VSL Sklep I Cpg 398/2017

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo V Pg 3780/2014 z dne 19. 4. 2016 zavrnilo (I. točka izreka). Organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka odprt transakcijski račun, je naložilo, da so pri izvrševanju sklepa o začasni odredbi dolžne upoštevati določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju o prejemkih, ki so izvzeti iz izvršbe in omejitvah izvršbe (II. točka izreka). Toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sklepa plačati njene stroške tega postopka v znesku 368,07 EUR z obrestmi (III. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 3780/2014 z dne 16. 2. 2017 (pravilno 19. 4. 2016) in na njegovi podlagi opravljena dejanja razveljavi, predlog tožeče stranke za zavarovanje tožnikove domnevne terjatve z začasno odredbo z dne 6. 4. 2016 zavrne in toženi stranki prizna stroške v zvezi s to pritožbo, skupaj z obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter toženi stranki prizna stroške v zvezi s to pritožbo.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je s sklepom V Pg 3780/2014-15 z dne 19. 4. 2016 predlogu tožeče stranke za izdajo sklepa o zavarovanju z začasno odredbo ugodilo v delu, ki se glasi: "Za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke I. d. o. o., ..., MŠ: 000, DŠ: 000 do tožene stranke oziroma dolžnice T. G., ..., v višini 25.337,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila se organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka oziroma dolžnica odprt transakcijski račun, naloži, da morajo toženi stranki oziroma dolžnici ali komu drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdana ta začasna odredba, z njenega računa, predvsem s transakcijskega računa št. 000 odprtega pri A. d. d." (I. točka izreka). Predlog za izdajo začasne odredbe v preostalem delu je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do dneva pravnomočnosti sklepa ali sodbe, izdane v predmetnem postopku (III. točka izreka) ter ugotovilo, da vloženo pravno sredstvo zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (IV. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati njene stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe v znesku 234,94 EUR z obrestmi (V. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je izkazana verjetnost obstoja denarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke, ter da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala, da ji je bila škoda, katere povrnitev zahteva v tem postopku, povzročena s kaznivim dejanjem tožene stranke. Ugotovilo je, da je kazenski pregon zoper toženo stranko zastaral 31. 12. 2013, kot to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 11508/2010 z dne 16. 4. 2014 o ustavitvi kazenskega postopka ter da je tožeča stranka odškodninski oziroma premoženjskopravni zahtevek uveljavljala dne 5. 11. 2013 na predobravnavnem naroku, torej pravočasno in sicer še pred zastaranjem kazenskega pregona, zato jo je sodišče s sklepom z dne 16. 4. 2014 napotilo na pravdo. Tožeča stranka je skladno z napotitvijo tožbo vložila dne 13. 8. 2014, še pred pravnomočnostjo sklepa z dne 16. 4. 2014, kar pomeni, da jo je vložila v treh mesecih od dneva pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zaradi zastaranja kazenskega pregona in se zato skladno s 366. členom OZ šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že z uveljavljanjem oziroma vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku dne 5. 11. 2013. Zato je ugovor zastaranja zavrnilo. Nadalje je presodilo, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala tudi obstoj nevarnosti, da je zaradi dolžničinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Z izpodbijanim sklepom pa je ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo zavrnilo in organizacije za plačilni promet, pri katerih ima tožena stranka odprt transakcijski račun opozorilo, da so pri izvrševanju sklepa o začasni odredbi dolžne upoštevati določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju o prejemkih, ki so izvzeti iz izvršbe in omejitvah izvršbe.

6Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je v delu obrazložitve, ki se nanaša na objektivne predpostavke, navedlo, da naj bi tožeča stranka določno navedla kaznivo dejanje in opisala dejansko stanje, pri čemer naj bi v zadostni meri navedla oziroma opredelila bistvene elemente kaznivega dejanja, pri tem pa ni pojasnilo, katere navedbe in dokazi tožeče stranke naj bi po njegovem mnenju predstavljali zadostno podlago za takšen zaključek. Pritožnik trdi, da tožeča stranka ni podala zadostne oziroma praktično nikakršne trditvene in dokazne podlage o tem, s kakšnim ravnanjem in s katerim kaznivim dejanjem naj bi ji tožena stranka povzročila škodo, tako da tožeča stranka zaenkrat še ni izkazala, da bi bila tožba pravočasna in da ni nastopilo zastaranje, kot ga je ugovarjala tožena stranka. Tožba kot takšna po prepričanju pritožnika sploh še ni sklepčna.

7Očitki pritožnika niso utemeljeni. Tožeča stranka je namreč že v tožbi navedla, da je v funkciji oškodovanca kot tožilca vložila obtožbo subsidiarnega tožilca, v kateri je toženi stranki očitala, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi pridobila premoženjsko korist, izrabila svoj položaj s tem, ko je v letu 2003 kot direktorica tožeče stranke v imenu in za račun te družbe pri družbi T. d. o. o., katere direktor je njen mož ..., med drugim odobrila nabavo različnih izdelkov in pri tem na škodo družbe I. d. o. o. z družbo T. dogovorila bistveno višje cene od takrat veljavnih povprečnih tržnih cen za takrat enake ali enakovrstne izdelke oziroma storitve, na podlagi česar je v letu 2003 družba T. tožeči stranki po računih, označenih z UFA št. 8050, 2188, 3188, 4088, 8315, 8364, 2817, 4084, 3189, 8063, 8318, 8257, 6212 in 2413 dobavila različno blago in opravila različne storitve v skupni vrednosti 44.937,41 EUR (tedaj 10.768.800,00 SIT). S tem dejanjem je tožeča stranka družbi T. d. o. o. navedeno blago in storitve preplačala za najmanj 25.337,12 EUR, kolikor znaša razlika med cenami dobavljenega blaga in opravljenih storitev po računih izstavljenih s strani družbe T. d. o. o. in s strani davčnega urada ugotovljenimi povprečnimi cenami enakega ali enakovrstnega blaga in storitev pri drugih dobaviteljih v obravnavanem času v Republiki Sloveniji. Trdila je, da je tožena stranka s tem dejanjem na škodo tožeče stranke družbi T., d. o. o. pridobila najmanj 25.337,12 EUR premoženjske koristi in storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ. Trdila je, da je tožena stranka vložila ugovor zoper obtožni predlog, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom II Ks 249/2011 kot neutemeljenega zavrnilo.

8Tožeča stranka je torej podala vse elemente kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ, med drugim pridobitev premoženjske koristi družbi T., d. o. o. na škodo tožeče stranke.

9Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da o obstoju kaznivega dejanja ni bilo meritorno odločeno, kot mu to očita pritožnik. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila škoda, katere povrnitev zahteva v tem postopku tožeča stranka, povzročena s kaznivim dejanjem tožene stranke, ter pravilno zaključilo, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala, da ji je bila vtoževana škoda povzročena s kaznivim dejanjem, glede na to, da je sklep o uvedbi preiskave, ki potrjuje utemeljen sum, da je tožena stranka storila kaznivo dejanje zlorabe položaja po II. v zvezi s I. odstavkom 244. člena KZ, postal pravnomočen. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede ugovora zastaranja vtoževane terjatve in se jim pridružuje.

Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri odločanju o začasni odredbi dokazni standard nižji od prepričanja oziroma gotovosti in sicer velja dokazni standard verjetnosti. Stališče pritožnika, da bi sodišče prve stopnje v postopku izdaje začasne odredbe za uporabo daljšega zastaralnega roka po 353. členu OZ moralo odločiti o predhodnem vprašanju glede obstoja kaznivega dejanja s stopnjo gotovosti in ne zgolj verjetnosti, je ob povedanem zmotno. Dokazni standard gotovosti oziroma prepričanja se namreč zahteva za končno odločitev o tožbenem zahtevku.

10Ker je torej tožeča stranka navedla vse bistvene elemente kaznivega dejanja, s katerim naj bi ji tožena stranka povzročila vtoževano škodo, le-to tudi opredelila, pojasnila, kdaj je vložila premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku zoper toženo stranko, s katerim sklepom je bila napotena na pravdo ter kdaj je vložila tožbo v tej zadevi, ter se v zvezi z zastaranjem vtoževane terjatve oziroma pretrganjem zastaranja sklicevala na določbe 353. člena OZ in 367. člena OZ, ni mogoče pritrditi pritožniku, da njena tožba ni sklepčna. Ali je tožbeni zahtevek utemeljen, pa se bo presojalo tekom pravdnega postopka.

11Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da naj bi bil edini dogodek, ki se je zgodil malce pred izročitvijo premoženja, vročitev predmetne tožbe s strani tožeče stranke, ter da je tožena stranka obširno obrazložila, da je odločitev za izročitev nepremičnine otrokoma sprejela, še preden je izvedela za novo tožbo tožeče stranke, izvedla pa jo je takoj, ko se je kolikor toliko opomogla od materine smrti. Zato ne drži, da naj bi tožena stranka sama navajala, da je odločitev za izročitev premoženja svojima otrokoma sprejela novembra 2011, temveč je to odločitev sprejela že par mesecev prej, ko še ni vedela za tožbo, a zaradi fizične in psihične izčrpanosti ni bila zmožna urejati svojih zadev in izročitve izvesti takoj, ko se je za to odločila. Šlo naj bi torej le za naključje, da tožba po datumu sovpada z datumom izročitve premoženja. Dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo glede obstoja subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe, naj bi torej bilo zmotno ugotovljeno.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka svojih trditev, da je odločitev za izročitev nepremičnine otrokoma sprejela še preden je izvedela za novo tožbo tožeče stranke, ni podkrepila z nobenim dejstvom oziroma okoliščino oziroma dogodkom, ki naj bi to njeno trditev potrjeval. Zato zgolj s trditvami, da zaradi fizične in psihične izčrpanosti ni bila zmožna urejati svojih zadev in izročitve izvesti takoj, ko se je za to odločila, ob ugotovljenih dejstvih, da ji je bila tožba tožeče stranke vročena dne 30. 10. 2014, da je nanjo odgovorila dne 12. 11. 2014, ter da je dne 19. 11. 2014 brezplačno izročila del svojega edinega premoženja svojima otrokoma ... in ..., ter ugotovitvi, da se vpisano zavarovanje, predznamba hipoteke, ne nanaša na vtoževano terjatev tožeče stranke, ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe oziroma ugotovitve, da je bila predvsem prejeta tožba tisti ključni moment, ki je pri toženi stranki sprožil odločitev za prepis premoženja na otroke. Tožena stranka bi morala v podporo svojim trditvam, da to ne drži, navesti konkretna dejstva oziroma okoliščine in njena konkretna ravnanja, ki bi kazala, in na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se je za izročitev premoženja njenima otroka odločila že preden je prejela tožbo tožeče stranke v tej zadevi in v podporo svojim trditvam ponuditi dokaze. Ker ji to ni uspelo, se odločitev sodišča prve stopnje izkaže kot pravilna.

13Sodišče prve stopnje je pravnoodločilno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in ni storilo nobene od očitanih bistvenih kršitev določb postopka niti nobene od tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, materialno pravo pa je pravilno uporabilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).