da predmet konkretnega nepravdnega postopka ni bila dodelitev otroka v varstvo in vzgojo očetu, pač pa odvzem roditeljske pravice, ki je najhujši, skrajni poseg v pravice otrok in staršev, ki so tudi ustavno varovana. Tožilstvo meni, da je zaključek sodišča, da oče hudo zanemarja svoje roditeljske dolžnosti neutemeljen, krivičen in življenjsko nesprejemljiv. Poudarja, da nasprotni udeleženec svojih otrok ni zapustil in da hoče skrbeti za svoja otroka. V razmerah, ko roditeljske pravice od leta 2003 ne more izvrševati, otrok tudi zlorabljati in hudo zanemarjati ne more. Vrhovno državno tožilstvo zato ocenjuje, da sta sodišči s tem, ko sta na podlagi ugotovljenih dejstev zaključili, da je nasprotni udeleženec izpolnil zakonske znake kršitve iz prvega odstavka 116. člena ZZZDR, zmotno napolnili pravne standarde, ki jih kot podlago za odvzem roditeljske pravice določa navedeni člen zakona in s tem tudi zmotno uporabili materialno pravo. Tožilstvo meni, da je že z odvzemom otrok in namestitvijo v rejniško družino za največje koristi otrok poskrbljeno in zato meni, da sodišče v nasprotju z KZNOP, Ustavo in ZZZDR svojo odločitev o odvzemu roditeljske pravice nista utemeljili na največji koristi otrok. Tako nista utemeljili, zakaj bi bil, po devetletnem (uspešnem) izvajanju rejništva v danem trenutku odvzem roditeljske pravice v največjo korist otrok. Vrhovno državno tožilstvo še opozarja, da je o pritožbi nasprotnega udeleženca odločalo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je razsodilo, da je bil v obravnavani zadevi kršen 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Opozarja, da je Evropsko sodišče posebej izpostavilo, da so bili ukrepi Centra za socialno delo usmerjeni zgolj v implementacijo odločbe ministrstva glede izvajanja stikov pod nadzorom, postopek odvzema roditeljske pravice pa je nato postal ključni element za razrešitev vprašanja vrnitve otrok. Evropsko sodišče je poudarilo, da morajo postopki, v katerih se odloča o varstvu in vzgoji otrok ter stikih z otrokoma potekati hitro, ker že sam potek časa lahko nepopravljivo vpliva na odnose med otrokoma in staršema. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi nasprotnega udeleženca ugodi in predlog za odvzem roditeljske pravice zavrne.

4Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo predlagatelju, ki je nanjo odgovoril. Poudaril je, da sta starša v obravnavanem primeru hudo zanemarjala oba otroka, kar je razvidno iz dokumentacije v spisu. Predlagatelj v odgovoru povzema ugotovitve izvedenke glede sposobnosti očeta za vzgojo in varstvo otrok in poudarja, da je za otroka zelo pomemben občutek varnosti, kar pomeni tudi odsotnost dolgotrajnejših negativnih stališč, vedenja, ki vključuje sovražnost, grožnje, podcenjevanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče uvodoma povzema pravno pomembna dejstva, ki sta jih v dokaznem postopku ugotovili sodišči prve in druge stopnje:

- po mnenju psihiatra dr. ... so pri materi otrok, nasprotni udeleženki, podane tri trajne motnje: blaga duševna manj razvitost (IQ od 50 do 69, mentalna starost od 9 do 12 let), čustvena neuravnovešena osebnostna motnja (impulzivnost, neuravnovešenost) in generalizirana idiopatska epilepsija. Zaradi tega je njeno funkcioniranje elementarno, vezano le na zadovoljevanje lastnih potreb, je impulzivna, nepredvidljiva, kadar je izzvana in v osebni stiski je nagnjena k agresiji, je čustveno in inteligenčno na ravni otroka. Izvedenec je navedel, da je njena sposobnost navezave na otroka je šibka in ima nizko sposobnost empatije. Mati otrok je zaradi vzgojnih težav in agresivnosti odraščala v vzgojno varstvenih zavodih, večkrat je poskušala storiti samomor, od 17 leta (1998) pa je živela pri C. B., ki je bil takrat star 36 let;

- F. F., ki je za očeta otrok, nasprotnega udeleženca, izdelala izvedensko mnenje v postopku odvzema otroka pred CSD, je povedala, da je prepoln občutkov zavrnitve, v stalni bojazni, da ga bodo prizadeli in da je bil tak tudi v odnosu do žensk, zaradi česar pred srečanjem z nasprotno udeleženko ni imel resnega razmerja z žensko. Pojasnila je, da je odvisniško navezan na ženo in ob njeni motenosti ni sposoben poskrbeti za otroka;

- patronažna služba je že leta 2001, ko je bila A. A. stara eno leto, opozorila na nasilje v družini in na neustrezno skrb za otroka. Mati otrok je begala od doma, bila samomorilna, razbijala po stanovanju, oče otrok pa je bil do nje agresiven, rekel je, da se ne more obvladati in da se boji, da jo bo nekega dne ubil. Zaradi nasilja moža se je nasprotna udeleženka večkrat zatekla v varno hišo;

- B. A. je bil prvič hospitaliziran, ko je bil star 14 mesecev zaradi respiratornega infekta zgornjih dihal, driske in vnetja anogenitalne regije, vse zaradi neprimerne skrbi. Zdravnica je obvestila center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in prosila za ukrepanje, navedla je, da je mati v stanju zmanjšane psihofizične sposobnosti in kot taka popolnoma nesposobna za resen pogovor o otrokovem stanju. Leta 2003 sta bila otroka trikrat hospitalizirana, bila sta zanemarjena, umazana, na telesu sta imela modrice in kontuzijske značke, imela sta pljučnico. V letu 2003 je policija večkrat intervenirala, mati je skušala zažgati hišo, večkrat je napadla moža, fizično je napadla taščo in se nato v letu 2004 zdravila v psihiatrični kliniki;

- policija je pri nasprotnih udeležencih posredovala velikokrat zaradi kršenja javnega reda in miru, v juniju 2004 na primer kar štirikrat. Sosedje so povedali, da so videli kako je nasprotni udeleženec ženo hudo pretepel (z desko na dvorišču dobrih 10 min) in da je otroka prehudo fizično kaznoval, ko je izgubil nadzor nad sabo;

- CSD je tako najprej otroka z začasno odločbo 4. 9. 2003 odvzel staršema in ju namestil v rejniško družino, nato pa še z odločbo 11. 2. 2005 otroka odvzel staršema in prepovedal stike. Ta odločba je bila z odločbo Ministrstva za delo družino in socialne zadeve z dne 17. 10. 2005 spremenjena tako, da so bili določeni stiki pod nadzorom – z materjo vsako prvo sredo, z očetom pa vsako tretjo sredo v mesecu. Tako najprej stikov 2 leti ni bilo, nato so stiki potekali pod nadzorom, po oceni CSD pa so bili za oba otroka škodljivi in jih je sodišče na predlog CSD leta 2011 prepovedalo do pravnomočnega zaključka postopka;

- strokovnjaki CSD so v poročilu o izvajanju stikov pod nadzorom navedli, da sta starša po dveh letih izvajanja stikov pod nadzorom postala nestrpna in konfliktna, ker sta čutila, da je za otroka pri rejnikih dobro poskrbljeno. Starša sta stike prilagajala lastnim potrebam, tako dalj časa stikov ni bilo, s čimer sta pokazala, da so zanju koristi otrok drugotnega pomena. Navedli so, da je zlasti oče je med stiki verbalno napadal strokovne delavce CSD, pred otrokoma izražal negativno mnenje o rejnikih, izvedencih, ni želel sodelovati s strokovnjaki CSD, zavračal je tudi vsakršno sodelovanje z rejniki. Ocenili so, da stiki pod nadzorom v dveh letih niso dosegli namena, da ni bilo vzpostavljeno takšno stanje, da bi se stiki lahko izvajali brez nadzora na domu staršev s prepričanjem, da otroka ne bi bila ogrožena. Ocenili so, da stiki za otroka niso koristni v nobenem pogledu, da pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi se stanje v družini izboljšalo do te mere, da bi se otroka lahko vrnila k staršem;

- oba starša sta bila pravnomočno obsojena v kazenskih postopkih – mati zaradi zanemarjanja mld. osebe in surovega ravnanja, izrečen ji je bil varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja, oče pa zaradi lahke telesne poškodbe in nasilništva;

- sodišče je v zadevi postavilo tri izvedence, vsa tri so bila skladna, oprlo se je predvsem na mnenja zadnjih dveh izvedencev psihiatra dr. M. K. in klinične psihologinje ...;

- glede A. A. je izvedenka ... navedla, da se v rejniški družini dobro počuti, da je na rejnike navezana, da se veseli dojenčice, ki so jo tudi dobili v rejo, da ata in mame nič več ne vidi, da že dve leti ni nihče prišel na obisk, pove, da bi se z mamo še videvala na CSD skupaj s socialno delavko, z atom pa ne, ker je bil preveč nesramen in se je samo pritoževal ter je grdo govoril o babici in dedku (rejnikih);

- glede B. A. izvedenka pove, da kaže strah pred izgubo varnosti in sigurnosti, ki mu jo nudi sedanje okolje – to je rejniška družina;

- izvedenka oceni, da se otroka se pri rejnikih dobro počutita, sta uspešna v šoli, na rejnike sta čustveno navezana, izražata jasno in odločno željo, da ostaneta pri rejnikih. Izvedenka pove, da se otroka stikov z očetom bojita, da pa do matere izražata ambivalenten odnos, stikov z njo si želita, vendar ji zamerita, ker ju ne pokliče niti ne obišče. Očetu zelo zamerita neprimerno in verbalno nasilje do rejnikov. Oba otroka si ne želita stikov z očetom in izražata strah, da bi morala zapustiti družino in sedanje okolje. Ta negotovost jima trenutno povzroča čustveno stisko, ki se kaže v znakih anksioznosti in negotovosti;

- med postopkom sta se nasprotna udeleženca razvezala;

- izvedenka ... je ocenila, da je nasprotni udeleženec zelo prizadet zaradi ločenosti od otrok, vendar je izrazito nekritičen in brez potrebnega uvida za njune trenutne razvojne in čustvene potrebe. Navedla je, da so zaradi egocentričnosti v njegovem mišljenju in čustvovanju, posledično tudi zmanjšane kritičnosti in predvsem impulzivnosti, nastale težave v odnosu do rejnikov in otrok. Poudarila je, da nasprotni udeleženec trenutno ni zmožen razumeti potreb otrok in nujnosti postopnega navezovanja stikov in prilagajanja temu, zlasti pa je nesposoben sodelovanja z rejniki. Iz izvedenskih mnenj izhaja, da bi se morda v ugodnejši situaciji, ob uravnovešeni partnerki, ki bi obvladovala materinsko vlogo in skrb za dom, lahko nekonfliktno potrjeval z uspešno skrbjo za družin, tako pa so zaradi njegovih osebnih značilnosti v povezavi z vsemi navedenimi okoliščinami, njegove starševske sposobnosti okrnjene do te mere, da niso koristne za razvoj otrok. V ospredju njegovega doživljanja so njegove potrebe, žalost, jeza in razočaranje nad vsem, kar se mu je zgodilo, zato se ni sposoben vživeti v potrebe otrok. Izvedenka je poudarila, da bi oče moral pokazati pripravljenost za spremembo lastnih stališč ter prepričanj glede sodelovanja z rejniki in strokovnimi službami in večje razumevanje za zadovoljevanje potreb otrok, predvsem nujnost v postopnosti v navezovanju ponovnih stikov in fleksibilnosti prilagajanja pri tem, da pa žal tega ni zmožen.

7Temeljno načelo, ki ga morajo spoštovati vsi državni organi v vseh postopkih v zvezi z otrokom je načelo največje koristi otroka (3. člen KZNOP in 5.a člen ZZZDR). Res se pri izbiri ukrepov za varstvo koristi otrok v praksi uporablja tudi načelo najblažjega posega: opravi naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj prizadeti, vendar le, če se da z njim v zadostni meri zavarovati otrokove koristi. Glavno vprašanje v obravnavani zadevi, na katero je moralo odgovoriti Vrhovno sodišče je, ali so res z odvzemom otrok in oddajo otrok v rejništvo v zadostni meri zavarovane koristi A.A. in B.A.

8Sodobne metode obravnavanja primerov ogroženih otrok izhajajo iz temeljnega načela, da je družina najkvalitetnejše okolje za vzgojo in varstvo otroka. Kadar pa pristojni organi ocenijo, da je zaradi zaščite otroka nujna njegova izločitev iz družine, pa si morajo pristojni organi prizadevati rehabilitirati družino, da se otrok lahko vanjo vrne, s strokovno pomočjo družinskim članom (svetovanje pri vzgoji in varstvu otrok, pomoč pri oskrbi otrok, programi zdravljenja od različnih oblik odvisnosti, strokovna pomoč pri različnih duševnih motnjah in boleznih). V primeru, ko pa se izkaže, da se otrok nikoli več ne bo mogel vrniti k staršem, pa je treba otroku čimprej zagotoviti stabilno in trajno nadomestno varstvo in vzgojo. Na ta osnovna izhodišča opozarja tudi Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic v svojih odločbah.

9Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za odvzem otroka staršem po 120. členu ZZZDR in pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za odvzem roditeljske pravice po 117. členu ZZZDR v zakonu niso zelo jasno razmejeni. Razlika naj bi bila v teži ravnanja ali opustitve roditelja, oziroma v intenzivnosti kršitev roditeljske pravice(1), vendar je zelo težko določiti mejo, ko razlogi za odvzem otroka staršem prerastejo v razloge za odvzem roditeljske pravice. Pri izbiri enega in drugega ukrepa je najpomembnejša ocena, ali je verjetno, da se bodo razmere na strani staršev tako izboljšale, da se bodo otroci lahko vrnili k staršem in bodo ti lahko nadaljevali z njihovo vzgojo in varstvom. V primeru, ko je ponovna združitev, oziroma rehabilitacija družine možna, je primernejši ukrep odvzem otroka staršem. Ukrep odvzem roditeljske pravice pa pride v poštev takrat, ko iz okoliščin primera izhaja, da ni nobene možnosti oziroma izgledov, da bi starša lahko še kdaj prevzela skrb za otroka(2). Z odvzemom roditeljske pravice se namreč v takšnem primeru zagotovi trajnost nadomestne skrbi in emocionalna stabilnost, ki se pomembno odraža tudi v duševnem in telesnem razvoju otroka.

10Prav na to je opozorila izvedenka in to je povzelo tudi sodišče v obrazložitvi svoje odločitve, zato nikakor ni utemeljen očitek Vrhovnega državnega tožilstva, da sodišči nista utemeljili, zakaj bi bil, po devetletnem (uspešnem) izvajanju rejništva v danem trenutku odvzem roditeljske pravice v največjo korist otrok. Izvedenka in strokovnjaki na centru za socialno delo so ugotovili, da se je ob devetletni skrbi rejnikov za otroka med njimi stkala čustvena navezanost, da otroka izražata jasno in odločno željo, da ostaneta pri rejnikih, da kažeta strah pred izgubo varnosti in sigurnosti, ki jima jo nudi sedanje okolje in da jima ta negotovost trenutno povzroča čustveno stisko, ki se kaže v znakih anksioznosti in negotovosti. Ugotovitve izvedencev se skladajo s stališči v strokovni literaturi, kjer je poudarjeno, da ni upravičeno ogrožanje koristi otrok zaradi varovanja pravic staršev, ki niso pripravljeni ali zaradi različnih okoliščin niso sposobni prevzeti odgovornosti za redno in kontinuirano skrb za otroka. Poudarjajo, da morajo pristojni organi kadar ni realne možnosti, da bi starši ponovno prevzeli varstvo in vzgojo otroka, otroci pa so zaradi dolgotrajne nadomestne skrbi navezani na rejnike, zaradi varstva koristi otrok zagotoviti, da to razmerje postane trajno(3).

11Četudi je odvzem roditeljske pravice najtežji ukrep zoper starše, mu ne smemo pripisovati izjemnega mesta v sistemu ukrepov, s katerimi družba varuje koristi otroka(4). Pri odločanju o utemeljenosti ukrepa ni pomembno, ali je nasprotni udeleženec kriv za nastalo stanje ali ne, saj namen izrečenega ukrepa ni v kaznovanju staršev. Pomembno tudi ni, ali so pristojni organi res storili vse, kar bi v obravnavanem primeru lahko za rehabilitacijo družine, prav tako na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je postopek trajal nedopustno dolgo, na kar je utemeljeno v obravnavani zadevi opozorilo tudi Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic (Case of X v. Slovenia, Appl. no. 40245/10, 28.6.2012). Žal sodišče tudi ne more upoštevati, kako zelo je izrečeni ukrep nasprotnega udeleženca čustveno prizadel. Kot je bilo uvodoma poudarjeno, je pomembno le, kaj je v obravnavani zadevi po vsem tem in glede na vse ugotovljene pomembne okoliščine sedaj v največjo korist A.A. in B.A. Vrhovno sodišče se strinja, da je za A.A. in B.A. ohranitev čustvene vezi z rejnikoma in stabilnosti tega razmerja brez stalnega strahu, da bosta iz tega okolja iztrgana, za njun razvoj tako pomembno, da je ob oceni vseh strokovnjakov, da ni realne možnosti, da bi oče lahko prevzel njuno varstvo in vzgojo, izrečeni ukrep utemeljen.

12Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): K. Zupančič, Družinsko pravo, UL RS, Ljubljana 1999, str. 154 in 155.

Op. št. (2): M. Končina Peternel, Pomoč otrokom, ko starši odpovedo, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1998, str. 161 in 162.

Op. št. (3): J. Goldstein in ostali, The Best Interest of the Child, The Least detrimental Alternative, The Free Press, New York, London, Toronto, Sidney, Singapore, 1998, str. 104 do 109.

Op. št. (4): K. Zupančič, op. cit.