UPRS sodba III U 357/2015

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35108-359/2010/20-06411108 z dne 6. 12. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 556,32 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke, da ji A.A. in B.B. (investitorja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja) povrneta stroške pritožbenega postopka v višini 783,26 EUR, v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka navedla, da je Upravna enota Nova Gorica z odločbo št. 351-425/2006-38 z dne 29. 7. 2010 investitorjema izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, dozidavo pomožnih prostorov in nadzidavo delovne sobe na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., zoper katero je tožeča stranka (kot stranski udeleženec v postopku) vložila pritožbo. Organ druge stopnje (v času odločanja Ministrstvo za okolje in prostor) je pritožbo tožeče stranke z odločbo št. 35108-359/2010-2-MP z dne 24. 1. 2011 zavrnil (točka 1. izreka), prav tako pa je zavrnil tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (točka 2. izreka). Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo (gradbeno dovoljenje) UE Nova Gorica vložila tožbo na Upravno sodišče, ni pa vložila tožbe zoper točko 2. izreka odločbe drugostopenjskega organa z dne 24. 1. 2011, tako da je ta v tem delu postala pravnomočna. Ker je bilo o priglašenih stroških pritožbenega postopka že pravnomočno odločeno, je predlog tožeče stranke z izpodbijanim sklepom zavrgla.

2Tožeča stranka v tožbi očita toženi stranki napačno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. V tožbi navaja, da je zoper odločbo UE Nova Gorica z dne 29. 7. 2010 sprožila upravni spor, o katerem je Upravno sodišče odločilo s sodbo opr. št. III U 50/2011 z dne 25. 10. 2012, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek organu prve stopnje. Po mnenju tožeče stranke to pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan, v konkretnem primeru v stanje, preden je bilo odločeno o zahtevi investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja. Citirano ipso iure pomeni, da je bila odpravljena tudi odločba organa druge stopnje v celoti in ne samo v točki 1. izreka, kot to zmotno meni tožena stranka. Navaja, da je v upravnem sporu uspela, kar pomeni, da je uspela tudi s pritožbo v okviru upravnega postopka, zato je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o stroških postopka ni samostojna pravna celota, ampak gre za zahtevek, ki je akcesorne narave in kot tak deli usodo odločitve o glavni stvari. Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in investitorjema A.A. in B.B. naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v vtoževani višini, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov upravnega spora.

3Uvodoma sodišče pojasnjuje da je v zadevi že odločilo s sodbo opr. št. III U 17/2013-7 z dne 7. 11. 2013, s katero je tožbo tožeče stranke zavrnilo, vendar je bila sodba s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v ponovni postopek, odločitev o revizijskih stroških pa je bila pridržana za končno odločitev.

K točki I. izreka

4Tožba je utemeljena.

5V zadevi ni sporno, da je Ministrstvo za okolje in prostor pritožbo tožeče stranke zoper odločbo UE Nova Gorica št. 351-425/2006-38 z dne 29. 7. 2010, z odločbo št. 35108-359/2010-2-MP z dne 24. 1. 2011 zavrnilo (točka 1. izreka), zavrnilo pa je tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (točka 2. izreka). Zoper citirano odločbo organa prve stopnje je nato tožeča stranka vložila tožbo, o kateri je odločilo Upravno sodišče s sodbo opr. št. III U 50/2011-18 z dne 25. 10. 2012, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo UE Nova Gorica št. 351-425/2006-38 z dne 29. 7. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

6Za odločitev v konkretnem primeru je bistveno, ali je sodišče s sodbo opr. št. III U 50/2011-18 z dne 25. 10. 2012, s katero je odpravilo odločbo organa prve stopnje, odpravilo tudi odločbo organa druge stopnje v celoti (ali le v točki 1. izreka), kar pomeni, da o stroških pritožbenega postopka še ni bilo odločeno in je zato izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, nezakonit in nepravilen.

7Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tretjem odstavku 64. člena določa, da če sodišče tožbi ugodi (prvi odstavek 64. člena ZUS-1) in odpravi izpodbijani upravni akt, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zadeva se tako vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Z izdajo sodbe pa so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravi zadevi (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015).

8Navedeno pomeni, da sta bili s sodbo Upravnega sodišča opr. št. III U 5/2011-18 z dne 25. 10. 2012, s katero je sodišče tožbi ugodilo, v celoti odpravljeni tako odločba organa prve stopnje (t.j. odločba UE Nova Gorica št. 351-425/2006-18 z dne 29. 7. 2010) kot tudi odločba organa druge stopnje (t.j. odločba MOP št. 3108-359/20-3-MP z dne 24. 1. 2011), s katero je ta zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje in zavrnil tudi predlog za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ker je bila odločba organa druge stopnje v celoti odpravljena, o stroških pritožbenega postopka še ni bilo odločeno in je zato zahteva tožeče stranke za njihovo povrnitev utemeljena.

9ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena določa, da lahko sodišče odpravi upravni akt in s sodbo samo odloči o stvari (t.i. spor polne jurisdikcije), če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ter v primeru, če pristojni organ izda, potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, ki se nanašajo na postopek. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Bistvo upravnega spora je nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave in ne prevzemanje njene funkcije. Odločanje v sporu polne jurisdikcije je predvideno kot izjema, kot zadnja možnost učinkovitega sodnega varstva pravic posameznika. Tožeča stranka je sodišču predlagala, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar pa po mnenju sodišča, ob upoštevanju zgoraj navedenega, za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. Sodišče zato takšnemu predlogu ni sledilo.

10Glede na navedeno, je odločba tožene stranke nepravilna in nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati navedeno pravno stališče sodišča glede uporabe materialnega prava. Ker je sodišče ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se do drugih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

11Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

12Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanje zadeve v upravnem sporu, upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik), veljavnim v času prvotnega odločanja sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. X Ips 149/2013 z dne 3. 5. 2015). Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, v postopku jo je zastopal odvetnik, zadeva je bila rešena na seji, ji je sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika, priznalo stroške v višini 350,00 EUR s pripadajočim DDV, to je skupaj 427,00 EUR.

13Tožeča stranka je, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ob upoštevanju načela uspeha, upravičena tudi do povračila stroškov revizijskega postopka, ki se je pri Vrhovnemu sodišču RS vodil pod opr. št. X Ips 2/2014 in v katerem je v celoti uspela. Stroške je sodišče odmerilo po določbi 155. člena ZPP, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09, v nadaljevanju ZOdvT), veljavnega v času prvotnega odločanja sodišča. Glede na vrednost spornega predmeta (t.j. 783,26 EUR) je sodišče tožeči stranki stroške za revizijo (tar. št. 3300 ZOdvT) odmerilo v višini 86,00 EUR (43,00 EUR x 2,0 (količnik)) ter odmerilo še pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov (tar. št. 6000 ZOdvT) v višini 20,00 EUR, torej s pripadajočim DDV odmerilo stroške v skupni višini 129,32 EUR.

14Seštevek vseh stroškov sodnega postopka tako znaša 556,32 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo pa do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

15Tožeča stranka je upravičena tudi do povračila stroškov za sodne takse, in sicer za tožbo v višini 148,00 EUR in za revizijo v višini 164,00 EUR. ZST-1 v 6. točki taksne tarife - postopek v upravnem sporu - pod točko c) opombe 6.1. določa, da je treba stranki vrniti plačano sodno takso, če je v upravnem sporu upravna odločba razveljavljena ali spremenjena. V tretjem odstavku 36. člena ZST-1 pa je določeno, da ima tisti, ki je plačal sodno takso za pravno sredstvo, s katerim je uspel, pravico do vrnitve te takse, če ne obstaja takšna dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku. Glede na navedeno bo sodišče tožeči stranki po uradni dolžnosti vrnilo plačane sodne takse v skupni višini 312,00 EUR.