VSL sodba V Cpg 1509/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu točke I izreka delno spremeni tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 18066/2013 z dne 12. 2. 2013 v 1. odstavku izreka v veljavi še glede zneska 3.858,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 naprej do plačila.

V preostalem izpodbijanem zavrnilnem delu točke I izreka prvostopenjske sodbe se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v nespremenjenem zavrnilnem delu točke I izreka potrdi.

II. Pritožbi zoper točko III izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da je tožena stranka v 15 dnevih od vročitve sodbe pritožbenega sodišča dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 242,31 EUR, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 357,27 EUR v 15 dnevih od vročitve sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo tekle od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

1Spor se je vodil zaradi plačila odškodnine zaradi prizemeljskega radijskega predvajanja komercialnih fonogramov.

2Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki se ukvarja z uveljavljanjem pravic proizvajalcev fonogramov. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 7.509,83 EUR. Zahtevala je predujem (akontacijo) za november 2012 in doplačilo za januar 2012. Sprva je svoj zahtevek utemeljevala s tem, da bi morala znesek za januar 2012 prejeti že na temelju „Začasne tarife za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena“(1). Kasneje je svoj zahtevek začela utemeljevati še z drugačnimi temelji.

3Tožena stranka je opravljala predvajanje fonogramov na radiu.

4Prvostopenjsko sodišče je na november 2012 nanašajočemu se zahtevku ugodilo v višini 1.194,83 EUR. Na januar 2012 nanašajoči se zahtevek v višini 6.315,00 EUR je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo DDV.

5Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bil med tožečo stranko in reprezentativnim združenjem uporabnikov sklenjen začasen dogovor, da bodo uporabniki fonogramov v času pogajanj plačevali predujem (akontacijo) mesečnih nadomestil. Višina takšnega nadomestila naj bi ustrezala (mesečnem) povprečju nadomestil za zadnje trimesečje v letu 2011. Začasni dogovor(2) je veljal od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012. Dogovorjeno je bilo tudi, da se bo najkasneje v roku dveh mesecev po zaključku pogajanj opravil poračun nadomestil. Akontiranje nadomestil je bilo dogovorjeno do konca oktobra 2012. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je znašalo z začasnim dogovorom dogovorjeno mesečno (povprečno) predplačilo nadomestila 1.194,83 EUR in DDV, kar je znašalo skupaj 1.296,39 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Za november 2012 ni bilo soglasja volj strank, da bi višina mesečnega nadomestila znašala 1.194,83 EUR.

6Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je s sprejetjem „Skupnega sporazuma o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo“ (v nadaljevanju: SS)(3) prenehala veljati v letu 2005 sprejeta tarifa. SS je prenehal veljati 31. 12. 2011 (prvostopenjska sodba, r. št. 9). Potem je bila sprejeta ZT. Ker pa je bila ZT sprejeta na nezakonit način, ne velja.

7Ne glede na to, da v letu 2012 nadomestila za uporabo fonogramov ni določal noben skupni sporazum ali kakorkoli drugače določena tarifa, je prvostopenjsko sodišče presodilo, da lahko tožeča stranka zahteva primerno nadomestilo za predvajanje fonogramov na temelju 1. odstavka 130. člena ZASP (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Višina primernega nadomestila je tista, ki ustreza ZD (prvostopenjska sodba, r. št. 14). Višina primernega nadomestila naj bi bila takšna tudi še v času, ko ZD ni več veljal.

8Za januar 2012 je tožena stranka znesek dogovorjenega predujma (predplačila) že plačala, za november 2012 pa še ne. Zato je zahtevku za mesec november prvostopenjska sodba ugodila, in sicer v višini 1.194,83 EUR, v preostanku pa je zahtevek zavrnila. V celoti je zavrnila zahtevek za plačilo razlike za januar 2012, ker je za ta mesec tožeča stranka že prejela nadomestilo in do presežka v višini 6.315,00 EUR tožeča stranka torej ni upravičena (prvostopenjska sodba, r. št. 15).

9Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi navaja, da višine primernega nadomestila ni mogoče povezovati z vrednostjo preteklih plačil. V novem obdobju pride do novih prenosov pravic na fonogramih, in običajno plačilo je potrebno določiti glede na trenutno stanje. Celo če bi sodišče določalo višino nadomestila v skladu s preteklim stanjem, bi bilo dolžno določiti višino nadomestilo glede na dohodke tožeče stranke in glede na delež glasbe. Dohodki naj bi bili v letu 2012 drugačni kot v letu 2011. Prvostopenjsko sodišče naj bi prezrlo, da je bil ZD dogovorjen zgolj za čas pogajanj, in sicer zgolj kot predujem. Tožeča stranka je že v teku prvostopenjskega postopka trdila, da je za uporabo fonogramov v radijskem programu že bil sklenjen Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v lokalnih in regionalnih radijskih programih posebnega pomena ter o višini nadomestil za njihovo uporabo.(4) Za radijske programe posebnega pomena je tožeča stranka trdila, da je pri njih pomen glasbe manjši kot pri toženi stranki. Zato naj bi bilo nepravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da se nadomestilo, ki se določa po SS PP, ne more biti temelj za odločitev v tej zadevi. V pripravljalnih vlogah z dne 28. 5. 2015 in 11. 6. 2015 je tožeča stranka opozorila na spremenjene okoliščine zaradi nemožnosti določitve celotnega prihodka, ki se doseže z uporabo avtorskega dela. Do nemožnosti naj prišlo zato, ker so izdajatelji komercialnih programov prihodke ustvarjali preko povezanih družb, ki niso bile izdajatelji radijskih programov.

10Pritožba navaja tudi različne razloge, zaradi katerih naj bi ZT še veljala.

11Odgovor na pritožbo navaja, da naj bi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi z opr. št. I Cp 3472/2014 in V Cpg 1997/2014 že odločilo, da so zahtevki tožeče stranke neutemeljeni. Po mnenju tožene stranke lahko sodišče samo odloča o veljavnosti tarife. Pritožba se zavzema za ugotovitev neupravičene obogatitve glede na zadnje doseženo soglasje med kolektivno organizacijo in predstavniki radijskih postaj. O plačilu izdajateljev radijskih programov naj ne bi bilo mogoče odločiti „po nekih novih običajih ali običajnih plačilih, (oz. neveljavni tarifi tožeče stranke) … temveč po starem sporazumu“. Tožeča stranka naj ne bi imela stvarne legitimacije, ker avtorjem ne polaga računov za njihovo zastopanje in tudi ne nakazuje zbranega denarja avtorjem. Tožeča stranka naj bi tudi ne bila stvarno legitimirana, ker ni niti navajala dejstev, da zastopa tuje avtorje na temelju sklenjenih pogodb s tujimi kolektivnimi organizacijami in ni predložila dokazila, da tuje avtorje dejansko izplačuje.

12Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je delno ugodilo in je izpodbijano sodbo delno spremenilo na temelju 358. člena ZPP. Delna zavrnitev pritožbe in delna potrditev prvostopenjske sodbe pa temelji na 353. členu ZPP.

13Pritožba je bila vložena zoper zavrnilni del sodbe. Pritožba se nanaša torej na:

a) doplačilo za januar in z njim povezane stranske zahtevke in

b) DDV od predujma za november 2012.

I. PROCESNO UPRAVIČENJE TOŽEČE STRANKE

14Odgovor na pritožbo najprej izpodbija upravičenje tožeče stranke, da kot kolektivna organizacija uveljavlja zahtevke zoper toženo stranko. Glede procesnega upravičenja je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi z opr. št. VSL V Cpg 338/2015 z dne 2. 12. 2015 da tožeča stranka lahko uveljavlja pravice že na temelju zakona (1. odstavek 146. člena ZASP) in ker ima za to dovoljenje (glej r. št. 22 in nasl.). Tega sicer odgovor na pritožbo ne postavlja pod vprašaj.

15Pritožbeno sodišče ni spregledalo, da je tožena stranka v prvostopenjskem postopku sama trdila, da je dogovorjeno začasno nadomestilo plačevala (pripravljalna vloga z dne 29. 5. 2015, str. 9). Očitno v upravičenja tožeče stranke tožena stranka takrat ni dvomila. Šele v pravdnem postopku se je tožena stranka domislila različnih ugovorov v zvezi z upravičenjem tožeče stranke, uveljavljati zahtevke v korist proizvajalcev fonogramov.

16V tej zadevi tožeča stranka uveljavlja pravice, katerih imetniki so proizvajalci fonogramov, posredno tudi izvajalci. Pri tem je že glede na uvodni del 1. odstavka 146. člena ZASP jasno, da uveljavlja pravico „v svojem imenu“. Takšna je dobesedna formulacija navedenega določila. V tožbenem zahtevku ji ni treba posebej naznaniti, da uveljavlja drugi osebi pripadajočo pravico, kot meni odgovor na pritožbo in tega celo ne sme storiti.

17Za procesno upravičenje tožeče stranke nepomembno je tudi razmerje med njo kot kolektivno organizacijo in njenimi člani. Razmerje med kolektivno organizacijo in imetniki sorodnih pravic je namreč notranje razmerje, ki se tiče le teh dveh in ne tožene stranke (enako že v navedeni sodbi, r. št. 26). Tožeča stranka lahko torej uveljavljala pravice imetnikov avtorski sorodnih pravic (in avtorjev) celo v primeru, če sama krši svoje obveznosti do imetnikov sorodnih pravic. ZASP glede tega ne vsebuje nobene omejitve. To seveda velja za tuzemske in inozemske imetnike sorodnih pravic v enaki meri. Vsaka drugačna razlaga bi pripeljala do tega, da bi radijske postaje lahko predvajale komercialne fonograme (praviloma glasbo) zastonj z izgovorom, da kolektivna organizacija ne izpolnjuje svojih obveznosti do imetnikov sorodnih pravic.

18Pravice imetnikov sorodnih pravic so varovane bodisi naravnost na temelju 1. odstavka 176. člena ZASP, bodisi na temelju 2. odstavka 176. člena ZASP v povezavi s 4. in 5. členom Mednarodne konvencije za varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov in radiodifuznih organizacij („Rimska pogodba“; Ur. l. RS-MP, št. 8/96). Tožeča stranka kot edina kolektivna organizacija za varstvo pravic iz fonogramov (in v okviru dovoljenja) torej lahko uveljavlja tudi pravice inozemskih proizvajalcev fonogramov.

II. ZAHTEVEK NA DOPLAČILO ZA JANUAR 2012

1) Materialnopravni temelj za določitev višine primernega nadomestila

19Ker tožeča stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, je pravni temelj za njen zahtevek v 1. odstavku 168. člena ZASP in v 1. odstavku 131. člena OZ. Vprašanje v tej zadevi je kvečjemu, kakšna je višina zahtevka.

20Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Glede tega ima prvostopenjsko sodišče nedvomno prav. Pravni temelj za takšno stališče je v 1. odstavku 130. člena ZASP. Nadomestilo je glede na 1., 2. in 3. odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, in civilne kazni. Zadnje tožeča stranka sicer ni zahtevala. Prav tako je višina nadomestila lahko odločilna pri določanju višine neupravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ).

21Očitno je, da je SS prenehal veljati 31. 12. 2011 (glej SS, št. IX (1)). Kmalu po prenehanju njegove veljavnosti je tožeča stranka sama sprejela ZT in dosegla njeno objavo v Uradnem listu RS. Da ZT nikoli ni začela veljati, je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi z opr. št. VSL V Cpg 1997/2014, zato bo pritožbeno sodišče na obširne pritožbene razloge v zvezi z veljavnostjo ZT odgovorilo le še zelo na kratko.

22Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Urad RS za intelektualno lastnino je dne 21. 1. 2014 izdalo sklep št. 31223-15/2013-3/101. S tem sklepom je ugotovilo, da je Zavod IPF (tožeča stranka) z ZT kršil 4. odstavek 156. člena ZASP.

23To odločbo je Zavod IPF izpodbijal v upravnem sporu, v katerem je bil tožeča stranka (enako kot v tem sporu). Upravno sodišče RS je z odločbo I U 344/2014-17 z dne 9. 9. 2014 tožbo zavrnilo. ZT torej ne velja. Odločba Upravnega sodišča RS je že pravnomočna, nanjo je pritožbeno sodišče vezano tudi v tem sporu (1. odstavek 13. člena ZPP).

24Očitno je, da torej po 31. 12. 2011 ni več veljal noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Zahtevek tožeče stranke je torej glede višine oprt naravnost na 1. odstavek 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo mora določiti sodišče samo.

25Drugače kot prvostopenjsko sodišče pritožbeno sodišče ne meni, da bi bil v ZD dogovorjeno predplačilo za uporabljanje fonogramov že vse, kar lahko tožeča stranka zahteva. V ZD dogovorjeno predplačilo je bilo mišljeno kot začasen ukrep, ki naj bi mu sledil poračun nadomestil (prvostopenjska sodba, r. št. 10). To pa pomeni, da je tožeča stranka lahko upravičena do drugačnega nadomestila za mesec januar kot ga je tožena stranka sicer, v obliki predplačila, že doslej sama prostovoljno plačala.

26Mogoče si je predstavljati precejšnje število različnih okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila, na primer resnični prihodek, mogoči prihodek glede na slišnost radijske postaje, dohodek kot razliko med prihodki in izdatki, itn. Dogovor o vsebini SS, in predvsem, na katere okoliščine je potrebno vezati višino nadomestila, je stvar strank. Če je nekoč že obstajal SS, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega SS strinjalo. Sodišče bo težko samo določilo boljše merilo kot je tisto, s katerim sta se nekoč obe stranki že prostovoljno strinjali. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS. Drugače bi bilo sicer lahko na primer v primeru naknadno nastalih nastalih nepreprečljivih, neodpravljivih in neogibnih okoliščin (prim. 240. člen OZ).

27Smiselna uporaba sicer že ne več veljavnega skupnega sporazuma ima torej prednost pred uporabo drugega skupnega sporazuma ali sploh bistveno drugačnega načina vrednotenja predvajanja komercialnih fonogramov. To velja še toliko bolj, ker je določitev odmene za uporabo fonogramov že v ZASP mišljena kot zgolj začasen ukrep. Kolektivna organizacija lahko namreč zahteva določitev primerne tarife (1. odstavek 157a. člena ZASP) pri Svetu za avtorsko pravo in tako prilagoditev predpostavk za plačilo odmene za predvajanje fonogramov okoliščinam. Drugače kot sodišče je Svet strokovni organ. Je tudi neodvisen in nepristranski, sestavljen je paritetno iz predstavnikov kolektivnih organizacij in združenj uporabnikov, in ima poleg tega tudi od obeh neodvisnega predsednika (157e. in 157f. člen ZASP).

28Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da bi se za določitev primernega nadomestila lahko uporabilo SS PP. Glavni razlog je že bil pojasnjen. Če ni nobenega res tehtnega razloga proti nadaljnji uporabi meril za določitev nadomestila iz ne več veljavnega skupnega sporazuma, je potrebno uporabiti ta merila (glej r. št. 27.). SS PP ni sporazum, ki bi se nanašal na komercialne radijske postaje in zato ni razloga za smiselno uporabo njegovih določb tudi za komercialne radijske postaje. Vendar to ni edini razlog, ki govori proti uporabi SS PP v tej zadevi.

29Že v preteklosti je tožeča stranka očitno jasno razlikovala med komercialnimi in nekomercialnimi radijskimi postajami. Glede prvih je veljal SS (sprejet 2006), glede drugih je veljal drug skupni sporazum, ki je bil sprejet v letu 2008. Sedaj veljavni SS PP je v letu 2013 zgolj nadomestil prejšnjega. Očitno so bile okoliščine v zvezi s predvajanjem fonogramov pri nekomercialnih radijskih postajah dovolj drugačne od tistih pri komercialnih radijskih postajah, da je bila tožeča stranka pripravljena za vsako od obeh vrst radijskih postaj že v letih 2006, 2008 in 2013 skleniti poseben skupni sporazum. Ker ima prednost pred kakšnimi drugim sporazumom še nadaljnja uporaba bistvenih določil starega, ne več veljavnega skupnega sporazuma, pritožbeno sodišče seveda ne bo uporabilo SS PP.

30Pritožba je izpostavila tudi možnost uporabe inozemskih tarif. Zoper uporabo inozemskih tarif govorijo razlogi, ki so navedeni že v r. št. 27. Ti razlogi so odločilni. Dodatna ovira pri naslonitvi na inozemske tarife je v tem, da te temeljijo na računovodskih kategorijah, ki so od države do države različne. Te lahko bistveno izkrivijo resnično obremenitev uporabnika fonogramov z nadomestilom, in se torej ni mogoče zanesti na predložene tarife brez poprejšnje temeljite seznanitve še z računovodskimi predpisi.

31Tožeča stranka glede morebitnih novih okoliščin ni zadostila že svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (212. člen ZPP) niti glede okoliščin, iti glede višine prihodkov. Njene pritožbene trditve, da se v „aktualnih razmerah“ dogovorov med strankama iz preteklega in ne več veljavnega Skupnega sporazuma ni mogoče več uporabiti, ker gre za „nove prenose materialnih avtorski sorodnih pravic na fonogramih, „običajnost“ katerih je potrebno presojati glede na aktualno stanje“, so ostale presplošne in so za odločanje nepomembne.

32Glede prihodkov je tožeča stranka trdila le (v vlogah z dne 29. 5. in 12. 6. 2015), da ne more določiti celotnega prihodka tožene stranke, ker se naj bi dohodek ustvarjal preko povezanih družb. Ni predlagala dovoljenih dokazov. Kolikšen dohodek naj bi nastajal na ta način ni tožeča stranka niti trdila. Predlagala je postavitev izvedenca, ki bi to šele ugotovil. Gl. l. št. 80: „Izvedenec finančne stroške naj tako določi celotni prihodek ustvarjen s predvajanjem in/ali ponovnim predvajanjem radijskega programa tožene stranke“. Takšen dokaz je nedopusten, ker gre za raziskovalni dokaz v čisti obliki, brez kakršnegakoli opravičila zanj.

33Tožeča stranka ni upravičena do DDV od odškodnine. Tožeča stranka bi bila upravičena tudi do za DDV zvišanega zneska odškodnine, če bi bila sama zavezana za plačilo DDV. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga, niti za opravljeno storitev v smislu 1. odstavka 3. člena ZDDV(5), tudi ne more zahtevati povrnitve DDV od tožene stranke. Isto izhaja tudi iz 13. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV.(6)

2) Dohodki tožene stranke in delež glasbe

34Merilo za določitev nadomestila je bilo določeno v SS, št. III (1) in (2). Kot temelj za določitev nadomestila sta se uporabljala prihodek, izkazan v poslovnem izidu in delež glasbe. Glede na to, da so se predvajali fonogrami v letu 2012, je torej potrebno določiti višino nadomestila na temelju prihodka za leto 2012 in ne prihodka prejšnjega leta, saj je bilo tudi predvajanje fonogramov v letu 2012 eden od razlogov za nastanek prihodka v tem letu, torej v letu 2012.

35Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2015 (na l. št. 78) trdila, da je prihodek v letu 2012 znašal 2.290.997,00 EUR in delež glasbe 90 %. Kot dokaz je predložila tudi izkaz poslovnega izida iz Ajpes. Teh trditev tožena stranka ni prerekala.

36Tožena stranka mora plačati 2,7 % od prihodka, deljeno z 12, saj je tožeča stranka zahtevala plačilo razlike za en sam mesec. Glede na to bi torej moralo znašati nadomestilo za januar 2012 5.154,74 EUR. Ker tožeča stranka zahteva znesek, ki ustreza nadomestilu, zmanjšanem za 1.296,39 EUR (pripravljalna vloga z dne 12. 6. 2013, str. 3 = l. št. 54), je torej tožena stranka dolžna plačati preostanek. Ta znaša 3.858,35 EUR.

37Tožeča stranka je zahtevala zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2012. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti je deloma neutemeljen, saj tožena stranka 31. 12. 2012 še ni mogla imeti izkaza poslovnega izida. Ta se sestavlja šele po koncu poslovnega leta in se je tudi za poslovno leto 2012 lahko sestavil šele po 31. 12. 2012.

38Tožeča stranka ni sicer postavila nobenih trditev glede trenutka, v katerem je bil sestavljen izkaz poslovnega izida.

39Odškodninska obveznost sicer zapade s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ), za zamudo pa je potrebna še zahteva za izpolnitev obveznosti (2. odstavek 299. člena OZ). Zahteva je sama po sebi vrsta opomina, namenjena dolžniku. Odpade lahko le, če je izpolnitev določena z rokom (1. odstavek 299. člena OZ). Zahteva ne more biti postavljena, še preden je zahtevek sploh zapadel; v nasprotnem primeru bi se lahko dogodilo, da bi sovpadli zapadlost in zamuda tudi pri obveznostih, pri katerih izpolnitev še niti ni določena z rokom.

40Zahtevo je tožeča stranka po lastnih trditvah sicer poslala (pripravljalna vloga z dne 12. 6. 2013, l. št. 54), vendar je to storila konec novembra ali v decembru 2012, ko izkaza poslovnega izida za leto 2012 še ni niti mogla imeti.

41Trditve glede višine prihodkov tožene stranke v letu 2012 je tožeča stranka postavila šele v naslednji pripravljalni vlogi (z dne 29. 5. 2015, l. št. 78), ki je bila toženi stranki izročena na naroku za glavno obravnavo. Hkrati je bilo mogoče te trditve razmeti tudi kot zahtevo za plačilo, saj je tožeča stranka tudi natančno pojasnila, koliko nadomestila bi ji morala plačati tožena stranka vsak mesec. S tem je tožena stranka prišla v zamudo in od 29. 5. 2015 mora torej plačati zamudne obresti po zakonski obrestni meri od 3.858,35 EUR (1. odstavek 378. člena OZ). Njen obrestni zahtevek za čas od 31. 12. 2012 do 29. 5. 2015 je torej neutemeljen.

III. ZAHTEVEK NA POVRNITEV DDV OD PREDPLAČILA ZA NOVEMBER 2012

42Pritožba ne navaja nobenih razlogov v zvezi z DDV od predplačila za november 2012. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo po preizkusu na temelju 2. odstavka 350. člena ZPP v tem delu zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo. Razlogi za to so isti kot v zvezi s plačilom DDV od zahtevka na doplačilo za januar 2012.

IV. STROŠKI PRVOSTOPENJSKEGA IN PRITOŽBENEGA POSTOPKA

43Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o stroških prvostopenjskega postopka. Zoper samo odmero stroškov ni tožeča stranka navedla nobenega razloga, zato je pritožbeno sodišče vzelo izračun prvostopenjskega sodišča kot temelj za lastno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.

44Stroški tožeče stranke so znašali 774,77 EUR in stroški tožene stranke 838,75 EUR. Uspeh tožeče stranke znaša po končanem pritožbenem postopku skupaj 5.053,18 (1.194,83 EUR + 3.858,35 EUR) od zahtevanih 7.509,83 EUR. Uspeh znaša 67 %. Tožeča stranka bi torej lahko od tožene stranke zahtevala povrnitev 519,10 EUR. Tožena stranka bi lahko od tožene stranke zahtevala povrnitev 276,79 EUR.

45Po pobotanju obeh zahtevkov lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva 242,31 EUR.

46Vrednost spornega predmeta na pritožbeni stopnji je znašala le še 6.315,00 EUR.

47Tožeča stranka uspela s 61 % vrednosti preostalega spornega predmeta.

48Stroški tožeče stranke so znašali skupaj 904,56 EUR, od tega nagrada za delo odvetnika 388,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), sodna taksa v višini 345,00 EUR, 20,00 EUR na temelju tarif. številke 6002 ZOdvT in DDV v višini 20 %. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov na temelju tarif. št. 6000, ker ji ti stroški niso nastali ob vložitvi pritožbe.

49Stroški tožene stranke znašajo 498,74 EUR, od tega nagrada za odgovor na pritožbo (388,80 EUR, tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR na temelju tarif. številke 6002 ZOdvT in DDV v višini 22 %.

50Tožeča stranka lahko zahteva 551,78 EUR, tožena stranka lahko zahteva od tožeče stranke 194,51 EUR.

51Po pobotanju obeh zahtevkov mora tožena stranka plačati tožeči stranki 357,27 EUR.

52Stroške prvo- in drugostopenjskega postopka mora tožena stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 8/2012. Ta tarifa se bo v nadaljevanju označevala s kratico „ZT“.

Op. št. (2): Začasni dogovor se bo v nadaljevanju označeval s kratico „ZD“.

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 83/2006.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 51/2013; v nadaljevanju naveden kot „SS PP“.

Op. št. (5): Zakon o davku na dodano vrednost, Ur. l. RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (6): Ur. l. RS, št. 141/2006 s kasnejšimi spremembami.