UPRS sodba in sklep U 154/2011

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani odločbi Zavoda RS za šolstvo št. 974-361-170/2005-22 z dne 27. 8. 2008 ter Ministrstva za šolstvo in šport št. 60340-53/2008/18 (02408) z dne 6. 12. 2010 odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni od prejema sodbe do plačila.
3. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

S prvostopenjskim aktom je Zavod Republike Slovenije za šolstvo – OE Kranj na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Uradni listi RS, št. 16/07 – UPB5, 36/08) ter 20., 24. in 31. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP, Uradni list RS, št. 3/07 – UPB1) v zadevi usmerjanja A.A., ki ga zastopata njegova starša B.B. in C.C., po uradni dolžnosti izdal odločbo (I. točka izreka), da se A.A., rojen …. 1999, stanujoč …, s 1. 9. 2008 usmeri v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom. A.A. se s 1. 9. 2008 vključi in nastani v Zavod za slepo in slabovidno mladino, Langusova 8, Ljubljana. B.B. in C.C. sta dolžna kot otrokova zakonita zastopnika poskrbeti, da se A.A. vključi v Zavod za slepo in slabovidno mladino s 1. 9. 2008. Ta odločba velja do spremembe ravni izobraževanja A.A. V II. točki izreka prvostopenjske odločbe je določeno, da se s 1. 9. 2008 nadomesti odločba št. 974-361-170/2005-12, ki jo je dne 12. 6. 2006 v zadevi usmerjanja A.A. izdal Zavod Republike Slovenije za šolstvo – OE Kranj.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je dne 12. 6. 2006 Zavod Republike Slovenije za šolstvo – OE Kranj izdal v zadevi usmerjanja A.A. odločbo št. 974-361-170/2005-12, s katero je organ odločil, da se A.A. usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, da A.A. ostane vključen v Osnovno šolo D.; A.A. se z dnem 1. 9. 2006 zagotavlja individualna dodatna strokovna pomoč, ki se izvaja v obsegu 3 ure na teden, in sicer izven oddelka. Pomoč izvaja specialni pedagog – defektolog. A.A. se z dnem 1. 9. 2006 zaradi premagovanja primanjkljajev, ovir oziroma motenj zagotavlja dodatna strokovna pomoč v obsegu 1 ure na teden na način, ki se opredeli z individualiziranim programom, ki ga izvaja tiflopedagog zavoda za slepo in slabovidno mladino. A.A. se z dnem 1. 9. 2006 zagotovijo naslednji pripomočki: uporaba klopi z dvižno ploskvijo; prepis tabelskih zapisov na list ter prilagoditev prostora: primerna osvetlitev delovnega prostora. V odločbi z dne 12. 6. 2006 je bilo še določeno, da se odločba preveri po uradni dolžnosti do maja 2007.

Na podlagi navedenega je bilo potrebno po uradni dolžnosti pri tukajšnjem organu preveriti ustreznost usmeritve, ki je določena v odločbi.

Na podlagi 23. člena ZUOPP je organ pridobili strokovno mnenje Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu Republike Slovenije za šolstvo Ljubljana (v nadaljevanju Komisija). Komisija je dne 7. 5. 2008 (prejeto 15. 5. 2008) izdelala strokovno mnenje št. 9811-371-1487/2008-4, iz katerega je razvidno, da je otrok glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami opredeljen kot zmerno slaboviden otrok. Komisija je na podlagi ugotovitev predlagala, da se A.A. usmeri v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom, in sicer na podlagi 10. člena Pravilnika, ki določa, da se v ta program lahko usmerijo tudi zmerno slabovidni otroci. Komisija je predlagala, da se A.A. vključi in nastani v Zavod za slepo in slabovidno mladino, Langusova 8, Ljubljana. S 3. odstavkom 23. člena ZUOPP je komisija prejela mnenje Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Iz mnenja je razvidno, da omenjena šola izpolnjuje pogoje za vzgojo in izobraževanje otroka z ugotovljenimi posebnimi potrebami. S šolo je bil dosežen dogovor, da se otrok vključi s 1. 9. 2008 in nastani na osnovi 15. člena ZUOPP, zato je bilo v skladu z 2. odstavkom 28. a člena ZUOPP odločeno, kot izhaja iz 2. točke izreka. Organizacija, vsebina in potek prilagojenega programa se skladno z 29. in 30. členom ZUOPP podrobneje opredeli v individualiziranem programu, ki ga za A.A. sestavi strokovna skupina na zavodu, najkasneje v roku 30 dni po vključitvi. V skladu z 21. a členom ZUOPP mora vlagatelj ob spremembi ravni izobraževanja vložiti novo zahtevo za usmeritev, če je bil otrok s posebnimi potrebami že usmerjen v program vzgoje in izobraževanja.

Tožnica je na zapisnik dne 5. 9. 2008 podala pritožbo zoper prvostopenjski akt, v katerem je navedeno, da A.A. mama in oče živita ločeno in da A.A. živi pri mami. Tožnica je A.A. dve leti tedensko vozila na učenje slepega tipkanja na Zavod za slepo in slabovidno mladino, vendar je bila po njenem mnenju ta obravnava neučinkovita. Meni, da je njen sin še premajhen, da bi bil nastanjen v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, zato vlaga pritožbo na odločbo in zahteva obravnavo na drugi stopnji. Na zapisniku je še navedeno, da tožnica sina ni vključila v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani s 1. 9. 2008, ampak je šel A.A. s 1. 9. 2008 v Osnovno šolo D.

Ministrstvo za šolstvo in šport je na podlagi 2. odstavka 16., 246., 247. in 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 89/07, 126/07 in 48/09) v zvezi s 25. členom ZUOPP na pritožbo tožnice zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo Kranj št. 974-361-170/2005-22 z dne 27. 8. 2008 odločilo, da se pritožba zavrne in da se odločba, št. 974-361-170/2005-22 z dne 27. 8. 2008 spremeni v 2. in 3. točki tako, da se glasi:

„A.A. se z dokončnostjo te odločbe vključi in nastani v Zavod za slepo in slabovidno mladino, Langusova 8, Ljubljana. B.B. in C.C. sta dolžna kot otrokova zakonita zastopnika poskrbeti, da se A.A. z dokončnostjo te odločbe vključi in nastani v Zavod za slepo in slabovidno mladino, Langusova 8, Ljubljana.“

V obrazložitvi drugostopenjske odločbe je navedeno, da se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila dečkova mati B.B., ker meni, da bi bila vključitev sina v zavod neučinkovita, ker je še premajhen, da bi živel v zavodu, zato želi, da bi sin še naprej nadaljeval šolanje v OŠ D.. Pritožnica se tudi ne strinja s strokovnim mnenjem Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Strokovnemu mnenju KUOPP II. stopnje je večkrat ugovarjala, nazadnje v dopisu z dne 1. 10. 2010.

KUOPP I. stopnje je v strokovnem mnenju z dne 7. 5. 2008 zapisala, da je mld. A.A. zmerno slaboviden otrok z ostrino vida obeh oči 20 % in da je zaradi hiperaktivnosti in učnih težav voden pri pedopsihiatru ter dobiva zdravilo Ritalin, ki ga umiri. V sintezi so opisani obširni dejavniki na področju dečkovega vida in predlogi pedagoškim delavcem, katere naj tehnično upoštevajo pri zagotavljanju potrebnih prilagoditev učencu. Komisija je v svoji sintezi tudi zapisala, da učenec potrebuje strukturirano okolje z jasnimi pravili, ob tem pa kratka navodila ter stalno pomoč pri usmerjanju pozornosti ter vedenja. Ker je komisija I. stopnje ugotovila, da deček težko prenaša lasten neuspeh in obratno, da ga uspeh zelo motivira je poudarila, da je pri A.A. potrebno krepiti močna področja. Povprečne intelektualne sposobnosti pri dečku znižuje motena koncentracija, hiter upad usmerjene pozornosti ter izrazit motorični nemir. Komisija I. stopnje je zaključila, da je A.A. zmerno slaboviden otrok po II/A poglavju Kriterijev (v nadaljevanju – Kriteriji) za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami iz Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/03, 93/04, 97/05, 25/06, 23/07 in 14/10 - v nadaljevanju Pravilnik) in zanj po istem predpisu in določilu 12. člena predlagala usmeritev v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom pri Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani z 1. 9. 2008. A.A. se bivanje v domu zavoda omogoči na podlagi 15. člena ZUOPP. Strokovno mnenje KUOPP I. stopnje je bilo posredovano zakonitima zastopnikoma A.A., ki ugovora na mnenje v predpisanem času nista podala. Na podlagi strokovnega mnenja komisije I. stopnje je ZRSŠ Kranj dne 27. 8. 2008 izdal izpodbijano odločbo o usmeritvi.

V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 25. člen ZUOPP. Organ druge stopnje je v pritožbenem postopku pridobil strokovno mnenje KUOPP II. stopnje št. 60340-53/2009 z dne 27. 5. 2009, 16. 6. 2010 in 8. 9. 2010, dokumentacijo, ki jo je pri vodenju postopka usmeritve vodila KUOPP I. stopnje, podane ugovore zakonite zastopnice na strokovna mnenja KUOPP II. stopnje, ter poročila o učencu iz OŠ D., ki jo deček obiskuje. KUOPP II. stopnje je v strokovnem mnenju z dne 27. 5. 2009 ugotovila, da gre pri A.A. za zmerno slabovidnost zaradi razvojne anomalije vidnih živcev. Dečkove povprečne intelektualne sposobnosti znižuje motena koncentracija, hiter upad usmerjanja pozornosti in izrazit psihometrični nemir. Na področju jezika, branja in pisanja so prisotni specifični primanjkljaji, področje grafomotorike in vizualne motorične koordinacije je izrazito moteno. Zaradi specifičnih primanjkljajev na področju učenja branja še ni povsem avtomatizirano, dislektične težave zmanjšujejo bralno razumevanje in tudi siceršnjo učno uspešnost. Deček ima razvite številske predstave, zato je pri matematiki relativno uspešen, zaradi disleksičnih napak pa se pojavljajo težave pri reševanju besedilnih kot tudi zahtevnejših nalog. Zaradi težav pri grafomotoriki in vizualno motorični koordinaciji je deček oviran pri napredovanju in osvajanju vsebin pri geometriji, športni in likovni vzgoji, komaj uspešen je ob maksimalni pomoči pri pisnih izdelkih, zato je komisija predlagala opismenjevanja s pomočjo računalnika. Kombinacija slabovidnosti, specifičnih učnih težav in hiperkinetičnega sindroma je za celotno dečkovo funkcioniranje v mnenju izpostavljeno kot zelo neugodno, kar dečku onemogoča normalno napredovanje v izobraževalnem programu. Komisija je bila mnenja, da ima deček zaradi hiperkinetičnega sindroma težave s koncentracijo, je slabo organiziran, impulziven, v reakciji hiter, pogosto se nalog loti napačno, ker ne posluša navodil do konca. V razredu je moteč, pogosto vstaja, se sprehaja, govori. Zaradi takega vedenja prihaja do konfliktov s sošolci in občasnih agresivnih reakcij. Deček težko prenaša svoj lastni neuspeh, uspeh pa ga zelo motivira, zato pa je za doživljanje lastnega uspeha potrebno krepiti njegova močna področja, kar je možno ob izrazito indvidualiziranem pristopu v majhni skupini v okviru zavoda. Zaradi opisanih posebnosti deček potrebuje strukturirano okolje z jasnimi pravili, kratka navodila, stalno pomoč pri usmerjanju in vzdrževanju pozornosti ter vedenja KUOPP II. stopnje je potrdila ugotovitve KUOPP I. stopnje, da je A.A. zmerno slaboviden otrok in potrdil usmeritev v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.

Na strokovno mnenje je KUOPP II. stopnje je A.A. mati podala pripombe in navedla, da po njenih podatkih Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani ni primerna ustanova za nadaljnje izobraževanje sina, saj izvidi očesne klinike kažejo, da slabovidnost A.A. ni na takšni stopnji, da bi pogojevala izobraževanje v zavodu. Omenjeni zavod po njenem mnenju tudi ni namenjen otrokom s hiperaktivno boleznijo. Ugotovitve KUOPP II. Stopnje dojema kot neutemeljene in ne pristaja na premestitev sina, pri čemer kritiko namenja tudi OŠ D., ki po njenem mnenju več časa namenja aktivnostim za premestitev njenega sina, kot pa odpravi njegovih učnih težav.

Pripombe na strokovno mnenje je KUOPP II. stopnje obravnavala 16. 6. 2010, pred tem pa pridobila obširno šolsko poročilo o učencu z dne 9. 2. 2010 in na sejo dne 21. 4. 2010 povabila B.B.. Iz razgovora članov senata z materjo je bilo razvidno, da mati svojega stališča do usmeritve sina v zavod ni spremenila in da še naprej zastopa stališče, da sin ne vidi tako slabo in da mu v šoli, ki jo obiskuje z učno pomočjo, ki jo prejema gre dovolj dobro. V zvezi z sinovo hiperaktivnostjo je pojasnila, da jemlje nove tabletke, ki delujejo cel dan in je posledično A.A. tako veliko mirnejši. Člani komisije so pritožnici pojasnili, da so v zavodu boljši pogoji za optimalnejši razvoj dečka in da bi tam maksimalno razvil umske sposobnosti, ob vikendih pa bi mu doma mati lahko nudila vso čustveno oporo. Materi je bilo tudi pojasnjeno, da bi sin imel v zavodu potrebno opremo za svoj primanjkljaj oz. oviro, da bo izobraževalni program na višjih stopnjah veliko težji, da je v zavodu manj otrok in so boljši pogoji za nudenje pomoči, da gre pri A.A. za več povezanih problemov in da je A.A. v šoli v naravi v spisu opisal kot svoj „naj“ dan tisti dan, ki ga je preživel v zavodu. Strokovnjaki so B.B. pojasnili, da s tem, ko ne omogoči sinu bivanje in udeležbo v zavodu ravna za sina v njegovem razvoju škodno in da A.A. ne bo uspel razviti potenciala in sposobnosti. Komisija je materi tudi ponudila preizkus vključevanja sina v zavod na način, da bi tam oba skupaj preživela teden dni z namenom da bi pridobila vpogled v možnost. Predstavitev in predlog članov komisije je mati zavrnila, dopustila pa je možnost, da o vsem premisli in da bo svoje stališče komisiji naknadno sporočila. Komisija je tako sklenila, da do svoje naslednje seje počaka na naknadno povratno informacijo in stališče B.B..

KUOPP II. stopnje ne na svoji seji dne 16. 6. 2010 zaradi podanega ugovora ponovno obravnavala predmetni primer in ugotovila, da B.B. naknadno ni sporočila svoje odločitve glede vključitve sina v zavod. Po ponovni preučitvi vse dokumentacije je KUOPP II. stopnje ostala pri svojih prehodnih strokovnih odločitvah ter ponovno predlagala, da se A.A. usmeri v prilagojen izobraževani program z enakovrednim izobrazbenim standardom v Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. B.B. je podanemu mnenju ponovno ugovarjala in vztrajala na stališču, da njen sin ne spada v omenjeni zavod in da A.A. ni edini hiperaktivni otrok v državi in če imajo vsi njenemu sinu enakovredni otroci pravico do osnovnega šolanja, meni, da jo ima tudi njen sin, zato bo A.A. še naprej obiskoval OŠ D.

KUOPP II. stopnje se je zaradi ponovnega ugovora 8. 9. 2010 vnovič sestala. Komisija je ob upoštevanju dosedanjih ugotovitev ostala pri svoji odločitvi. Na strokovno mnenje je B.B. dne 4. 10. 2010 ponovno podala ugovor in ponovila, da ostaja na stališču, da njen sin ne spada v omenjeni zavod in da bo A.A. še naprej obiskoval OŠ D. Kriteriji za razvrščanje otrok s posebnimi potrebami so opredeljeni v Pravilniku. V prilogi k Pravilniku so v II. poglavju Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami opredeljeni slepi in slabovidni otroci. Tako KUOPP I. stopnje kot KUOPP II. stopnje sta podali strokovno mnenje, da je A.A. zmerno slaboviden otrok. Zmerno slabovidni otroci so po prvem odstavku točke A v II. poglavju Kriterijev po Pravilniku otroci, ki imajo 10-30 % vida in delajo v šoli po metodi za slabovidne. Hitrost dela je tako enaka kot pri ostalih otrocih. Nekateri slabovidni otroci vidijo na tablo. Potrebujejo posebna znanja o uporabi pripomočkov. Po 12. členu Pravilnika se lahko med drugimi v prilagojen izobraževalni program, ki zagotavlja enakovreden izobrazbeni standard usmerijo tudi slepi in slabovidni otroci. Pritožbeni organ na podlagi ugotovitev v postopku sledi strokovnemu mnenju, ki sta ga v postopku usmeritve podali KUOPP I. stopnje in KUOPP II. stopnje, da je mld. A.A. glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja kot zmerno slaboviden otrok razvrščen med slepe in slabovidne otroke, kot to določa prej navedeni predpis. Predlog usmeritve temelji na strokovno ugotovljivi podlagi, ki je bila na podlagi pripomb zakonite zastopnice preverjena večkrat in vedno znova z enakim zaključkom. B.B. se v svojih ugovorih ne sklicuje na dejstva, zaradi katerih predlog usmeritve KUOPP I. in KUOPP II. stopnje v dejanskem razlogu temelji in je vezan na vidne zmožnosti sina A.A. oz. preostanek njegovega vida, pač pa je v večini usmerjeno na sinovo ugotovljeno in sprotno zdravljeno hiperaktivnost in posledice, ki iz tega dejstva izhajajo, kot tudi več subjektivnih prepričanj, da v zavodu otrok ne bo imel takšnih izobrazbenih možnosti, kot jih ima v trenutnem programu, ki ga obiskuje. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je A.A. z izobraževanjem in bivanjem v zavodu že bil seznanjen. Seznanjen je tudi s tamkajšnjo didaktično opremo in pristopi za boljšo časovno razporeditev šolskih obveznosti in ostalih dejavnosti. Iz dokumentacije izhaja, da je bila o tem seznanjena B.B.. Drugostopni organ ugotavlja, da gre v postopku usmerjanja A.A. za usmeritev v prilagojen izobraževalni program, ki je otroku v največjo razvojno korist in s katerim bo lahko dosegal enakovreden izobrazbeni standard kot bi ga sicer tudi v rednem programu šolanja. Usmeritev A.A. je s tem utemeljena. Pritožbeni organ se na strokovno mnenje KUOPP II. stopnje v pritožbenem postopku sklicuje kot na dokaz pri odločitvi in ga v najpomembnejših točkah tudi povzema. Mnenje strokovne komisije tako I. kot II. stopnje je prepričljivo in usmerjeno v celovito korist otroka. Za optimalno razvojno korist mld. A.A. je poleg podpore domačega okolja potrebna tudi družbena podpora in pomoč strokovnih delavcev Zavoda za slepe in slabovidne otroke Ljubljana. Po uradni dolžnosti je moral pritožbeni organ spremeniti izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na datum vključitve in nastanitve. A.A. v zavod oziroma na datum, ko morata starša kot otrokova zakonita zastopnika poskrbeti, da se A.A. vključi in nastani v Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. V 28. a členu ZUOPP je namreč izvršitev odločbe vezana na njeno dokončnost. Prav tako je moral po uradni dolžnosti pritožbeni organ dopolniti izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na dolžnost staršev kot zakonitih zastopnikov A.A. pri nastanitvi slednjega v Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana z dnem dokončnosti odločbe. Sklicuje se na 15. in 16. člen ZUOPP.

Tožnica je vložila tožbo na odpravo odločbe št. 60340-53/2008/18 Ministrstva za šolstvo in šport z dne 6. 12. 2010 in odločbo Zavoda RS za šolstvo, št. 974-361-170/2005-22 z dne 27. 8. 2008.

V tožbi pravi, da so po določilih Pravilnika zmerno slabovidni otroci, ki imajo 10-30% vida in delajo v šoli po metodi za slabovidne. To pa A.A. ni. A.A. vidi dobro. Ne rabi nobene šolske pomoči. Lahko sam hodi v šolo, bere, piše, riše, telovadi in opravlja vse šolske in obšolske dejavnosti brez pomoči. Njegov vid je tak, da mu vse to omogoča in ni nobene potrebe, da bi bil uvrščen med slepe in slabovidne otroke, za katere je potrebna vključitev in nastanitev v Zavod za slepo in slabovidno mladino. To izhaja iz obvestila zdravnika z dne 13. 1. 2011, ki ga je podala zdravnica očesne klinike v Ljubljani po pregledu istega dne. Iz obvestila izhaja, da je bližinski vid relativno dober na delovno razdaljo, da se s korekcijo doseže vidna ostrina 0,2 desno in 0,4 levo, da je barvni vid obojestransko normalen in da je vidno polje v mejah normale. Če bi imel A.A. take težave, da bi bil slep ali slaboviden, tako kot to skuša prikazati tožena stranka, potem ne bi mogel izpolnjevati obveznosti. Nesporno pa je, da jih izpolnjuje in to vedno bolje, kar izhaja iz izkazov uspeha za dokončani peti razred in prvo poletje 6. razreda osnovne šole, ki jih prilaga. Da je njegov napredek očiten dokazujejo ocene iz zadnjega ocenjevalnega obdobja in sicer: slovenščina:4,5,3; matematika: 3,3,3; angleščina: 2,2; likovna vzgoja: 4; zgodovina: 4; naravoslovje: 4,4; tehnika in tehnologija: 1; gospodinjstvo: 4, športna vzgoja: 5,4.

Tožena stranka je upoštevala mnenja, ki jih niso podali izvedenci in pri tem popolnoma spregledala, da gre za otroka, ki raste in se razvija, ter tako mnenja z dne 7. 5. 2008 in 27. 5. 2009 niso relevantna, ker so neaktualna. Vsakega otroka je treba obravnavati na način, ki upošteva njegove zmožnosti in potrebe tako, da se mu omogoči razvoj v njegovem okolju. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se A.A. vključi in nastani v Zavod za slepo in slabovidno mladino ne zato, ker bi to pogojevala njegova slepota ali slabovidnost, temveč zato, ker naj bi bil slabo organiziran, impulziven, v reakciji hiter, moteč, v konfliktu s sošolci in občasno agresivnih reakcij. To pa ni res, A.A. je normalen, ubogljiv, v šoli napreduje, s sošolci se dobro razume, se druži z njimi. Koncentracija pri pouku ni moteča. Iz sporočila Osnovne šole D. (brez datuma in podpisa, ki ga je dobila tožeča stranka v šoli za potrebe tega spora), na katerega se sklicuje izpodbijana odločba izhaja, da je A.A. postal zelo umirjen deček, ki se razume s sošolci in mirno sedi pri mizi, ki jo ima prilagojeno glede na njegove težave in da sedi spredaj ter nima težav s prepisovanjem. Tak otrok po mnenju tožnice gotovo ne sodi v Zavod za slepe in slabovidne. Iz odločbe izhaja, da naj bi A.A. potreboval strukturirano okolje z jasnimi pravili, kratka navodila, stalno pomoč pri usmerjanju in vzdrževanju pozornosti ter vedenja. Ti razlogi so nesklepčni, v nasprotju s spisovno dokumentacijo, ni jih mogoče preizkusiti. To pa je bistvena kršitev določb postopka. To pa tudi niso razlogi za vključitev v Zavod za slepe in slabovidne. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka daje večjo težo razlogom, ki niso slabovidnost in ne obstajajo, dečka pa skuša vključiti v Zavod za slepe slabovidne. To je v nasprotju s pravicami in dolžnostmi staršev in otrok. Tožnica in oče A.A. tožniku omogočata pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. A.A. živi v urejeni družini in rad hodi v šolo, kjer je dobro sprejet. Izpodbijana odločba tega dejstva ne upošteva. A.A. ni imel nobene možnosti, da bi izrazil svoje mnenje. Njegove pravice in njegov interes z izpodbijano odločbo niso zavarovane. On je star 12 let in zna izraziti svoje mnenje ter svoj interes. Tožeča stranka ve, da je njegov interes ta, da se šola še naprej na Osnovni šoli D., kjer je dobro sprejet in rad hodi v šolo ter se trudi, da bi bil uspešen. On ni neuspešen, temveč uspešen tako kot izhaja iz izkazov o uspehu. Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v nasprotju z materialnim pravom. A.A. ni otrok s posebnim potrebami v smislu ZUOPP. Njegove posebne potrebe niso dokazane. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožeče stranke, pridobitev mnenja A.A., postavitev izvedenca medicinske stroke. Predlaga odpravo obeh odločb in zahteva povrnitev stroškov postopka. Podrejeno zahteva ugotovitev, da sta odločbi nezakoniti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je iz kopije poštne vročilnice, s katero je prvostopenjski organ poslal odločbo II. stopnje tožeči stranki, razvidno, da je tožeča stranka odločbo prejela 27. 12. 2010, kar pomeni, da je od naslednjega dne pričel teči 30 dnevni rok za podajo tožbe pri naslovnem sodišču. Iz sprejemne štampiljke sodišča je ugotoviti, da je prejelo tožbo tožnice 27. 1. 2011, kar je dan po še dovoljenem zadnjem roku za podajo tožbe. Ker tožena stranka ne razpolaga z natančnimi podatki ali je tožeča stranka tožbo dostavila prepozno ali jo je morda še poslala po pošti zadnji dan pritožbenega roka (26. 1. 2011) in jo tako vložila še pravočasno, sodišču predlaga, da podatek preveri in v primeru prepozne podaje tožbe, slednjo kot prepozno zavrže.

Komisija II. stopnje je v pritožbenem postopku prvič podala strokovno mnenje dne 27. 5. 2009, iz katerega izhaja, da je senat ugotovil, da gre pri dečku za zmerno slabovidnost zaradi razvojne anomalije vidnih živcev. Iz drugega strokovnega mnenja komisije II. stopnje z dne 16. 6. 2010, ki ga je komisija II. stopnje pripravila zaradi ugovora tožeče stranke izhaja potrditev vrste in stopnje ugotovljenega primanjkljaja oziroma motnje otroka, prav tako tudi izhaja podatek, da je na sejo senata na pogovor bila vabljena mati otroka oziroma tožnica, kateri je senat vključno s specialistko za očesne bolezni ponovno podrobneje pojasnil argumente za strokovno odločitev. Komisija II. stopnje je tudi v svojem tretjem – zadnjem strokovnem mnenju, z dne 8. 9. 2010 ostala pri ugotovljeni isti vrsti in stopnji otrokovega primanjkljaja, oviri oziroma motnji, zaključkih in predlogu, da je za A.A. najkoristneje, da se usmeri v prilagojen izobraževalni program z enakovrednim standardom v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Iz vseh treh strokovnih mnenj je torej izhajalo, kar je tožena stranka kot drugostopni organ tudi v celoti potrdila, da gre pri A.A. za zmerno slabovidnost in otroka s posebnimi potrebami. Tožena stranka navaja, da je otrokov primanjkljaj, oviro oziroma motnjo na prvi stopnji ugotavljala komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami v Ljubljani, članici senata pa sta bili med drugim tudi specialistka za očesne bolezni – specialistka oftalmologinja in tiflopedagoginja, ki je bila hkrati predsednica senata. Isti strokovnjakinji sta pred tem sodelovali tudi pri podaji strokovnega mnenja senata komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na prvi stopnji v letu 2006, ko je bil A.A. ob všolanju prvič usmerjen. Zaradi specifičnosti otrokovih težav je strokovno mnenje podala komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Tudi v komisiji II. stopnje je bila članica senata druga specialistka oftalmologinja, ki je na seji senata dne 21. 4. 2010 tožeči stranki kot zakoniti zastopnici otroka tudi podrobneje razložila specialne strokovne ugotovitve, s katerim so se potrdile ugotovitve prvostopenjske komisije. Dejstvo je, da je otrokov razvoj strokovno in specialistično spremljan od njegove prve šolske usmeritve v letu 2006, nato v postopku preverjanja ustreznosti usmeritve v letu 2008 in v nadaljnjem postopku vse do leta 2010. Tako ne gre pritrditi navedbi tožeče stranke, da tožena stranka v postopku ni upoštevala, da A.A. raste in se razvija ter da mnenja strokovnih komisij v postopku niso relevantna, ker so neaktualna. Tožena stranka opozarja, da je zakonitost izdanih odločb potrebno presojati glede na dejstva in dokaze, ki so obstajali v času odločanja tožene stranke. Upoštevaje dejstvo, da so A.A. pregledali zdravniki specialisti ter da je bila pri odločanju upoštevana korist otroka, je tožena stranka prepričana, da je usmeritev A.A. zakonita in pravilna, odločitev pa je njegova dolgoročna korist. V vseh primerih so bile ugotovitve, zaključki in predlogi enaki in z njimi so se potrdile ugotovitve iz strokovne mnenja prvostopenjske komisije.

Iz strokovnega mnenja komisije II. stopnje z dne 27. 5. 2009 izhaja, da so poleg otrokove zmerne slabovidnosti zaradi razvojne anomalije vidnih živcev pri A.A. ugotovljene tudi povprečne intelektualne sposobnosti ki jih znižuje motena koncentracija, hiter upad usmerjanja pozornosti in izrazit psihomotorični nemir. Zapisani so tudi prisotni specifični primanjkljaji. Zapisane so tudi ugotovljene težave, s katerimi se deček sooča in konflikti v šolskem okolju, ki so posledica otrokovih težav in razlogi zaradi katerih je v korist otroka, da se prešola. Enake zaključke glede kombinacije otrokovih specifičnih učnih težav, hiperkinetičnega sindroma in stopnje slabovidnosti je komisija II. stopnje predstavila v svojem drugem strokovnem mnenju z dne 16. 6. 2010, svoje odločitve pa potrdila v zadnjem strokovnem mnenju z dne 8. 9. 2010. Navedbe tožeče stranke, da otroku ni bila dana možnost, da izrazi svoje mnenje tožena stranka šteje kot neutemeljene, saj je deček v postopku bil vseskozi zastopan s strani zakonite zastopnice, bil pa je tudi obravnavan na specialističnih pregledih. Zahtevo za začetek postopka usmerjanja otroka pri Zavodu RS za šolstvo Kranj z dne 23. 5. 2005 sprožila zakonita zastopnica otroka zaradi domneve, da je A.A. otrok s posebnimi potrebami zaradi slabovidnosti oziroma slepote. S strokovnim mnenjem komisije za usmeritev otrok s posebnimi potrebami prve stopnje z dne 11. 4. 2006 je bila z diagnozo zmerno slaboviden določena vrsta in stopnja otrokovega primanjkljaja, ovira oziroma motnje, kar je potrjeno tudi z vsemi nadaljnjimi strokovnimi mnenji komisij za usmerjanje.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

Tožnica je drugostopenjski akt prejela dne 27. 12. 2010, tožbo v upravnem sporu pa je na pošto oddala dne 26. 1. 2011, kar je razvidno iz zaznamka na tožbi, zato je tožba vložena pravočasno in jo je sodišče vzelo v obravnavo. Sodišče je v prvi točki izreka sodbe odločilo o tožbi zoper prvostopenjski in drugostopenjski akt, kajti z drugostopenjskim aktom ni bilo odločeno samo, da se pritožba zoper prvostopenjski akt zavrne, ampak je drugostopenjski akt tudi vsebinsko spremenil 2. in 3. točko izreka prvostopenjske odločbe.

Po ustavi je osnovnošolsko izobraževanje obvezno (2. odstavek 57. člena Ustave) in svobodno (1. odstavek 57. člena Ustave), kar pomeni, da imata tožeča stranka in njen sin pravico do osnovnošolskega izobraževanja in pravico do omejene izbire šole pod pogoji, ki so določeni v ZOsn, ob upoštevanju temeljnih določb ZOsn, ki opredeljujejo cilje izobraževalne in vzgojne dejavnosti v osnovnih šolah, ter ZUOPP. Izpodbijana odločitev posega v ustavno pravico tožnice iz 1. odstavka 54. člena Ustave, ki pravi, da imajo starši pravico vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, in v zakonsko pravico do svobodne izbire šole, kjer bo A.A. opravil osnovnošolsko izobraževanje, saj je izpodbijana odločba izdana brez soglasja zakonite zastopnice tožnika. Med strankama ni sporno, da tožničin sin A.A. spada v skupino otrok s posebnimi potrebami, ker ima ugotovljeno zmerno slabovidnost. Za učence s posebnimi potrebami je zakonodajalec uredil pravico do izbire osnovne šole na naslednji način (49. člen ZOsn):

„Starši imajo pravico otroka s posebnimi potrebami /.../ vpisati v osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem otrok stalno prebiva, razen če ta šola ne izpolnjuje pogojev in je zaradi tega otroku s pravnomočno odločbo o usmeritvi, ki jo izda pristojna šolska uprava, določena druga ustrezna osnovna šola.“ Tožnica očitno uresničuje in uveljavlja omenjeno zakonsko pravico do izbire osnovne šole prek šolanja njenega sina v Osnovni šoli D.. Vendar niti prvostopenjski organ niti drugostopenjski organ nista v upravnem postopku ugotavljala pravno relevantne okoliščine iz 49. člena ZOsn, ali Osnovna šola D. ne izpolnjuje več pogojev, da bi A.A. še naprej obiskoval prilagojen izobraževalni program na tej osnovni šoli. Tudi z vidika podlage za začetek predmetnega upravnega postopka, ki se je začel zaradi tega, ker je bilo v odločbi o usmeritvi A.A. z dne 12. 6. 2006 v 6. točki izreka določeno, da se ta odločba preveri po uradni dolžnosti do maja 2007, je ugotovitveni postopek na prvi in drugi stopnji odločanja pomanjkljiv. Kajti niti v prvostopenjskem postopku niti v drugostopenjskem postopku upravni organ ali pristojna strokovna komisija niso ugotavljali, kako se je izvajal izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno počjo na Osnovni šoli D. po odločbi z dne 12. 6. 2006, kakšni so bili uspehi izvajanja tega programa in zakaj izvajanje tega programa ni več ustrezno in ne odgovarja ciljem ZOsn in ZUOPP. Tak ugotovitveni postopek namreč zahteva določba 2. odstavka 31. člena ZUOPP v primeru, če je v predhodni odločbi določen rok za „preverjanje“ ustreznosti usmeritve otroka in šele v primeru, da organ „ugotovi, da je usmeritev neustrezna“, prvotno odločbo spremeni (3. odstavek 31. člena ZUOPP). Tudi določilo 4. odstavka 11. člena ZOsn določa obveznost evalvacije individualiziranega programa. Nobenega tovrstnega preverjanja ustreznosti prvotne usmeritve A.A. v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo v prvostopenjski niti v drugostopenjski odločbi ni, ampak je mogoče samo sklepati, da sta organa implicitno štela, da dotedanje izvajanje izobraževalnega programa ni (več) ustrezno, vendar brez pojasnitve, zakaj dotedanja usmeritev ni več ustrezna. Zato sta organa napačno uporabila določbo 31. člena ZUOPP in posledično tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje.

V navedeni smeri pomanjkljiv ugotovitveni postopek tudi ni v skladu s temeljnim načelom, po katerem je treba v čim večji meri, kolikor je to po strokovnih kriterijih sprejemljivo in uresničljivo, zagotoviti integriranost otrok s posebnimi potrebami v šolah, ki jih obiskujejo ti otroci. Osnovna šola ima namreč obveznost, da za izvajanje osnovnošolskega programa otrok s posebnimi potrebami zagotovi strokovne delavce za pripravo, izvedbo in evalvacijo individualiziranih programov (4. odstavek 11. člena ZOsn ter 2. odstavek 12. člena ZOsn). Izobraževanje mora potekati po načelu enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnosti otrok (1. alinea 1. odstavka 4. člena ZUOPP). Za predmetno zadevo je pomembno tudi, da mora biti organizacija vzgoje in izobraževanja čim bližje kraju bivanja (6. alinea 1. odstavka 4. člena ZUOPP).

Ravno v predmetni zadevi sta ta napaka v razlagi materialnega prava ter pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje še toliko bolj pomembna, ker izpodbijani odločbi ne pomenita samo to, da bi moral A.A. zamenjati osnovno šolo in s tem izobraževalno in socialno okolje, v katerem je navezal prijateljske in družabne stike z učitelji in učenci ter se morda v njem (zelo) dobro počuti, ampak bi moral zaradi izpodbijanih odločb za daljša časovna obdobja celo zapustiti svoj dom in bistveno zmanjšati neposredne stike z materjo, s katero sicer živi, tekom delovnega tedna od ponedeljka do petka popoldne, saj bi živel v Ljubljani v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Izpodbijani odločbi torej posegata v pravico do zasebnosti in družinskega življenja mladoletnega A.A. in njegove matere, kar je tožnica v upravnem postopku smiselno zatrjevala, ko je dejala, da je A.A. premajhen, da bi šel v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano. Čeprav ZUOPP v 5. odstavku 23. člena izrecno pravi, da mora strokovno mnenje pristojne komisije „vsebovati tudi elemente, na podlagi katerih se uveljavljajo pravice, ki jih določajo drugi predpisi, če s temi predpisi ni drugače določeno“, nobeno strokovno mnenje komisije ne vsebuje tega vidika spora; noben organ na nobeni stopnji upravnega postopka ni dal mladoletnemu A.A. možnosti oziroma pravice, ki mu jo daje Konvencija ZN o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ, 8/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92) v 12. členu. To določilo v prvem odstavku pravi, da „države podpisnice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico prostega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z otrokom, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo.“ Določilo 2. odstavka istega člena pa pravi, da ima v ta namen otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z otrokom, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje. Notranja zakonodaja pa v primeru usmerjanja otrok s posebnimi potrebami in pristojnostmi komisije izrecno predvideva možnost, oziroma pravico do razgovora z otrokom (2. odstavek 23. člena ZUOPP). Tudi ZOsn med cilje osnovnošolskega izobraževanja uvršča „omogočanje osebnostnega razvoja učenca v skladu z njegovimi sposobnostmi in interesi“ (3. alinea 2. člena ZOsn). V času izdaje prvostopenjske odločbe je bil A.A. star 9 let in 7 mesecev, kar je že takšna starost, da bi pristojni organ moral pretehtati, ali obstajajo kakršne koli ovira za pridobitev mnenja oziroma neposredno izraženega interesa A.A. v zvezi s predmetno odločitvijo. Ob odločitvi organa druge stopnje pa je bil A.A. star že skoraj 12 let. Z vidika določila 12. člena MKOP in 2. odstavka 23. člena ZUOPP torej ni dovolj, kot navaja tožena stranka, da je A.A. interese zastopala njegova zakonita zastopnica in da je bil A.A. pregledan. A.A. je v določenem smislu tudi samostojen nosilec pravice do zasebnosti in družinskega življenja (35. člen Ustave), zato bi pristojni organ moral poskušati pridobiti mnenje A.A. o zadevi in ga vključiti v dokazno oceno o najbolj ustreznem prilagojenem izobraževalnem programu. Gre za bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami v zvezi z 1. odstavkom 20. člena ZUOPP in 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 10572006, 62/2010), zaradi česar je bilo treba, v povezavi tudi z že omejeno materialno-pravno kršitvijo izpodbijanih odločb, v vsakem primeru odločbi odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovnem postopek. Zato sodišče ni po nepotrebnem obremenjevalo mladoletnega A.A. z pridobitvijo njegovega mnenja v sodnem postopku v skladu z Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic, pri čemer je sodišče upoštevalo podatke v spisu, ki kažejo na to, da naj bi se A.A. v času poteka upravnega spora še vedno šolal na Osnovni šoli D., ker tožnica ni izvršila izpodbijanih odločb.

Nadalje sodišče pripominja, da v hierarhiji ciljev osnovnošolskega izobraževanja cilj optimalnega izobraževanja z vidika funkcionalnih sposobnosti učenca ni primarni cilj, ki bi v vsakem primeru avtomatično odtehtal cilj skladnega in celovitega razvoja posameznika (1. alinea 2. člena ZOsn), saj zakonodajalec postavlja za cilj „pridobivanje zmožnosti za nadaljnjo izobraževalno in poklicno pot s poudarkom na usposobljenosti za vseživljenjsko učenje“ (4. alinea 2. člena ZOsn), ne pa zagotavljanje optimalnih ali idealnih pogojev za pridobivanje (zgolj) funkcionalnih znanj; z vidika temeljnih ciljev in načel osnovnošolskega izobraževanja je pomembno tudi vzgajanje za spoštovanje in sodelovanje za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost drugih otrok, ki nimajo posebnih potreb v odnosu do otrok s posebnimi potrebami (8. alinea 2. člena ZOsn). Določilo 4. alinee 4. člena ZUOPP, ki omenja pojem „optimalen razvoj“, se ne omejuje na optimalnost samega izobraževalnega procesa, ampak gre za optimalnost razvoja posameznega otroka v njegovi celovitosti izobraževalnih, osebnostnih in psiho-socialnih komponent. Zakonodajalčev cilj pri usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ni, da bi vsi otroci imeli odličen uspeh, saj obstaja zakonska obveznost staršev le, da zagotovijo, da njihov otrok izpolni osnovnošolsko obveznost. (4. člen ZOsn). Noben (strokovni) organ v upravnem postopku pa ni navajal, da A.A. ne dosega minimalnih učnih standardov oziroma da so le ti ogroženi; nasprotno je tožnica v postopku predložila spričevalo 5. razreda, ki izkazuje dober uspeh, in je uveljavljala, da v prvem polletju 6. razredu izkazuje še boljše ocene. Sodišče se sicer v upravnem sporu ne spušča v natančno presojo mnenja strokovne komisije, ki ima za to usposobljene strokovnjake, a v tovrstnih primerih vendarle izvaja t.i. zadržano presojo zakonitosti, kar pomeni, da presoja zgolj očitne pomanjkljivosti v dokazni metodologiji strokovnega mnenja. Taka očitna pomanjkljivost je odsotnost povezave strokovnega mnenja z ocenami A.A. pri posameznih predmetih in že omenjena odsotnost ocene o (ne)ustreznosti oziroma (ne)zadostnosti izvajanja prilagojenega izobraževalnega programa po prvotni odločbi. Tretja očitna pomanjkljivost oziroma netočnost v mnenju strokovne komisije druge stopnje pa je ta, da je strokovna komisija iz dokaznih materialov, ki jih je od šole zaprosil upravni organ, uporabila le informacije, ki izpričujejo težave v učnem procesu A.A. in v nobeni točki v mnenje ne vključuje pozitivnih vidikov izobraževanja in socialnega prilagajanja A.A. v Osnovni šoli D. (z izjemo navedbe, da je »zaradi dobro razvitih številskih predstav deček pri matematiki relativno uspešen« - strokovno mnenje komisije II. stopnje z dne 27. 5. 2009), čeprav so bili tudi pozitivni vidiki A.A. izobraževanja in socialnega vključevanja v Osnovno šolo D. navedeni v poročilih te osnovne šole. V poročilu Osnovne šole D. z dne 9. 2. 2010 je na primer navedeno: da je A.A. branje tekoče in zelo hitro; da iz učbenikov bere normalno brez večjih težav; domače naloge dela redno; njegovo močno področje je matematika; nima težav s prepisovanjem; v šolo prihaja rad; na ure učne pomoči prihaja zelo rad, je priden, pripravljen delati ter sodelovati; znanje utrjuje s pomočjo računalnika, za kar je zelo motiviran; učenec se ob vajah pozornosti in koncentracije zelo sprosti, koncentracija in pozornost se izboljšata; na ure dodatne strokovne pomoči prihaja na svojo željo; če je dovolj motiviran in ima dober dan, je njegov zapis lahko zelo čitljiv in napake sam sproti popravlja. V poročilu šolske svetovalne delavke z dne 23. 1. 2009 je na primer navedeno, in to je pomembno tudi z vidika ugotavljanja volje in interesov A.A. v zvezi z izpodbijano odločitvijo, naslednje: da rad prihaja v šolo; si želi družbe vrstnikov, zna se pridružiti skupinski igri, s posameznimi sošolci in sošolkami najde boljši stik; zaupa učiteljici in drugim strokovnim delavcem; je vesel in se rad pohvali z dobro oceno; zaveda se, da je dober pri matematiki, kar vpliva, da matematične naloge naredi hitro brez dodatnih spodbud; v stiku z učitelji in drugimi odraslimi je vljuden in spoštljiv; bolj je uspešen, kadar so odrasli prisotni, kot v času, ko učitelj ni prisoten, v tem letu se je svetovalna delavka le enkrat vključila v posredovanje pri razreševanju konflikta, v katerega je bil vključen deček - v primerjavi s prejšnjimi leti je to občuten napredek; ob vodenju šolske svetovalne službe ali učiteljice prepozna pravilne načine reševanja konfliktov; deček je od prvega razreda dalje deležen individualizacije pri pouku in v letošnjem letu je opaziti izboljšanje; deček je na mater navezan in občasno izrazi skrb zanjo v zvezi z domačo situacijo; mati je povedala, da ne želi, da gre otrok od doma, ker bi bilo za otroka in zanjo to pretežko.

V mnenju razredničarke z dne 23. 1. 2009 pa je na primer navedeno: da je uspešen na področju matematike; da je med poukom primerno motiviran za šolsko delo; da so učenčevi interesi predvsem na športnem in tehničnem področju; da naloge opravlja večinoma samostojno; da je učenčeva samopodoba pozitivna; želi si biti uspešen; s svojimi uspehi se rad pohvali; do učiteljice je spoštljiv. V poročilu defektologinje z dne 23. 1. 2009 je nadalje na primer navedeno, da ponavljanj in napredovanj z negativno oceno ni bilo; da se je motivacija za delo in učenje v letošnjem šolskem letu povečala, morda tudi zaradi prehoda na številčno ocenjevanje, saj otrok pogosto izrazi željo, da bi imel dobre ocene.

Nič od zgoraj povzetih pozitivnih vidikov iz poročil posameznih strokovnjakov in osnovne šole ni vključeno v mnenje strokovne komisije druge stopnje. Zaradi tega sodišče ugotavlja, da je mnenje strokovne komisije očitno pretirano enostransko. Posledica te enostranskosti je celo ta, da ugotovljena dejstva v upravnih odločbah ne ustrezajo podatkom v spisu:

V mnenju strokovne komisije z dne 27. 5. 2009 je na primer navedeno, da mu »kombinacija slabovidnosti, specifičnih učnih težav in hiperkinetičnega sindroma /.../ onemogoča normalno napredovanje v izobraževalnem programu«, ne da bi bil ob tem pojem »normalno napredovanje« podprt s podatki o njegovih ocenah v spričevalu in tekom šolskega leta. Tožnica pa s priloženim spričevalom in ocenami v prvem polletju 6. razreda utrjuje dvom oziroma pomanjkljivost v strokovnem mnenju komisije. Tudi v poročilu svetovalne delavke z dne 23. 1. 2009 je za šolsko leto v 4. razredu navedeno, da je pri dečku opaziti izboljšanje. Poleg tega je v poročilu defetkologije z dne 23. 1. 2009 izrecno navedeno, da so bile v »lanskem šolskem letu težave pri sodelovanju A.A. na urah dodatne strokovne pomoči«, a da v »letošnjem letu s sodelovanjem otroka ni težav«.

Nadalje je v mnenju strokovne komisije druge stopnje z dne 27. 5. 2009 navedeno, da je deček v razredu »moteč, pogosto vstaja, se sprehaja, govori«, med tem ko je v poročilu osnovne šole z dne 9. 2. 2010, ki ga je upravni organ pridobil v dokaznem postopku 2 meseca in pol pred razgovorom tožnice na seji komisije druge stopnje z dne 21. 4. 2010 in 7 mesecev pred izdajo zadnjega mnenja komisije druge stopnje z dne 8. 9. 2010, navedeno, da je »A.A. v letošnjem letu zelo umirjen deček /.../ Med poukom je dokaj umirjen.« V mnenju strokovne komisije druge stopnje z dne 27. 5. 2009 je navedeno, da »zaradi takega vedenja prihaja do konfliktov s sošolci in občasnih agresivnih reakcij«, med tem ko je temu nasprotno v poročilu osnovne šole D. navedeno, da »se s sošolci razume in skupaj se vse odmore igrajo. Le redkokdaj pride do nesoglasij /.../ sošolci so ga sprejeli takšnega, kot je. V razredu sproti rešujemo konflikte, ki nastajajo med njim in sošolci. Veliko smo se tudi pogovarjali in gradili na medsebojnih odnosih.« Tudi v poročilu svetovalne delavke na šoli je navedeno, da je v primerjavi s prejšnjimi leti opazen „občuten napredek“ pri reševanju konfliktov, saj je v tekočem letu samo enkrat posredovala pri razreševanju konflikta. Ker je upravni organ odločbo oprl samo na strokovno mnenje komisije, ki se ne ujema z ugotovitvami učiteljev in strokovnjakov osnovne šole, dejstva, na katera organ opira odločbo, ne ustrezajo v celoti podatkom v spisu.

Za to, da vse zgoraj navedene pomanjkljivosti in napake v strokovnem mnenju komisije spadajo v okvir zadržane presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ima sodišče zakonsko podlago v 20a. in 21. členu ZUOPP. Iz določila 2. odstavka 5. člena ZUOPP sicer izhaja, da se otroci s posebnimi potrebami usmerjajo v programe iz drugega odstavka 5. člena ZUOPP glede na vrsto in stopnjo primanjkljajev, ovir in motenj. To sicer drži, vendar pa so podlage za usmeritev širše kot zgolj vrsta in stopnja primanjkljaja, saj je po določilu 20.a člena ZUOPP otroke treba usmerjati tudi ob upoštevanju njegove dosežene ravni razvoja, zmožnosti za učenje in doseganje standardov znanja, etiologije in prognoze glede na otrokove primanjkljaje. Po določilu 2. odstavka 21. člena ZUOPP pa strokovno dokumentacijo za odločanje sestavljajo že opravljene obravnave otroka, poročilo šole, pedagoška, defektološka, socialna in psihološka medicinska in druga poročila. Strokovno mnenje komisije mora torej zajeti tako pozitivne kot negativne vidika uspešnosti in socialne prilagodljivosti otroka v učnem procesu.

Strokovno mnenje komisije ni dokazni material, ali pravna podlaga, ki bi ga upravni organ moral nekritično upoštevati v vsakem primeru, ampak služi zgolj kot strokovna pomoč pristojnemu organu, da naredi avtonomno dokazno oceno in da odloči o zadevi po temeljnih načelih dokaznega prava po ZUP. O usmeritvi otroka namreč ne odloča strokovna komisija, ampak upravni organ (23. in 23. člen ZUOPP ter 2. odstavek 25. člena ZUOPP). Zato ima upravni organ možnost, da od komisije zahteva dopolnitev strokovnega mnenja, dodatno obrazložitev, ali pa ponovno obravnavo (7. in 8. odstavek 23. člena ZUOPP), če se to izkaže za potrebno, in tak je obravnavani primer.

Drugostopenjski akt, ki v določenem delu spreminja prvostopenjski akt, v izrek odločitve vključuje tudi A.A. očeta C.C. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil A.A. oče odsoten v zvezi z šolanjem A.A. Tako na primer iz poročila osnovne šole z dne 9. 2. 2010 izhaja, da A.A. oče skrbi predvsem za prevoz A.A. na strokovne obravnave izven šole; iz poročila šolske svetovalne delavke z dne 23. 1. 2009 izhaja, da je tudi oče prihajal na pogovore glede uspešnosti in napredovanja A.A. v šoli in da občasno hodi oče po A.A. v podaljšano bivanje. Drugostopenjska odločba C.C. nalaga, da mora kot zakoniti zastopnik poskrbeti, da se bo A.A. z dokončnostjo odločbe vključil in nastanil v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Vendar noben upravni organ C.C. ni pritegnil v postopek, tako da bi imel možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je poskušalo C.C. vročati tožbo v tem upravnem sporu na naslovu … ter na naslovu …, ker so se ti naslovi pojavljali v spisu, poskušalo je pridobiti njegov naslov tudi preko tožnice; vendar ker je bilo treba tožbi v vsakem primeru ugoditi zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, je sodišče sodbo izdalo brez izkazane vročitve tožbe prizadeti stranki C.C.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijana akta odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje (2., 3. in 4. točka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 3. odstavkom 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča, ki zadeva materialno pravo in vodenje postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.

Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec, to je Republika Slovenija. Tožena stranka je

dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnici plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnico oprostilo plačila sodnih taks.