UPRS sodba I U 984/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožnika zoper plačilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, določenih v odločbi, št. 604-173/2011/11 z dne 23. 5. 2011 (1. točka izreka), odločil, da mora tožnik prejeti račun z dne 26. 3. 2015 v višini 588,00 EUR poravnati v 15 dneh od prejema te odločbe (2. točka izreka), in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je organ uvodoma citiral 19. b člen Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI), povzel ugovor tožnika zoper plačilo stroškov opravljanja PDI. Ugotovil je, da je tožnik 7. 6. 2011 uspešno opravil PDI. Z odločbo z dne 23. 5. 2011, s katero je bil tožniku dovoljen pristop k opravljanju PDI, so mu bili v 4. točki izreka odmerjeni stroški v višini 588,00 EUR. Po poteku triletnega roka od opravljenega PDI je bil tožniku poslan račun za plačilo stroškov izpita. 11. a člen ZPDI se nanaša na drugačno situacijo kot 19. b člen in sicer na opravljanje dela na sodišču in stroške, povezane s tem delom oziroma usposabljanjem. Namen instituta iz 19. b člena pa je spodbujanje zaposlitve v pravosodnih organih, o čemer je bil tožnik seznanjen že z odločbo z dne 23. 5. 2011. Torej se pričakuje določeno aktivno ravnanje v smeri zadevne zaposlitve. Ker tožnik ni izkazal izpolnitve obveznosti iz 19. b člena ZPDI, podlaga za oprostitev plačila stroškov ni podana.

2Tožnik v tožbi navedel, da je organ napačno tolmačil določbe zakona. Po 19. b členu ZPDI je namreč posameznik dolžan povrniti stroške izpita, če delovnega razmerja ne sklene po svojo volji. ZPDI tako ni zahteval aktivnega ravnanja v smeri iskanja zaposlitve v pravosodnih organih, ampak zgolj to, da kandidat v treh letih po uspešno opravljenem izpitu ni zavrnil ponujenega delovnega mesta v organih iz 11. a člena ZPDI. Zakonske dikcije besedne zveze ''po svoji volji'' ne gramatikalno, ne logično, ne kako drugače ni mogoče razumeti kot zahtevo po aktivnem iskanju zaposlitve v pravosodnih organih. Tega stališča ni predstavil niti predlagatelj zakona (Vlada, MP), ki je v obrazložitvi predlagane novele ponovil zakonsko dikcijo in celo zapisal, da je namen določbe, da se posameznikom omogoča, da se pri navedenih pravosodnih organih zaposlijo. K obrazložitvi je celo zapisal, ''da se zaradi dodatnih možnosti pristopa k izpitu prilagaja tudi zagotavljanje sredstev za kritje stroškov izpita'' in ''da se posameznikom omogoča, da se pri navedenih organih zaposlijo najkasneje v roku dveh let po opravljenem izpitu''. Od kandidata se zahteva le, da ne zavrne ponujenega delovnega mesta. Če bi zakonodajalec od kandidatov zahteval aktivno iskanje zaposlitve, bi moral že v zakonu ali pa vsaj v pravilniku predpisati podrobnejša merila o obveznostih posameznika, predvsem kolikokrat in na katera delovna mesta znotraj organov iz 11. a člena ZPDI bi se moral posameznik prijaviti, da bi izpolnil to zahtevo. 19. b člen definira zgolj organe, v katerih bi se moral posameznik zaposliti. Pri tem ne določa, katera so tista ustrezna delovna mesta, na katera bi se moral posameznik prijavljati. Delovna mesta so zelo različna in zahtevajo zelo različno izobrazbo in izkušnje. Pri oblikovanju norm, ki določajo obveznost, pa mora biti spoštovano načelo lex certa – norma mora biti torej jasna, določna in predvidljiva. Če se pojavi dvom, ne more biti to v škodo državljanu. To bi pomenilo kršitev osnovnih ustavnih pravil in načela pravne varnosti. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

3Toženka je v odgovoru na povzela potek postopka, razloge odločbe, poudarila, da bi lahko tožnik zoper odločbo z dne 23. 5. 2011, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov, izpodbijal v upravnem sporu, pa je ni. Navedla je še, da navedbe tožnika, da bi mu moralo biti delovno mesto ponujeno, ne vzdržijo. Za prosto delovno mesto v pravosodnih organih se je namreč mogoče zavzemati le v postopku javnega natečaja s prijavo na prosto delovno mesto. Zakonodajalec pa je namenoma pustil široke možnosti zaposlovanja, zakon in pravilnik pa sta jasna in določna. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4Tožnik je v pripravljalni vlogi še navedel, da bi razlaga toženke o širokih možnosti tožnika pomenila nedoločnost, ki ne upošteva ne kraja posameznikovega prebivališča in bi se torej na razlago toženke moral tožnik prijaviti na vsa prosta delovna mesta, četudi so nesorazmerno oddaljena od tožnikovega stalnega prebivališča in na vsa prosta delovna mesta pri organih v RS (teoretično torej tudi na delovno mesto hišnika), kar pomeni pretiran poseg v svobodo dela iz 49. člena Ustave RS. V odločbi z dne 23. 5. 2011 pa obveznost tožniku ni pojasnjena.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi ugovora tožnika zoper plačilo stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita, določenih v odločbi istega organa, št. 604-173/2011/11 z dne 23. 5. 2011, ter naložitvi plačila v znesku 588,00 EUR tožniku v tam navedenem roku.

7Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi 19. b člena ZPDI (ki velja za obravnavani primer), po katerem stroške izpita krije kandidat, založi jih pa ministrstvo, pristojno za pravosodje (med drugim prvi odstavek); posameznik, ki v treh letih po opravljenem izpitu po svoji volji ne sklene delovnega razmerja v organih iz prvega odstavka 11. a člena tega zakona (to pa so: sodišče, državno tožilstvo, državno pravobranilstvo, ministrstvo za pravosodje), je dolžan vrniti stroške izpita, ki jih je predhodno založilo ministrstvo, pristojno za pravosodje. Stroške mora povrniti najkasneje v 60 dneh po poteku triletnega roka (drugi odstavek). V odločbi, s katero se posameznemu kandidatu dovoli pristop k izpitu, se določi višina stroškov izpita in obveznost iz prejšnjega odstavka. Posameznik lahko stroške izpita povrne tudi takoj po opravljenem izpitu oziroma pred potekom triletnega roka iz prejšnjega odstavka (tretji odstavek).

8Med strankama ni sporno, da tožnik stroškov opravljanja pravniškega državnega izpita ni poravnal, sporno pa je, ali je šteti, da je svoje obveznosti iz citiranega drugega odstavka izpolnil in zato teh stroškov ni dolžan poravnati, zlasti glede na besedilo te določbe in ob upoštevanju njene razlage oziroma namena zakona.

9Sodišče se ne strinja z razlogovanjem tožnika, da besedilo ''po svoji volji'' ne terja aktivnega iskanja zaposlitve in da ta določba terja od njega le, da ponujenega delovnega mesta ne zavrne. Ne gre namreč za situacijo iz 11. a člena ZPDI, po katerem morajo po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu sodniški oziroma državnotožilski in državnopravobranilski pripravniki, ki so opravljali pripravništvo pri teh in bili v ustreznem delovnem razmerju z njimi, skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto pri sodiščih, državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu za pravosodje, za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo (prvi odstavek), in se zato morajo tudi odzvati pozivu ministra, pristojnega za pravosodje na delo v smislu sklenitve delovnega razmerja iz prejšnjega odstavka najpozneje v 30 dneh po opravljenem pravniškem državnem izpitu (drugi odstavek). Na to, da gre za drugačno situacijo, kaže tudi obveznost, ki nastopi v primeru, če sodniški, državnotožilski ali državnopravobranilski pripravnik ne sklene delovnega razmerja na poziv iz drugega odstavka tega člena, in sicer je pripravnik dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva (šesti odstavek), ne pa ''zgolj'' stroške opravljanja izpita, kot v obravnavanem primeru, ko gre za primer iz 19. b člena ZPDI.

10Z dopolnitvijo ZPDI-D (s katero sta bili v zakon umeščeni med drugim tudi določbi 19. a in 19. b člena) je namreč želel zakonodajalec omogočiti, da je lahko k opravljanju pravniškega državnega izpita (dodatno poleg že veljavne ureditve pristopa in s čim manjšim poseganjem v kakovost usposabljanja) pristopila tudi oseba, ki ne bo opravila (sodniškega) pripravništva po tem zakonu (Poročevalec k predlogu ZPDI-D z dne 7. 6. 2007, k 19. a členu). Zaradi dodatnih možnosti pristopa k izpitu pa je zato bilo prilagojeno tudi zagotavljanje sredstev za kritje stroškov izpita. Smisel ureditve pa je v tem, da se stimulira zaposlovanje univerzitetnih diplomiranih pravnikov z opravljenim PDI v pravosodnih organih, kjer je taka usposobljenost nujna. Taka ureditev pa ne pomeni ovire za zaposlovanje oseb tega poklica na delovnih mestih v drugih državnih organih ali pravnih osebah, kjer PDI ni pogoj za zasedbo delovnega mesta v skladu s predpisi in zato tudi ne gre za ustvarjanje neenakega položaja med osebami, ki se bodo oziroma so zaposlene v organih iz 11. a člena ZPDI ter osebami, ki so oziroma bodo zaposlene na drugačnih delovnih mestih, za katere se sicer zahteva pravna izobrazba (Poročevalec k predlogu ZPDI-D z dne 7. 6. 2007, k 19. b členu). Namen dejanske oprostitve stroškov opravljanja PDI pod pogoji iz drugega odstavka 19. b člena (po arg. a contrario – torej če posameznik sklene delovno razmerje v organih iz 11. a člena tega zakona v treh letih po opravljenem izpitu) torej ni ''zgolj'' v tem, da se posameznikom omogoča, da se v pravosodnih organih zaposlijo, temveč, da se jih k zaposlitvi v pravosodnih organih stimulira tako, da se jih dejansko oprosti plačila stroškov opravljanja tega izpita.

11Sodišče se tudi ne strinja, da obveznost sklenitve delovnega razmerja pri organih iz 11. a člena v treh letih po opravljenem izpitu, ni dovolj natančno določena v smislu kolikokrat in na katera mesta se mora posameznik prijaviti. Že gramatikalna razlaga določbe namreč pove, pri katerih organih naj posameznik sklene delovno razmerje (torej pri organih iz 11. a člena zakona), v kolikem času (tri leta po opravljenem izpitu), ker pa gre za posameznika s pravno izobrazbo, ki je opravil pravniški državni izpit, pa je očitno tudi, za katera delovna mesta naj posameznik sklene delovno razmerje, torej tista, za katera je pogoj (tudi) opravljen pravniški državni izpit. Vsaka druga razlaga bi bila nelogična in popolnoma nesmiselna. Sama prijava na prosto delovno mesto pa tudi ne pomeni avtomatično izbire, zaradi česar na tak način določena obveznost ne pomeni posega v tožnikovo svobodo dela iz 49. člena Ustave, saj se je lahko tožnik zaposlil, kjer se je želel, torej po svoji volji, le, ker se ni zaposlil v določenem roku pri zgoraj navedenih organih, mora povrniti stroške opravljanja izpita. To, da pa je izpit opravljal in ga tudi opravil, pa ni sporno.

12Ob povedanem pa zato tudi ne vzdrži tožnikov ugovor, da je obravnavana določba 19. b člena ZPDI nejasna, dvoumna in zato v nasprotju z ustavnima načeloma pravne varnosti in zakonitosti.

13Sodišče pa tudi sodi, da je bil tožnik s citiranjem drugega odstavka 19. b člena ZPDI v izreku odločbe z dne 23. 5. 2011 (in ponovno v obrazložitvi odločbe) v zadostni meri seznanjen s svojo obveznostjo oziroma pogoji, pod katerimi bo oziroma bi bil oproščen vrnitve stroškov, če pa se s tako odločitvijo ni strinjal, pa bi lahko zoper to odločbo sprožil upravni spor. Tega pa ne zatrjuje.

14Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu -v nadaljevanju ZUS-1).

15Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.